Jedro

Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti presoje, da je v največjo korist hčera udeležencev čim hitrejša ponovna vzpostavitev stikov z očetom in da k temu lahko mati bistveno prispeva na način, da jima da pristno dovoljenje za stik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženki (pravilno: predlagateljici) zaradi kršitve začasne odredbe z dne 3. 12. 2020 izreče denarna kazen 500 EUR, ki jo je dolžna plačati v 15 dneh od prejema tega sklepa, in da se za primer nove kršitve določi denarna kazen 700 EUR (I. točka izreka).

2. Predlagateljica v pritožbi zoper I. točko izreka navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se postopek z začasno odredbo ustavi.

Iz sklepa ne izhaja, kateri so razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Ker ni moč ugotoviti, s katerim konkretnim ravnanjem je predlagateljica kršila katero konkretno obveznost iz začasne odredbe, sklepa ni mogoče preizkusiti.

Kot izhaja iz poročila Centra za socialno delo in zapisa stika pod nadzorom, sta deklici stik 14. 1. 2021 zavračali ter izražali, da očeta ne želita videti, bili sta vidno prestrašeni, zavračanje pa je bilo tako odločno, da stikov po presoji strokovnih delavk Centra ni bilo mogoče izvesti. Iz zapisa stika izhaja, da se očeta bojita, da ga nočeta videti, da imata na pretekle izkušnje z njim slabe spomine, siljenje stikov pa je zanju stresno in mu ne želita dati nove priložnosti, saj jo je v preteklosti že zapravil. Ne strinja se z mnenjem Centra, da sta deklici mnenje o očetu izoblikovali na podlagi navedb mame in starih staršev in da to niso njune izkušnje, doživetja in spomini.

Na stik, predviden 28. 1. 2021, ju ni pripeljala, ker ju zaradi odločnega upora hčerk nanj ni mogla pripraviti. Sama si je prizadevala, da se stik izvede, a ta ni bil mogoč, ker sta ji deklici večkrat povedali, da stikov ne želita. Storila je vse, kar je v njeni moči, in poskušala različne načine, da bi se stiki izvajali, saj si želi, da bi deklici imeli dober odnos z očetom, a ni bilo uspešno. Stika po začasni odredbi enostavno ni bilo mogoče izvesti. Ne more ju prisiliti v nekaj, kar jima predstavlja tako hudo breme. Sama zgolj skrbi za najvišjo korist deklic, ki nikakor ni v tem, da ju psihično in fizično sili v nekaj, česar deklici očitno ne želita. Ker ni onemogočila stika, ni kršila začasne odredbe.

Če bi deklici želeli imeti stike in vzpostaviti odnos z očetom, bi ju vsekakor pri tem podprla in jima pomagala. V korist otroka je, da imata odnos z obema staršema, a ne v vsakih okoliščinah in za vsako ceno. Za zavračanje stikov je kriv nasprotni udeleženec. Če do njiju v preteklosti ne bi bil nasilen in bi se z njima ukvarjal ter jima dal občutek, da ju ima rad, do tega ne bi prišlo. Stike z deklicama je v preteklosti imel, a jih ni izkoristil na način, da bi z njima vzpostavil ljubeč odnos, kar pa ni krivda predlagateljice.

Dejansko je nasprotni udeleženec tisti, ki začasne odredbe ni spoštoval. Deklicama namreč ni tedensko pošiljal pisem, s čimer je kršil prvo in drugo alinejo 1. točke začasne odredbe in naj mu zato sodišče izreče denarno kazen.

Obveznosti glede vključitve v program Neverjetna leta ni kršila, poleg tega pa ta obveznost ni izvršljiva.

3. Nasprotni udeleženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša A. A., ki je bila rojena leta 2007 in obiskuje sedmi razred osnovne šole, in B. B., ki je bila rojena leta 2012 in obiskuje tretji razred osnovne šole. Ob razvezi zakonske zveze v septembru 2014 sta bili deklici zaupani v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa so bili določeni stiki. V začetku 2016 so se stiki nehali izvrševati. V tem postopku sodišče odloča o materinem predlogu za ukinitev stikov in o očetovem nasprotnem predlogu za spremembo prve sodbe in zaupanje deklic v varstvo in vzgojo njemu.

6. S sklepom o začasni odredbi z dne 3. 12. 2020 je bilo odločeno, (1) da stiki med očetom in hčerama v decembru 2020 potekajo prek očetovih pisem deklicama, od 14. 1. 2020 pa pod nadzorom centra za socialno delo vsak drugi četrtek po eno uro, (2) da deklici pripelje na stik oseba, ki jo določi center za socialno delo, (3) da je mati dolžna deklici na stik pripraviti in jima dati pristno dovoljenje za stik, (4) da se je mati dolžna vključiti v program Neverjetna leta pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, in ga dokončati, (5) da se za primer kršitve začasne odredbe kršitelju izreče denarna kazen 500 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo višjo kazen za primer ponovne kršitve, (6) da začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča. Z izpodbijanim sklepom, izdanim 17. 2. 2021, je bila predlagateljici izrečena denarna kazen 500 EUR in za primer nove kršitve določena denarna kazen v višini 700 EUR.

7. Odločitev o začasni odredbi je temeljila na presoji, (1) da deklici stike z očetom zavračata, a da tako močan odpor in sovražnost do očeta, kot ga kažeta, ne izvira iz očetovih ravnanj, ampak je njuna volja preoblikovana pod vplivom bližnjih odraslih, in (2) da bosta sprva verjetno izražali stisko in odpor do očeta, a je stike treba čim prej vzpostaviti, ker bo sicer ogrožen njun zdrav dolgoročni razvoj. Temeljni pogoj za vzpostavitev stikov je materino pristno dovoljenje za stik, vključitev v program Neverjetna leta pa je potrebna zato, da bo mogoče kasneje nuditi potrebno pomoč (vsem) pri vzpostavljanju stikov.

8. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da se stik 14. 1. 2021 kljub prizadevanjem strokovnih delavcev ni izvedel. Deklici sta stik odklanjali, a po zaznavah strokovnih delavcev njun odpor ni izviral iz njunih lastnih zaznav. Tudi izvedenka je po opazovanju interakcije med deklicama in očetom v oktobru 2020 ugotovila, da čustvena stiska, ki sta jo kazali v očetovi prisotnosti, ni bila vezana na očeta, ampak na njun strah, da bosta izdali materino zaupanje. Ob tem je podala mnenje, da ima oče do deklic primeren odnos, da je zmožen čustvene bližine z otroki in nima hujših psiho-patoloških simptomov. Mati je v pogovoru pri centru za socialno delo dva dni pred naslednjim predvidenim stikom povedala, da deklic ne bo silila na stike, da ju ne more pripraviti, da jih njen oče na naslednji stik ne bo pripeljal in da si ne bo poiskala strokovne pomoči. Deklici na stik 28. 1. 2021 dejansko nista prišli. Mati niti po pozivu ni izkazala, da bi se vključila v program Neverjetna leta, niti ni podala opravičljivega razloga, zaradi katerega ni izpolnila naložene obveznosti.

9. Neutemeljen je očitek o izostanku razlogov o dejstvih, pomembnih za izrek denarne kazni. Dolžnost plačila denarne kazni temelji na določbah 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerih se za kršitev obveznosti iz izvršilnega naslova, ki jo lahko izpolni le dolžnik, izreče denarna kazen, za primer nove kršitve pa določi nov rok za izpolnitev in nova višja denarna kazen.

10. Obveznosti po sklepu o začasni odredbi z dne 3. 12. 2021 sta bili jasno in dovolj določno opredeljeni. Mati je bila dolžna deklici pripraviti na stik in jima dati pristno dovoljenje zanj ter se pri Svetovalnem centru za mladostnike in starše vključiti v program Neverjetna leta, in ga dokončati. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da mati ni izkazala, da bi se vključila v program, niti ni navedla opravičljivih razlogov za neizpolnitev obveznosti. Pritožbena trditev, da v sklepu ni ugotovljeno, katero obveznost je kršila in s katerim ravnanjem, tako ni utemeljena.

11. Razlogov za utemeljenost trditve o neizvršljivosti sklepa glede obveznosti vključitve v program starševskih veščin pritožnica ni navedla. Obveznost je sicer taka, da jo lahko opravi le mati, a to še ne pomeni, da ni izvršljiva. Tudi zato, da bo vključitev v program in njegovo dokončanje doseglo svoj namen, bo potrebno materino voljno ravnanje. Morebitno vztrajanje v odklonilni ali pasivni drži bo zelo verjetno zmanjšalo ali celo izničilo smisel obveznosti, a nič od tega ne pomeni, da obveznost ni izvršljiva.

12. Smiselnosti naložene obveznosti mati ni nasprotovala, niti ni navedla drugih razlogov zoper njeno utemeljenost. Zoper sklep o začasni odredbi se namreč ni pritožila. Da bi se okoliščine po izdaji navedenega sklepa spremenile in bi jih bilo treba upoštevati pri odločitvi o izreku nove denarne kazni, pa iz pritožbenih razlogov ne izhaja.

13. Iz poročila Centra za socialno delo o poteku stika 14. 1. 2021 ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti ugotovitve v začasni odredbi, da je volja, ki jo deklici izražata, oblikovana pod odločilnim vplivom materinega odklonilnega odnosa do očeta in da deklici zavračata stike (predvsem) zaradi strahu pred izgubo materinega zaupanja. Ta ugotovitev v začasni odredbi ima temelj v izvedenskem mnenju, ki je bilo podano tako na podlagi pripovedovanja deklic o doživljanju njunega odnosa z očetom kot tudi na izvedenkini oceni odziva deklic na srečanje z očetom v oktobru 2020. Glede na to, da je pritožnica ni izpodbijala, je nasprotovanje mnenju centra za socialno delo, ki je v bistvenem enako mnenju izvedenke, neprepričljivo. Poleg tega je to, o čemer sta deklici 14. 1. 2020 povedali strokovni delavki in je izpostavljeno v pritožbi, v bistvenem podobno temu, o čemer sta pripovedovali izvedenki. Ne gre torej za nove okoliščine, ki še ne bi bile ovrednotene. Golo nasprotno stališče pritožnice ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti ocen strokovno usposobljenih oseb.

14. Prav tako ni izkazano, da bi mati morala deklici siliti v stik. Izvedensko mnenje daje dovolj zanesljivo podlago za sklep, da bi materino pristno dovoljenje hčerama pomagalo preiti stisko, ki jima preprečuje sprejemanje stika. Tako materino ravnanje ne bi predstavljalo prisile. Da jima mati tega ne zmore dati, pritožnica ne zatrjuje. Tudi stiska deklic ob ponovnem vzpostavljanju stikov je bila pričakovana, a glede na dolgoročno koristnost stikov z očetom in nujnost njihove čim prejšnje ponovne vzpostavitve pravilno ovrednotena kot sprejemljiva. Prav tako je bila v sklepu o začasni odredbi prepričljivo ovržena materina trditev o očetovi krivdi za odklanjanje stikov. Da bi oče s kakšnim ravnanjem po izdaji začasne odredbe povzročil stisko pri deklicah, pritožba ne uveljavlja. Materino sklicevanje na največjo korist deklic je iz navedenih razlogov neutemeljeno.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za čimprejšnjo obnovitev stikov med očetom in hčerama pomembna tudi izpolnitev očetovih obveznosti, naloženih s sklepom o začasni odredbi. Ne glede na to morebitna njihova neizpolnitev ne zmanjšuje in ne odpravlja materine obveznosti. Za izrek denarne kazni zato ni bilo treba ugotoviti, ali je oče izpolnil obveznost iz začasne odredbe ali ne.

16. Pritožbene navedbe torej ne vzbujajo dvoma o pravilnosti presoje, da je v največjo korist hčera udeležencev čim hitrejša ponovna vzpostavitev stikov z očetom in da k temu lahko mati bistveno prispeva na način, da jima da pristno dovoljenje za stik. Ni izkazano, da bi doslej to zmogla storiti. Ker je verjetno izkazano, da bi ji dejavna vključitev v program Neverjetna leta, pomagala prepoznati pomen stikov med hčerama in očetom in da bi ji to pomagalo pri tem, da bi jima te stike dovolila, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da je z opustitvijo prijave v program kršila začasno odredbo. Utemeljen je zato tudi izrek nove višje denarne kazni za primer nove kršitve obveznosti iz začasne odredbe.

17. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje predlagateljičino pritožbo kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

18. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno po sprejemu končne odločitve.