Jedro

Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku storilkini zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ugodilo tako, da je plačilni nalog (PN) uvodoma navedenega prekrškovnega organa tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper storilko po šestem odstavku člena 55 ZPrCP ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 in s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo prvostopnega sodišča se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 Zakona o prekrških ZP-1). Predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je po prejemu ZSV odločilo, da je potrebno dejansko stanje, ki ga je ugotovil prekrškovni organ in ki ni bilo popolno ugotovljeno, dopolniti po pravilih rednega postopka, zato je izvedlo posamične dokaze tako, kot izhaja iz obrazložitve v izpodbijani sodbi ter ugotovilo naslednja relevantna dejstva: - storilka je bila kritičnega dne (28. 7. 2014) kot voznica udeležena v prometni nezgodi z osebnim vozilom, kjer cesta poteka v desni nepregledni ovinek, kjer ji je nasproti pripeljal voznik osebnega vozila, med obema voziloma pa je tudi prišlo do trčenja. Obema udeležencema je prekrškovni organ izdal PN zaradi prekrška po šestem odstavku člena 55 ZPrCP (nasprotni udeleženec ni vložil ZSV) - iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode izhaja, da je vozišče na odseku, kjer cesta poteka v desni nepregledni ovinek široko 3,10 metra, na obeh straneh vozišča pa je (tako zapisnik o ogledu kraja dogodka) na vsaki strani bankina v širini 0,20 metra, temu pa sledi betonska škarpa, hitrost vožnje pa je na tem delu omejena s splošnim predpisom (90 km/h) - iz zapisnika in skice kraja dogodka so na kraju policisti izmerili vidne sledi zaviranja desne sprednje pnevmatike nasproti vozečega udeleženca (s pričetkom 0,20 metra od roba vozišča in v dolžini 4,90 metra), prav tako pa tudi sledi zaviranja storilkinega vozila, mesto trčenja pa je bilo od desnega roba vozišča gledano v smeri proti R. oddaljeno 1,5 m - “iz kratkega opisa dejanskega stanja z navedbo dokazov” (priloga PN) izhaja, da se storilki očita, da na levi strani, gledano v smeri njene vožnje ni pustila zadostne bočne razdalje med svojim in nasproti vozečim vozilom, oziroma, da se ni umaknila na desno stran vozišča, zmanjšala hitrosti in ustavila, zaradi česar je med obemi vozili prišlo do oplaženja.

5. Izveden dokazni postopek pred prvostopnim sodiščem je ob upoštevanju širine vozil obeh udeležencev pokazal, da ta cestni odsek (širina 3,10 m s pripadajočima bankinama) ne omogoča srečanja dveh vozil (pri tem se mora eden od voznikov umakniti na razširjeni del cestišča, da lahko nasproti vozeči voznik odpelje mimo), zaradi česar je prvostopno sodišče (točka 14 obrazložitve) zaključilo, da storilki v konkretnem primeru ni mogoče očitati protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP, temveč le ravnanje v nasprotju z določbo četrtega odstavka člena 55 istega zakona (pravilno: tretjega odstavka člena 55 ZPrCP), torej, da na ozki cesti, kjer je srečanje oteženo, storilka ni ustavila svojega vozila in po potrebi zapeljala vzvratno ter omogočila varnega srečanja kot voznica, ki bi to lažje storila. Na podlagi takih razlogov je prvostopno sodišče postopek o prekršku zaradi nedokazanosti očitka storilki po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP ustavilo (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1).

6. Taki odločitvi prekrškovni organ oporeka z navedbami, da je sodišče svojo odločitev gradilo na napačni materialnopravni določbi, saj se je sklicevalo, da bi bilo mogoče storilki prekrška očitati kršitev po četrtem odstavku člena 55 ZPrCP, pri tem pa je navedlo besedilo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP. Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje po določbi tretjega odstavka člena 65 ZP-1 po uradni dolžnosti spremenilo odločbo prekrškovnega organa, ker je ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v izpodbijani odločbi o prekršku sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnopravne določbe ZP-1 ali predpisa, ki prekršek določa, spremeniti odločbo prekrškovnega organa. Ker je zaključilo, da je storilka ravnala v nasprotju z določbami člena 55 ZPrCP, bi moralo po uradni dolžnosti samo poseči v tak izrek izpodbijanega PN in ga v skladu z določbami tretjega odstavka člena 65 ZP-1 spremeniti s pravilno pravno opredelitvijo, saj za to ni bilo pravnih zadržkov (glede upoštevanja prepovedi “reformatio in peius”). Nepravilno je uporabilo prvostopno sodišče po oceni pritožbe tudi določbo člena 132 ZP-1, ki se uporablja za reden postopek, ki se začne z vložitvijo obdolžilnega predloga, medtem ko določba člena 65 ZP-1 opredeljuje odločanje sodišča v postopku po vloženi ZSV in je torej v primerjavi z določbo člena 132 ZP-1 specialni predpis. Ker je ta določba bila nepravilno uporabljena, ni pa bila uporabljena določba člena 65 ZP-1 je s tem po oceni pritožbe storjena bistvena kršitev določb postopka, to pa je vplivalo na zakonitost odločitve prvostopnega sodišča. 7. Pritožba najprej nima prav, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo določbo člena 132 ZP-1. Sprejelo je odločitev, da se dokazni postopek, ki ga je sicer izvedel že prekrškovni organ, dopolni, kar je storilo po pravilih, ki veljajo za redni postopek (določba četrtega odstavka člena 65 ZP-1) in v posledici tako izvedenega dokaznega postopka izdalo sodbo, pri čemer je bilo brez dvoma zavezano upoštevati tudi določbo drugega odstavka člena 132 ZP-1, torej standarde glede subjektivne in objektivne identitete odločbe prekrškovnega organa(v tem primeru PN) in sodbe, kar mora upoštevati, ne glede na dejstvo, da v tem postopku ni bil vložen obdolžilni predlog, kot to pritožba izpostavlja. Zato ne drži, da je s tem ravnalo tudi v nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 65 ZP-1, ker naj bi prekrškovni organ že pred izdajo PN pravilno ugotovil dejansko stanje in vsa pravno relevantna dejstva, kajti ravno nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je nižjemu sodišču narekovalo postopanje po določbi četrtega odstavka člena 65 ZP-1, zato je posledično tudi neutemeljen očitek, da bi prvostopno sodišče lahko samo spremenilo odločbo prekrškovnega organa. Ko sodišče v takem postopku, ko je vložena ZSV zoper odločbo prekrškovnega organa ugotavlja utemeljenost tako vloženega rednega pravnega sredstva, mora izhajati primarno iz dejanskega opisa v odločbi prekrškovnega organa (tudi PN), torej iz kratkega opisa dejanskega stanja, na katerega prekrškovni organ veže očitek v storitvi prekrška.

8. V obravnavanem primeru pa natančno branje materialnopravne določbe člena 55 ZPrCp pokaže, da nižje sodišče povsem pravilno ločuje med dvema izvršitvenima oblikama protipredpisanega ravnanja po tej določbi. Jasno zaključuje, da je za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče, kot pravilno ugotavlja pritožba, v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki (po določbi tretjega odstavka člena 55 ZPrCP) ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano. Zato je ravnalo pravilno, ko je zaradi nedokazanosti očitka storilki po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP, ki izhaja tudi iz dejanskih navedb v prilogi PN, postopek o prekršku ustavilo. Nikakor pa ne drži, bi sodišče smelo in moralo samo poseči v takšen opis prekrškovnega organa in ga prilagoditi, kajti ne glede na to, ali se presoja ravnanje storilcev v hitrem ali v rednem postopku o prekršku, je sodišče vedno vezano zgolj na dejanske navedbe predlagatelja (ali v obdolžilnem predlogu ali v kratkem opisu dejanskega stanja prekrška v odločbi oz. PN) in teh samo nikakor ne sme spreminjati oziroma dopolnjevati, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo, kar sicer pritožba pravilno ugotavlja, vendar za slednje v obravnavanem primeru ne gre.

9. Po povedanem pritožbeni očitek o napačni uporabi postopkovnih določb ZP-1 (člena 65 in 132 ZP-1), ki naj bi ju sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo, ni utemeljen, posledično pa tudi ni podana kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba.

10. Ker je torej odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, saj je bil postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 povsem pravilno ustavljen zaradi nedokazanosti, je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).