Jedro

V primeru, ko nad delodajalcem ni izvedena sodna likvidacija, temveč je postopek likvidacije začet na podlagi odločbe Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, delavcem ne preneha delovno razmerje ex lege z dnem uvedbe postopka likvidacije, temveč mora delodajalec oziroma agencija delavcem izdati sklepe o prenehanju delovnega razmerja, upoštevajoč določbe 75., 76. in 78. člena ZTPDR ter 100. člena ZDR(1990).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku delovno razmerje od 1.12.1995 dalje in toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto aranžerski tehnik od 1.12.1995 dalje in mu na račun neizplačane plače in regresa za letni dopust za obdobje od leta 1996 do 2001 po plačilu davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestila plač in regresa izplača neto zneske (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), navedene v 2. točki izreka. Toženi stranki je obenem naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 299.905,50 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z vsemi stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka v času, ko je tožnik pridobil pravico do razporeditve po končani poklicni rehabilitaciji (to je 1.12.1995) ni imela zaposlenih delavcev. Zato tožnika ni mogla razporediti na delovno mesto aranžerski tehnik in tega ne more storiti niti sedaj. Tožena stranka tudi ne posluje več, kar je razvidno iz bilance uspeha za leto 1995, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2000/01232 z dne 25.4.2000, s katerim je bil nad toženo stranko uveden postopek prisilne likvidacije. Tožniku je po mnenju tožene stranke ob upoštevanju določb 77. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR in 182. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL ex lege prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem uvedbe likvidacijskega postopka. Po mnenju tožene stranke tožnik ni upravičen do nadomestila plače v višini, ki bi ga prejemal, če bi bil razporejen na neko delovno mesto, saj je bil v tem času upravičen do nadomestila le v višini 80% njegove pokojninske osnove. Prav tako mu ne pripada nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.12.1997, saj je v tem obdobju dobil nadomestilo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: zavod). Po mnenju tožene stranke tožnik sploh ni upravičen do nadomestila plače za V. stopnjo strokovne izobrazbe, saj bi pridobil pravico do take plače šele z razporeditvijo na drugo ustrezno delovno mesto oziroma z začetkom opravljanja dela. Tožena stranka opozarja na materialnopravno nepravilno odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju dela tožbenega zahtevka in vztraja pri ugovoru zastaranja, kot ga je postavila med postopkom. Ugovarja tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker sodišče prve stopnje pri izreku o stroških ni upoštevalo stroškov pritožb z dne 11.3.1996, 31.5.1996 in 17.6.1998, s katerimi je tožena stranka uspela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni kršilo določb pravdnega postopka, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu sodbe, ki se nanaša na zastaranje dela tožbenega zahtevka, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi zaključki, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje in pravilno obrazložitev tega sodišča (razen v delu, ki se nanaša na ugovor zastaranja), v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ex lege prenehalo z dnem uvedbe postopka prisilne poravnave. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93, 39/97, 52/99, 42/2002 - v nadaljevanju: ZPPSL) določa pogoje in način prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja in sodne likvidacije, vendar v 3. odstavku 1. člena svojo veljavnost izrecno omeji na postopke sodne likvidacije. V predmetni zadevi pa nad toženo stranko ni bila izvedena sodna likvidacija, temveč je bil postopek likvidacije na podlagi določbe 70. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS št. 30/98, 72/98, 12/99, 16/99, 12/2001 in 79/2001 - v nadaljevanju: ZZLPPO) začet z odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: agencija). V 4. odstavku istega člena je določeno, da dokončna odločba agencije nadomesti sklep skupščine o likvidaciji. To pa pomeni, da se smiselno za likvidacijo uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 84/98, 6/99, 54/99, 36/2000, 45/2001 in 57/2004 - v nadaljevanju: ZGD) o redni likvidaciji (372. člen ZGD in naslednji). Ker v primeru redne likvidacije v ZGD o prenehanju delovnega razmerja delavcem ni posebnih določb, preneha delovno razmerje delavcem v takih primerih le pod pogoji in na način, ki jih določata ZTPDR in ZDR. Odločitev družbenikov (v obravnavanem primeru agencije ob upoštevanju določbe 4. odstavka 70. člena ZZLPPO) nujno vsebuje tudi odločitev o tem, kaj bo z delavci, zaposlenimi v podjetju. Tožena stranka pa ni izkazala, da bi sama oz. agencija sprejela kakršnokoli odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Ker tudi tožena stranka tožniku ni izdala nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kar bi morala storiti ob upoštevanju določb 75., 76. in 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR) ter 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju tudi od 1.12.1995 dalje. Tožena stranka je namreč s tožnikom in Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji dne 15.11.1991 podpisala pogodbo, s katerim je tožniku zaradi III. kategorije invalidnosti omogočila prekvalifikacijo v aranžerskega tehnika. Tožnik je na podlagi odločbe Zavoda z dne 21.11.1995 po končani poklicni rehabilitaciji z dnem 1.12.1995 pridobil pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto - "aranžerski tehnik". Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, tožena stranka pa ga ni razporedila na delovno mesto aranžerskega tehnika, je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za aranžerskega tehnika od 1.12.1995 dalje. Posledično mu je dolžna za čas, v katerem bi moral biti tožnik razporejen na ustrezno delovno mesto, izplačati tudi nadomestilo plače za obdobje od 1.12.1995 dalje do vključno januarja 2002, s vsemi zamudnimi obrestmi, kot jih tožnik vtožuje. Tožnik je upravičen do nadomestila plače v višini, kot jo za V. stopnje strokovne izobrazbe določata Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 31/90 - 3/97) ter Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. št. 40/97...38/2003) - dejansko zahteva celo manj - saj je na podlagi poklicne rehabilitacije s prekvalifikacijo pridobil V. stopnjo izobrazbe. Tožena stranka pa ga je bila dolžna na podlagi tako pridobljene izobrazbe razporediti na ustrezno delovno mesto - aranžerski tehnik. Tožniku pripada tudi vtoževani regres za letni dopust za obdobje od leta 1998 do leta 2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 3. odstavka 2. točke izreka.

Utemeljeno sicer pritožba opozarja, da zastaralni rok za uveljavljanje denarnih terjatev ne začne teči šele z izdajo pravnomočne sodbe glede obstoja delovnega razmerja, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok za izpolnitev obveznosti v konkretnem primeru pa je bil 18. dan v mesecu za nadomestilo plače oziroma 1. avgust v vsakem letu za izplačilo regresa za letni dopust. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v tožbi dne 1.3.1996 zahteval izplačilo plače od 1.12.1995 dalje, je v tem zahtevku zajeto tudi izplačilo nadomestila plače za obdobje od aprila 1998 do vključno januarja 2002, kar je uveljavljal naknadno dne 6.3.2002. Dejansko tožnik s tem ni razširil tožbenega zahtevka z dne 1.3.1996, temveč ga je le specificiral. Gre pa za razširitev tožbenega zahtevka glede regresa za letni dopust za obdobje od leta 1998 do 2002, vendar pa ugovora zastaranja ni bilo mogoče upoštevati, saj velja za denarne terjatve iz delovnega razmerja splošen petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, v okviru katerega je tožnik svoj zahtevek podal, saj ga je postavil 6.3.2002, regres za leto 1998 pa je zapadel v plačilo 1.8.1998. Zamudne obresti od neizplačanega regresa za letni dopust so sicer občasne terjatve, ki v skladu z določbo 372. člena ZOR zastarajo v treh letih od zapadlosti. Ker pa tožena stranka ugovora zastaranja zamudnih obresti ni podala (podala je zgolj splošen ugovor zastaranja, ki se v skladu s sodno prakso upošteva le za glavno terjatev), tega ugovora ni bilo mogoče upoštevati. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ker pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo, sodišče druge stopnje v ta del sodbe ni posegalo.

V zvezi s pritožbeno navedbo glede stroškov postopka sodišče druge stopnje zaključuje, da prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo stroškov pritožb pri odmeri stroškov postopka. V tej pravdi je v celoti uspel tožnik, zaradi česar mu mora tožena stranka v skladu z načelom uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) povrniti njegove stoške. Ker tožena stranka v postopku ni uspela, mora sama kriti svoje stroške postopka (med njimi tudi stroške pritožb).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zaradi česar sama krije svoje pritožbene stroške.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.