Jedro

Nezakonit poseg v prostor ima lahko za posledico več različnih ukrepov, ki se med seboj ne izključujejo. Ukrep urbanističnega inšpektorja o odstranitvi nedovoljene gradnje je samostojen inšpekcijski ukrep, ki je neodvisen od ukrepov drugih upravnih organov v primeru nezakonitega posega v prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 66/2000-9 z dne 7.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 14.12.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor Enota K. z dne 21.6.1999. Z njo je bilo investitorici naloženo, da mora do 31.7.1999 odstraniti počitniški objekt na zemljišču s parc. št. 2242/11 k.o. P., ki je sestavljen iz osnovnega objekta tlorisne velikosti 5,15m x 4,55m, etažnosti P+M, prizidka ob južni fasadi osnovnega objekta tlorisne velikosti 1,70m x 4,55m, pritlične etažnosti in prizidka ob vzhodni fasadi osnovnega objekta, trapezne oblike, tlorisne velikosti 5,80m (6,20m) x 2,25m, pritlične etažnosti ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka); da bo v primeru, če investitorica do 31.7.1999 ne bo opravila naloženega dejanja iz 1. točke odločbe upravnega organa prve stopnje, to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške ter da bo o datumu upravne izvršbe obveščena naknadno (2. točka izreka); da bo stroške izvršbe investitorka plačala na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka); da za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 78/90, 18/93 in 44/97, ZUN) (4. točka izreka); ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za ukrep urbanističnega inšpektorja, izrečen na podlagi 73. člena ZUN. Ta v 1. odstavku določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Med strankama ni sporno, da je objekt zgrajen brez lokacijskega dovoljenja kot ga zahteva 50. člen ZUN. Zato je odločitev tožene stranke in predhodno prvostopnega upravnega organa pravilna in v skladu z določbo 73. člena ZUN. Na zakonitost in pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa ne more vplivati tožbena navedba, da je bil dne 4.6.1998 sprejet in dne 31.7.1998 razglašen Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine P. (Uradne objave, št. 26/98), s katerim je bila parcela, na kateri stoji sporen objekt, opredeljena kot stavbno zemljišče, tako da je omogočena legalizacija objekta. Sodišče prve stopnje se strinja z mnenjem tožene stranke, da je za odločitev v predmetni zadevi bistveno le, ali ima investitorica za gradnjo spornega objekta ustrezno upravno dovoljenje, česar pa dejstvo, da je bila parcela, na kateri stoji sporni objekt, opredeljena kot stavbno zemljišče, ne izkazuje. Zavrnilo je tudi ugovore, da je tožnica že naročila izdelavo lokacijske dokumentacije, da je zaprosila za legalizacijo objekta in plačala depozit za odlog prisilne izvršbe. Določba 12. člena novele ZUN/1993 namreč določa, da vloga za odlog izvršbe po 11. členu ZUN/1993 ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe. Na podlagi 13. člena ZUN-1993 pa se prisilna izvršba odloži do sprejetja prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora. Ti so bili sprejeti z Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine P. (Uradni list RS, št. 62/94), iz katere izhaja, da posega št. 205 investitorice H.O., ni mogoče legalizirati.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je upravni organ pri obravnavi tega primera ni obravnaval enakopravno z ostalimi državljani, ki so na predmetnem območju k.o. P. gradili brez ustreznih upravnih dovoljenj. Nikomur od njih, ki do sedaj niso storili še ničesar v smeri legalizacije svojih objektov, niso izdali odločb o odstranitvi objektov. Navaja, da je na podlagi odločbe Upravne enote P. z dne 1.10.2001 plačala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 123.232,00 SIT. V teku pa so tudi vse aktivnosti za legalizacijo objekta, zato bi bilo rušenje v sedanjem času popolnoma neumestno. Izpodbijane odločbe so bile preuranjene in niso upoštevale dejanskega stanja, ki je bilo nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi izpodbijani upravni akt. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so skladni s podatki v upravnih spisih, podlago pa imajo v določbi 73. člena ZUN, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Po določbi 50. člena ZUN si mora investitor za zgraditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje. Ni sporno, da tožnica pred pričetkom gradnje predmetnega objekta tega dovoljenja ni pridobila. Sklicevanje na druge nedovoljene gradnje je neutemeljeno in za odločitev v tej zadevi nepomembno. Urbanistični inšpektor v vsakem konkretnem primeru ugotavlja, ali je investitor pred začetkom gradnje pridobil zahtevano upravno dovoljenje. Ker tožnica v času izreka inšpekcijskega ukrepa lokacijskega dovoljenja ni imela, to pa je v obravnavanem primeru bistveno za odločitev, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena ZUN.

Pritožbeni ugovor o prizadevanjih za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor ni pravno pomemben za rešitev te zadeve. Postopek pridobivanja dovoljenj je namreč povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljeno zgrajenega objekta. Postopek legalizacije nedovoljenega posega v prostor je lahko razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe, ne more pa vplivati na izrek inšpekcijskega ukrepa in ne na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da je plačala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Nezakonit poseg v prostor ima lahko za posledico več različnih ukrepov, ki pa se med seboj ne izključujejo. Ukrep urbanističnega inšpektorja o odstranitvi nedovoljene gradnje je samostojen inšpekcijski ukrep, ki je neodvisen od ukrepov drugih upravnih organov v primeru nezakonitega posega v prostor. Zato je zatrjevano plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, zaradi gradnje brez ustreznega upravnega dovoljenja, za odločitev v tej zadevi pravno nepomembno.

Uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Ker v predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi sicer tožnica v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni presojalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.