Jedro

Ker tožnica v postopku izdaje izpodbijanega akta ni imela statusa stranke, v upravnem sporu ni upravičena do sodnega varstva.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo vloženo dne 4. 11. 2009 izpodbijala gradbeno dovoljenje za legalizacijo žage za razrez lesa, na zemljišču parc. št. 246/3 in 247/3 k. o. Činžat, izdano investitorjema A.A. in B.B., pod tam navedenimi pogoji. Glede na to, da je bila tožba zoper citirano gradbeno dovoljenje vložena po poteku roka določenega v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), jo je sodišče s pozivom opr. št. II Upr 20/2009-2 z dne 12. 11. 2009 pozvalo, da naj se izjasni ali je s tožbo želela sprožiti upravni spor zoper citirano gradbeno dovoljenje, opozorilo pa jo je tudi, da gre verjetno za tožbo, ki je vložena po preteku z zakonom predvidenega 30 dnevnega roka. Tožnica je kljub pozivu sodišča z vlogo z dne 16. 11. 2009, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 11. 2009, navedla, da vlaga upravni spor zoper gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Ruše pod št. 351-12/2003 z dne 19. 8. 2003 in v tožbi obširno navedla tudi svoje nestrinjanje s tako izdanim dovoljenjem. Sprašuje se, ali lahko investitor nepošteno načrtno gradi, prodaja razrezan les in krade zemljo, sklicuje pa se tudi na nepravilnosti, ki jih je navedla v svoji prvi vlogi oziroma tožbi, ki jo je neposredno poslala na Upravno sodišče RS v Ljubljano.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po določbi prvega odstavka 17.člena ZUS-1 pa je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Kot izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov je bilo gradbeno dovoljenje, ki ga tožnica izpodbija s tožbo, izdano A.A. in B.B., tožnica pa v tem upravnem postopku pogojev za priznanje lastnosti stranke (stranskega udeleženca) ni izkazala. Kljub pozivu upravnega organa ni predložila ekspertnega mnenja o vplivnem območju objekta po določbi takrat veljavnega 64. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002) in Upravna enota Ruše je tožničino pritožbo (zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje) na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP zavrgla. Navedena odločitev je bila tudi predmet upravno sodne presoje (upravni spor opr. št. U 307/2004) in tudi v sodnem postopku je bilo (s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, opr. št. U 307/2004-13 z dne 14.3.2006) potrjeno stališče upravnega organa prve stopnje, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, saj ni izkazala položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže, če ugotovi, da jo je vložila oseba, ki po tem zakonu ne more biti stranka. Ker tožnica na podlagi obrazloženega ni izkazala pogojev za priznanje položaja tožeče stranke v tem upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), je sodišče tožbo, zaradi pomanjkanja navedene procesne predpostavke, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.