Jedro

Ker je RS članica EU od 1.5.2004, se od tedaj dalje štejejo za tujino vse tiste države, ki niso v EU. Zakonsko domnevo o nevarnosti za uveljavitev terjatve je bilo zato že po 1.5.2004 treba razlagati tako, kot je zdaj izrecno določeno v noveliranem 4. odst. 270. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 22.12.2005 po tožnikovem predlogu izdalo začasno odredbo, ki jo je z izpodbijanim sklepom po toženčevem ugovoru razveljavilo in tožnikov predlog zavrnilo. Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 33.000,00 SIT stroškov postopka.

Tožnik se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da toženčev ugovor zavrne, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo spremenjeno besedilo 4. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 51/98, 75/02, 16/04, 40/04 - ur.p.b. in 17/06), ki velja od 4.3.2006 dalje, čeprav je bil narok o ugovoru proti začasni odredbi opravljen dne 13.2.2006. Po takratnem zakonu tožniku ni bilo treba dokazovati nevarnosti, saj bo moral svojo terjatev uveljavljati v tujini. Ker je sodišče odločalo po zakonu, ki v času naroka še ni veljal, je tožniku odvzelo možnost, da bi dopolnil svoje trditve in dokazal preostale pogoje za začasno odredbo iz 270. čl. ZIZ.

Toženec v odgovoru na pritožbo vztraja, da tožniku terjatve ne bo treba uveljavljati v tujini, saj toženec opravlja plačilni promet pri slovenskih bankah. Sploh pa je Slovenija članica EU od 1.5.2004 in se zato uveljavljanje terjatve v Italiji že od tedaj dalje ne more šteti kot uveljavljanje terjatve v tujini.

Pritožba ni utemeljena.

Narok v postopku zavarovanja terjatve po 1. in 2. odst. 29. čl. ZIZ v zvezi z 239. čl. istega zakona ni obvezen. Sodišču prve stopnje torej zaradi odločitve o toženčevem ugovoru naroka ne bi bilo treba opraviti. Če pa je ocenilo, da je bil narok v obravnavanem primeru vendarle smotrn, bi moralo izdati sklep o ugovoru takoj po končanem naroku v skladu z 2. odst. 321. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS; št. 26/99, 96/02, 2/04, 36/04 - ur.p.b. in 43/06) v zvezi s 332. čl. tega zakona, na katerega napotuje 15. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, saj je sklep o ugovoru izdalo po več kot 30-tih dneh od opravljenega naroka. Navedena postopkovna kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato se tožnik nanjo ne more uspešno sklicevati.

V skladu z 270. čl. ZIZ morata biti za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve podani verjetnost terjatve in nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil njeno uveljavitev. Pri tem se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Dostavek: "razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije", je uzakonila šele zadnja novela ZIZ (Uradni list RS, št. 17/06), ki velja od 4.3.2006 dalje. Tožnik zato utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo glede na čas oprave naroka pri odločanju uporabiti prvotno besedilo 270. čl. ZIZ in ne novele, ki takrat še ni veljala. Čeprav je torej sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo na napačen predpis, pa ta materialnopravna kršitev ni kvarno vplivala na odločitev o toženčevem ugovoru. Republika Slovenija je članica Evropske unije od 1.5.2004, zato se od tedaj dalje štejejo za tujino vse tiste države, ki niso v Evropski uniji. To pomeni, da je bilo treba navedeno zakonsko domnevo o nevarnosti za uveljavitev terjatve že po 1.5.2004 razlagati tako, kot je zdaj izrecno določeno v noveliranem 4. odst. 270. čl. ZIZ.

Tožnik torej drugačne odločitve o toženčevem ugovoru ne more doseči. Sklicevanje na nevarnost, da bo moral tožnik svojo terjatev uveljavljati na toženčevem sedežu v Republiki Italiji, že v času naroka o ugovoru ni več zadoščalo, da bi izdana začasna odredba lahko ostala v veljavi. Tožnik bi poleg verjetnosti svoje terjatve, ki v pritožbenem postopku ni več sporna, moral verjetno izkazati tudi subjektivno in konkretno nevarnost za njeno uveljavitev. Te pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval. Res je sicer, da nevarnosti po 3. odst. 270. čl. ZIZ ni treba dokazovati, če bi začasna odredba dolžniku povzročila le neznatno škodo. Tudi to dejstvo pa bi moral tožnik verjetno izkazati, kot je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj posplošena trditev, da začasna odredba ne bo vplivala na toženčev plačilni promet, ne zadošča. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, pri izdaji izpodbijanega sklepa pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato sam trpi svoje stroške zanjo. Toženec pa do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen, ker z njim ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.