Jedro

Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom.

Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi.

Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoje za poklicno upokojitev. Premoženjsko škodo bi npr. lahko predstavljala razlika med višino invalidske pokojnine in višino poklicne pokojnine, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi prišlo do sporne poškodbe. Zgolj neplačevanje prispevkov pa še ne daje podlage za ugoditev tožničinim zahtevkom v zvezi s tem.

Niso zelo relevantne pritožbene navedbe o tem, da prispevkov ni možno nakazovati delavcu, ter da ta s prispevki ne more prosto razpolagati. To, kar je sodišče naložilo v pačilo toženi stranki, namreč po naravi ni (več) prispevek, pač pa odškodnina zaradi premoženjske škode, ki naj bi tožnici (že) nastala zaradi neplačevanja prispevkov, kar pa ne drži. Tudi za to, da se tožnici kot odškodninska renta priznajo mesečni zneski v višini prispevkov iz naslova navedenega zavarovanja vse do njene starostne upokojitve, ki bi bila v letu 2024, ni nobene podlage.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pridobitvijo predpravdnega izvedeniškega mnenja travmatologa. Četudi to mnenje v pravdi ni konkuriralo kot dokaz izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče pridobilo v pravdnem postopku, je bila pridobitev tega mnenja potrebna za vložitev tožbe. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, je bil ta strošek z izvedencem, povezan s postavitvijo izvensodnega zahtevka kakor tudi za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v III., IV., VI. in VIII. točki izreka tako, da se v tem delu glasi: "III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati znesek 10.104,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati znesek 5.118,83 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. 3. 2016 dalje mesečno obračunati znesek 202,29 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek, ki zapade v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.875,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 247,58 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 1. 2018 dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 76.550,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz izreka sodbe. Prisojeni zneski se nanašajo na naslove, ki iz samega izreka niti niso razvidni, gre za pa odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 67.134,67 EUR, za potne stroške v višini 1.379,36 EUR ter v višini 783,66 EUR, za 784,00 EUR glede nege in tuje pomoči, za predpravdne stroške v višini 1.021,68 EUR, za strošek glede nakupa posebnega vozila v višini 3.000,00 EUR, za pet mesečnih zneskov (razlika med pokojnino in plačo) v višini po 489,37 EUR za čas od oktobra 2015 do februarja 2016 (II. točka izreka). Sodišče je toženi stranki tudi za naprej naložilo plačilo denarne rente v mesečni višini 489,37 EUR, ki zapade v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V zvezi z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem oziroma poklicnim zavarovanjem je toženi stranki naložilo obračun 10.104,90 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 do plačila (III. točka izreka), obračun 5.118,83 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2017 do plačila (IV. točka izreka), ter še za naprej mesečni obračun v višini po 202,29 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov, ki zapadejo v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Določno je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (VII. točka izreka). Odločilo je še, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka v višini 3.416,21 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka), ter da mora tožnica stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 1.184,93 EUR (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, tj. zoper odločitev v II., III., IV, V., VI. in VIII. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije. Ukaza z dne 11. 7. 2011 in 13. 7. 2011 sta bila le oris, načrt priprave in tekmovanj. Ni šlo za akta poveljevanja, ki bi bila obvezna, ampak le za akta organizacijske narave. Ukaza sta bila izdana padalski reprezentanci Slovenske vojske (SV), tožnica pa se je tekmovanja 24. 8. 2011 udeležila kot članica padalske reprezentance RS. Udeležba na civilnih tekmovanjih ni bila v opisu njenih del in nalog. Oba ukaza temeljita t. i. krovnem ukazu za delo športnih reprezentanc, ekip in panog SV iz leta 2011. Zaposlenim v primeru civilnih tekmovanj ni bilo treba koristiti letnega dopusta in so prejeli plačo, kot bi redno delali v službi. Tožena stranka jim je omogočila, da se jim naknadno vnese prisotnost v ARDČ in da se vodijo ure na tekmovanju kot delovni čas (za vsak dan tekmovanja 8-ur). Tožena stranka je tožnici na dan dogodka 24. 8. 2011 priznala tudi poškodbo pri delu. Glede legitimacije ni odločilno, da so šli tekmovalci na tekmo s kombijem SV in da je tožnico nazaj v Slovenijo pripeljal helikopter SV. Ni ji bil izdan potni nalog. Sodišče je pri presoji pasivne legitimacije kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP - razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju. Napačno je ugotovilo, da tožnica ni prispevala k škodnemu dogodku. Pri tem se je oprlo na izpoved tožnice, njenega trenerja in konstruktorja padala. Vsi naj bi izpovedali, da ni mogla posegati v komande padala. Obe stranki sta predlagali postavitev izvedenca padalske stroke, a ga sodišče ni postavilo, niti se v sodbi do tega ni opredelilo. Ni bilo ugotovljeno odločilno dejstvo, zakaj je prišlo do blokade komandnih vrvic. Ker izvedenec ni bil postavljen, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Gre tudi za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi zapisniki. Izključno tožnica je bila zadolžena za brezhibnost padala. Do blokade vrvic je lahko prišlo le zaradi njenega malomarnega ravnanja, ki je izven sfere tožene stranke. Ne gre za spontane reakcije tožnice, ki bi bile izzvane z nevarno situacijo. Sodišče se glede tega sklicuje na ZOR namesto na OZ. Tožnica je navajala, da je do nesreče prišlo tudi zaradi drugih okoliščin (naporne priprave, utrujenost), česar ni dokazala. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, ali je bila tožnica na dan škodnega dogodka izčrpana. Njene izpovedbe so neverodostojne in jih je prilagajala. Sprva ni omenjala blokade komandnih vrvic. Ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s tem, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dosodilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo. Odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je treba znižati na 40.000,00 EUR. Sodišče je štelo med nevšečnosti transfuzijo, s katero se lahko le v redkih primerih prenašajo hude nalezljive bolezni, do česar pri tožnici ni prišlo. Tudi zdravljenje v hiperbarični komori ni relevantna nevšečnost. Tožnica je bila vajena razmer kot so bile v komori. Prisojena odškodnina 50.000,00 EUR ustreza zelo hudi telesni poškodbi V. stopnje po Fisherju, ne pa hudi telesni poškodbi IV. stopnje po Fisherju, kot je ugotovilo sodišče. Običajnim ljudem, ki niso vrhunski športniki, se za takšne poškodbe prizna odškodnina za strah v višini 4.000,00 EUR. Zato bi bila tožnica upravičena do 3.000,00 EUR, ne do prisojenih 6.000,00 EUR. Za skaženosti ji je sodišče prisodilo 5.000,00 EUR, zadostovalo bi 2.500,00 EUR. Glede premoženjske škode tožena stranka vztraja, da tožnica ni upravičena do izplačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, niti do rente v višini prispevkov iz naslova tega zavarovanja do njene starostne upokojitve v letu 2024. Sklicuje se na 60. člen Zakona v službi v SV. Za to, da se tožnici plača namenske prispevke, ni nobene podlage. S tem ne bo dosežen cilj obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev, saj je tožnica že upokojena. Delavec s tem sredstvi tudi sicer ne more prosto razpolagati. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino iz naslova potnih stroškov za prevoz z osebnim vozilom, češ da ni sposobna uporabljati javnega prevoza, vsaj ne brez tuje pomoči. Ta ugotovitev je nerazumljiva, saj je imela tudi pri vožnji z osebnim vozilom pomoč oziroma so jo vozili bližnji sorodniki. Sodišče ni preverilo, ali bi bila tožnica upravičena do vožnje z reševalnim vozilom, ki se izvaja brezplačno. Napačno je izračunalo tudi stroške za obdobje do 6. 8. 2014 v višini 1.379,36 EUR, namesto 1.358,64 EUR, ko je od vtoževanih 4004 km odštelo 276 km namesto nepriznanih 332 km. Neutemeljeno je tožnici priznalo tudi stroške v znesku 1.021,68 EUR za predpravdno izvedeniško mnenje, saj bi lahko za navedbe v zvezi s tem uporabila zdravstveno dokumentacijo. Mnenje tudi ni bilo dokaz. Zoper odločitev o stroških postopka posebej izpodbija priznanje pavšalnega zneska za fotokopije.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v pretežnem delu pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na prispevke iz naslova poklicnega oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V tem obsegu se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožene stranke vztraja zlasti pri ugovoru pasivne legitimacije, uveljavlja tožničin 100 % prispevek k nastanku škode ter izpodbija višino prisojene odškodnine, pri čemer določenih postavk niti ne izpodbija obrazloženo (kot npr. odškodnino zaradi razlike med invalidsko pokojnino in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če se ne bi poškodovala, odškodnino zaradi nege in tuje pomoči ter zaradi nakupa drugega osebnega vozila), zato so ti deli odločitve predmet pritožbenega preizkusa le po uradni dolžnosti.

7. Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v času škodnega dogodka, je dolžan delodajalec, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, delavcu to škodo povrniti po splošnih pravilih odškodninskega prava.

8. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da ni podana njena pasivna legitimacija v tem sporu, v katerem tožnica od tožene stranke uveljavlja škodo zaradi nezgode na tekmovanju v padalstvu 24. 8. 2011. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije pravilno zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo, tako da ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - češ da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju.

9. Tožena stranka izpostavlja kot bistveno to, da se nezgoda ni pripetila na vojaškem tekmovanju reprezentance Slovenske vojske (SV), ampak na civilnem tekmovanju reprezentance Republike Slovenije, kamor je tožnico prijavila A., ne pa SV. Tožena stranka pravzaprav vztraja, da do poškodbe tožnice ni prišlo na delu ali v zvezi z delom, kar naj bi izključevalo njeno odgovornost delodajalca, kar pa ne drži. 10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem vprašanjem oprlo na vrsto okoliščin npr. na to, da so šli tekmovalci (vsi so bili sicer tudi pripadniki SV) na tekmovanje v B. (Srbija) s kombijem SV, ki je kril strošek tega dela poti, ter da se je tožnica vrnila v Slovenijo s helikopterjem SV; da je tožena stranka izdala ukaze, ki so zajemali tudi udeležbo na spornem tekmovanju1; da je izvedbo priprav koordiniral trener vojaške reprezentance; da se je prisotnost na pripravah za tekmovanje štela v redno delovno obveznost - 8 ur dnevno. Bistveno je dejstvo, da je tožena stranka tožnici v zvezi s spornim dnem na dan tekmovanja, ko je prišlo do nesreče (kot tudi glede ostalih dni) priznala redni delovni čas - 8 ur na dan in tudi plačo. Tožena stranka je sama sestavila prijavo poškodbe pri delu. Tožnica je bila najprej v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, nato je bila zaradi poškodbe pri delu tudi invalidsko upokojena. Dejstvo, da tožena stranka v zvezi z odhodom na tekmovanje tožnici ni izdala potnega naloga ni okoliščina, ki bi utemeljevala ugovor pasivne legtimacije. Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom.

11. Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost2 (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi.

12. Sodišče je upoštevalo tudi določila o oprostitvi odgovornosti, četudi se je pri tem neustrezno sklicevalo na določila 177. člen ZOR namesto na 153. člena OZ, ki pa so enake vsebine. Sklicujoč se na teorijo3 in sodno prakso4 je poudarilo, da je, četudi bi za razbremenitev odgovornosti zadostovalo tudi nezakrivljeno oškodovančevo ravnanje, ki bi prispevalo k nastanku škode, upoštevno le tako ravnanje, ki je zunaj sfere objektivno odgovorne osebe. Zato tudi morebitnih spontanih reakcij oškodovanca, ki so izzvane z nevarno situacijo, ni mogoče obravnavati kot prispevek oškodovanca.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, sprejeto zlasti na podlagi izpovedi tožnice in prič C.C., D.D. ter E.E., da je tožnica ustrezno upravljala s padalom, da ni zablokirala komandne vrvice in da ni prispevala k padcu. Ni torej sledilo navedbam tožene stranke, da je prišlo do padca iz razlogov na tožničini stranki (pritožba vztraja zlasti pri tožničini nepazljivost, izčrpanosti), kar pa še ne pomeni, da je zaradi tega podana očitana kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo potrebno dve sekundi pred pristankom istočasno zategniti obe komandni vrvici, takrat pa je tožnica ugotovila, da jih ne more. Na levi strani nad glavo je začutila, da je nekaj zmečkano in se v tistem trenutku zavedla, da gre nekaj zelo narobe. Hitrosti pri tem so zelo velike, okrog 60 do 70 km/h. Pogled je usmerila v smeri pristanka, tla so se približevala z veliko hitrostjo. Pomislila je, kako lahko ukrepa in reši nastalo situacijo, saj je bilo časa izjemno malo. Ni bilo časa, da bi gledala gor in ugotovila, kaj je narobe. Nato je pomislila, da bi poskušala pristati z zadnjimi prostimi kraji, vendar bi tudi v tem primeru morala pogledati gor, za kar pa prav tako ni bilo časa. Ko so bila tla tik pred njo, je potisnila levo nogo naprej, da bi omilila poškodbe pri padcu. Če bi pristajala na obe nogi istočasno, bi tvegala hujše poškodbe notranjih organov. Ob udarcu jo je odbilo naprej in gor, pod kotom je priletela na tla. Med letom po zraku, ko jo je odbilo, se je spomnila padca čez ramo, da se padec omili. To je tudi storila, se nato še nekajkrat prevalila, dokler se ni ustavila.

15. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožnica v bistvenem spreminjala svoje trditve glede vzroka nesreče, ter da naj bi bila s tem v zvezi tudi njena izpoved neverodostojna. Prav tako tožena stranka sodišču v zvezi z oceno izpovedi zaslišanih prič in tožnice neutemeljeno očita kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podano nasprotje med povzeto vsebino zapisnikov in samimi zapisniki.

16. Sodišče je obrazložilo, zakaj ni postavilo sodnega izvedenca padalske stroke. Ta pritožbeni očitek v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je sodišče v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe obrazložilo, da izvedenca padalske stroke ni postavilo zato, ker takega izvedenca v imeniku sodnih izvedencev ni, stranki pa nista vztrajali, naj ga postavi izmed tujih izvedencev. Zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem padalske stroke tudi ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da ni bila v zadosti meri raziskana okvara padala. Za presojo vzroka ter posledično temelja odškodninske terjatve je namreč bistveno, da padec ni bil posledica tožničinega ravnanja ali opustitve, ampak posledica ukvarjanja z nevarno dejavnostjo.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče je pravilno izhajalo iz določila 179. člena OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Ustrezno je upoštevalo višine odškodnin, ki so bile priznane v podobnih primerih. Utemeljeno se je oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke.

18. Tožnica je pri doskoku s padalom utrpela tipično kombinacijo poškodb, ki nastanejo pri kontroliranih padcih z višine. Pri doskoku se je najprej dotaknila tal s stopali, kar je povzročilo visokoenergetski, odprt, izpahnjen zlom levega gležnja in hud zvin desnega gležnja. Ko se je dotaknila tal še z zadnjico, je prišlo do zdrobljenega zloma križnice. Gre za poškodbe, povzročene z visoko kinetično energijo, kar pomeni, da pride do hudih poškodb tako mehkih tkiv kot tudi kosti in prekrvitve tkiv. Izvedenec je opredelil kot hudo telesno poškodbo: zlom levega gležnja, zdrobljen, razmaknjen zlom križnice z utesnitvijo nevralnega kanala, zlom stranskih nastavkov IV. in V. vretenca obojestransko, zvin desnega gležnja s poškodbo ligamentov, raztrganje sprednje križne vezi desnega kolena, poškodbo obeh meniskuskov na desnem kolenu, poškodbo hrustanca na kondilu desne golenice, in posledično: poškodbo V. ledvene in L križne živčne korenine, poškodbo zadnje tibijalne arterije, popoškodbeno obrabo desnega kolena, kronično vnetje kosti in mehkih tkiv na spodnjem delu leve goleni, zatrditev zgornjega skočnega sklepa levo.

19. Zaradi utrpljenih poškodb je tožnica trpela zelo intenzivne stalne bolečine mesec dni. Šlo je za bolečine po skupno 18 operativnih posegih in za hude bolečine po poškodbi križnice z draženjem živčnih korenin. Takrat je tožnica redno prejemala protibolečinska sredstva iz najmočnejših skupin narkotikov po stalni intravenski in intramuskularni poti. Nato je trpela občasne zelo intenzivne in stalne intenzivne bolečine še en mesec. Občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine je trpela nekaj mesecev. Stalne zmerne bolečine je nato trpela še pol leta. Od takrat dalje trpi občasne zmerne bolečine in jih bo glede na naravo poškodb trpela tudi v prihodnje. Med dolgotrajnim zdravljenjem je jemala vse mogoče kombinacije protibolečinskih zdravil. Imela je tudi zaplete med zdravljenjem, npr. odmiranje delov golenice, zato so ji morali odstraniti velik del okužene goleni, nestabilnost desnega kolena, kar je trajalo do njegove rekonstrukcije. Zdravila se je hospitalno in ambulantno. Fizioterapijo je zaključila po rekonstrukciji sprednje križne vezi konec septembra 2015. Takrat je bilo stanje dokončno in zdravljenje zaključeno.

20. Zaradi zdravljenja je tožnica trpela številne nevšečnosti: 60-krat je bila izpostavljena manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob standardnih rentgenskih diagnostikah, 9-krat večjim dozam ionizirajočega sevanja ob računalniških tomografijah. Med zdravljenjem je prejela tudi nekaj doz tuje krvi (transfuzija), s katero se lahko v redkih primerih prenašajo hude nalezljive bolezni. Tožnica je bila še na preiskavi v magnetnem tomografu, kar je hrupno in neprijetno, saj je treba dalj časa mirovati v ozkem tunelu aparature. Šestkrat je opravila električno prevodnost perifernih živcev (EMG), ki je neprijetna preiskava zaradi vstavljanja igelnih elektrod. Operirana je bila 18-krat, od tega enkrat v lokalni anesteziji, 7-krat je bila hospitalizirana na Kliničnem oddelku za travmatologijo. Kumulativno je bila na tem oddelku hospitalizirana 201 dan. Nato je opravljala rehabilitacijo in bila skupno na hospitalni fizioterapiji 90 dni.

21. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je tožnica med hospitalizacijo hodila tudi v hiperbarično komoro, da je mirovanje v tesni komori neprijetno, pri visokih tlakih kisika pa obstaja tudi možnost eksplozije. Pritožba glede tega ter glede transfuzije navaja, da ni šlo za upoštevne nevšečnosti, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da tudi če bi navedeno držalo, to poleg vseh drugih okoliščin ne bi moglo privesti do znižanja odškodnine iz naslova nevšečnosti pri zdravljenju.

22. Poleg povzetega je namreč sodišče prve stopnje izpostavilo npr. še to, da so tožnici rane previli skupaj vsaj 200-krat, da je opravila vsaj 80 sej ambulantne fizioterapije, da je šest tednov uporabljala nadkolensko longeto, bila šest tednov vezana na invalidski voziček, dva meseca na hoduljo, 16 mesecev na bergle ter približno štiri mesece na pohodne palice. Zaradi poškodb je bila ambulantno pri specialistu za zdravljenje bolečine trikrat, pri specialistu za bolezni ven enkrat, pri specialistu za bolezni žil enkrat, pri ortopedu 10-krat, pri specialistu fiziatru 18-krat, pri lečečem travmatologu 19-krat ter pri izbranem zdravniku 45-krat. Glede na vso opisano intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti je sodišče tožnici utemeljeno prisodilo 50.000,00 EUR (49-kratnik povprečne mesečne neto plače v RS), pritožba pa se neutemeljeno zavzema za znižanje na 40.000,00 EUR.

23. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi znižane odškodnine za strah iz 6.000,00 EUR na 3.000,00 EUR, Sodišče je ugotovilo, je tožnica ob samem škodnem dogodku zaradi narave nezgode in zaradi hudih poškodb utrpela zelo intenziven primarni strah, ki je trajal do prihoda v bolnišnico in do zaključka najbolj osnovne urgentne diagnostike, torej vsaj kako uro. Med samo nesrečo zavesti ni izgubila. Ves čas je vedela, kaj se z njo dogaja, čutila je le hude bolečine ob lomljenju gležnja in križnice. Kako pa se bo nesreča iztekla, ni mogla vedeti. Kasneje se je pri njej izrazil sekundarni strah. Šlo je za strah pred številnimi operativnimi posegi, hospitalizacijami ter ostalimi terapevtskimi postopki. Pri tožnici so se izrazili zapleti, ki bi lahko bistveno poslabšali izid zdravljenja, česar se je nedvomno zavedala. Tožnica je tako trpela kumulativno intenziven sekundarni strah šest mesecev, zmeren sekundami strah leto dni ter nato še blag sekundarni strah leto dni. Glede na trajanje in intenzivnost strahu je sodišče tožnici prisodilo 6.000,00 EUR (približno 5-kratnik povprečne mesečne plače v RS), kar je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova.

24. Tožnica je iz naslova odškodnine za duševne bolečin za zmanjšane življenjske aktivnosti vtoževala 60.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 32.900,00 EUR. Odškodnino je najprej odmerilo v znesku 35.000,00 EUR (30-kratnik povprečne mesečne neto plače v RS), kar je znižalo za 2.100,00 EUR zaradi prejemanja invalidnine. Pritožba v zvezi s tem delom odločitve dejanskih ugotovitev sodišča ne izpodbija, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema tako natančno kot zgoraj. Sodišče je ugotovilo, da so poškodbe tožnici pustile trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, zaradi katerih so njene življenjske aktivnosti izrazito zmanjšane. Ni sposobna za nobeno resno športno aktivnost, ki se izvaja na nogah. Prav tako ni sposobna za dela, kjer je potrebna že kratkotrajna hoja ali stoja, pripogibanje ali dvigovanje težjih bremen od nekaj kilogramov. Tožnica je sposobna skrbeti zase, prav tako je sposobna za normalne življenjske aktivnosti, vendar v omejenem smislu, in sicer lahko skrbi zase v smislu vzdrževanja običajnega nujnega gospodinjstva. Krajši čas lahko vozi kolo z adaptiranim sedalom, prav tako lahko plava in opravlja nekatere vaje v fitnesu za trup in zgornje okončine. Ne more dalj časa hoditi, stati ali kolesariti. Ni več sposobna za izvajanje padalstva, niti v amaterskem smislu. Posledice imajo toliko večji vpliv na tožnico, ker je bila pred tem vrhunska športnica. Tožničina telesna okvara je bila ocenjena v 40 %, zaradi posledic poškodbe pa ji je bila priznana tudi I. kategorija invalidnosti.

25. Pritožba se glede odškodnine iz naslova skaženosti neutemeljeno zavzema za znižanje s 5.000,00 EUR na 2.500,00 EUR, češ da gre pri tožnici za skaženost v manjši meri. Izvedenec je ugotovil trajne posledice v estetskem smislu, ki se kažejo z brazgotinami na spodnjem delu hrbta, na desni goleni in levem kolenu. Zaradi atrofije je spremenjen (izrazito ožji) spodnji del leve goleni. Stopalo je zatrjeno in nakazano zvrnjeno navznoter, tako da deluje ob zoženem delu goleni izrazito robustno. Znesek 5.000,00 EUR predstavlja približno 4-kratnik povprečne mesečne neto plače v RS.

26. Delno pa je utemeljena pritožba v zvezi s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo.

27. V zvezi z ugotavljanjem višine premoženjske škode je sodišče postavilo sodnega izvedenca finančne stroke. Odgovori na finančna vprašanja morajo temeljiti na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine zaradi premoženjske škode, ki naj bi tožnici nastala v posledici neplačevanja prispevkov iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja.

28. Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 168. člena OZ). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena OZ).

29. Sodišče je tožnici prisodilo 10.104,90 EUR odškodnine zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi tega, ker tožena stranka zanjo od od nastopa bolniškega staleža leta 2011 do invalidske upokojitve v letu 2015 ni plačevala prispevkov iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (stari naziv za poklicno zavarovanje). Po 45. členu pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja namreč tožena stranka delavcu v času bolniškega staleža ni dolžna plačevati to zavarovanje. Zaradi neplačevanja prispevkov iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja je sodišče tožnici v času od upokojitve do novembra 2017 prisodilo še 5.118,83 EUR, za nadaljnji čas pa ji je v obliki rente priznalo še mesečna prikrajšanja v višini 202,29 EUR.

30. Po 60. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) se pripadniki SV obvezno dodatno pokojninsko zavarujejo zato, ker zaradi specifičnosti opravljanja vojaške službe in posebnih obremenitev, ki so s tem povezane, vojaške službe po določeni starosti ne morejo več opravljati. To zavarovanje jim torej omogoča, da iz delovnega razmerja izstopijo prej kot drugi zaposleni - s tem, da se poklicno upokojijo in da do takrat, ko izpolnijo še pogoje za starostno upokojitev, iz vplačanih prispevkov prejemajo poklicno pokojnino.

31. Že iz te določbe izhaja, da ni pravilna logika tožnice in sodišča prve stopnje, da se toženi stranki naloži, da mora tožnici nakazati zneske, ki bi jih sicer tožena stranka (če tožnica ne bi bila najprej v bolniškem staležu, nato pa invalidsko upokojena) morala nakazovati na poseben tožničin račun pri pristojni kapitalski družbi, na katerem se zbirajo sredstva, iz katerih bi se tožnici, če bi v prihodnosti izpolnila pogoje za priznanje poklicne pokojnine, odmerila ter izplačevala poklicna pokojnina.

32. Po 203. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) se poklicna pokojnina izplačuje upravičencu v mesečnih zneskih od pridobitve poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne pokojnine ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju, glede na odločitev upravičenca. Po 204. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba skupaj z dodano dobo znaša 42 let in 6 mesecev in če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.

33. Izvedenec je sicer izračunal višino prispevkov, ki bi jih tožena stranka plačevala za tožnico, če bi bila ta pri njej še vedno zaposlena, kar pa še ne pomeni, da ti zneski predstavljajo relevantno škodo, ki bi jo morala povrniti tožnici na način, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

34. Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoje za poklicno upokojitev. Premoženjsko škodo bi npr. lahko predstavljala razlika med višino invalidske pokojnine in višino poklicne pokojnine, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi prišlo do sporne poškodbe. Zgolj neplačevanje prispevkov pa še ne daje podlage za ugoditev tožničinim zahtevkom v zvezi s tem.

35. Niso zelo relevantne pritožbene navedbe o tem, da prispevkov ni možno nakazovati delavcu, ter da ta s prispevki ne more prosto razpolagati. To, kar je sodišče naložilo v pačilo toženi stranki, namreč po naravi ni (več) prispevek, pač pa odškodnina zaradi premoženjske škode, ki naj bi tožnici (že) nastala zaradi neplačevanja prispevkov, kar pa ne drži. Tudi za to, da se tožnici kot odškodninska renta priznajo mesečni zneski v višini prispevkov iz naslova navedenega zavarovanja vse do njene starostne upokojitve, ki bi bila v letu 2024, ni nobene podlage.

36. Četudi za predmetni spor to niti ni relevantno, pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje tudi npr. možnost, da ima zavarovanec, ki je še pred uveljavitvijo pravice do poklicne pokojnine izpolnil pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, pravico do izplačila odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu, izračunane na način, določen v drugem odstavku 310. člena tega zakona, če sredstva na njegovem osebnem računu ne presegajo 5.000,00 EUR, ali pa zahteva, da se sredstva, v skladu z določbami 248. člena tega zakona, brezplačno prenesejo v dodatno zavarovanje, kjer zavarovanec pridobi pravico do dodatne pokojnine (prvi odstavek 206. člena ZPIZ-2).

37. Le v opisanem delu pritožba utemeljeno izpodbija ugotovljeno premoženjsko škodo in odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo v III., IV. in VI. točki izreka sodbe, sicer pa je neutemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških prevoza, češ da naj bi sodišče upoštevalo napačno število voženj. Tudi ne drži očitek, da je sodišče nejasno razlogovalo o tem, da tožnica ni bila sposobna uporabljati javnega prevoza, ter da bi moralo preveriti, ali bi bila tožnica upravičena do vožnje z reševalnim vozilom. Četudi je imela pri vožnji z osebnim vozilom pomoč oziroma so jo vozili bližnji sorodniki, to še ne pomeni, da tožnica do povračila stroškov, ki so ji v zvezi s tem dejansko nastali, ni upravičena.

38. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pridobitvijo predpravdnega izvedeniškega mnenja travmatologa v višini 1.021,68 EUR. Četudi to mnenje v pravdi ni konkuriralo kot dokaz izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče pridobilo v pravdnem postopku, je bila pridobitev tega mnenja potrebna za vložitev tožbe. Kot je utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, je bil ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, navedeni strošek z izvedencem, povezan s postavitvijo izvensodnega zahtevka kakor tudi za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.5 Temu pritožba neutemeljeno nasprotuje. Pritožbeno stališče se ne strinja s toženo stranko, da bi lahko tožnica namesto tega mnenja uporabila kar vsebino same zdravstveno dokumentacijo.

39. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in rente v zvezi s poklicnim zavarovanjem (5. alineja 358. člena ZPP), kar pa je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je (izhajajoč iz tega, da je tožnici prisodilo 100.073,87 EUR od vtoževanih 160.048,36 EUR) ugotovilo, da je tožnica v pravdi uspela v 63 %, tožena stranka pa v 37 %. Delež uspeha strank se je zaradi zavrnjenih zahtevkov v pritožbenem postopku spremenil tako, da znaša cca. 50 %. To je izhodišče za odmero stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

40. Sodišče prve stopnje je tožnici skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) priznalo nagrado za posel (odškodninski zahtevek) v višini 1.042,00 EUR, nagrado za postopek v višini 1.354,60 EUR, nagrado za narok v višini 1.250,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek za fotokopije v višini 40,00 EUR (kar pritožba neutemeljeno izpodbija, saj je to glede na obseg listinske dokumentacije v spisa v skladu s tar. št. 6000), 22 % DDV višini 815,54 EUR, stroške izvedenine v višini 1.423,98 EUR in sodno takso za tožbo in za spremembo tožbe v skupni višini 1.854,00 EUR. Navedeno skupno znaša 7.800,52 EUR, v 50 % deležu pa 3.900,26 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 1.354,60 EUR, nagrado za narok v višini 1.250,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in stroške izvedenine v višini 1.423,98 EUR. Navedeno skupno znaša 4.048,98 EUR, v 50 % deležu pa 2.024,49 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov obeh strank, je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.875,77 EUR, zato je pritožbeno sodišče stroške postopka znižalo na navedeni znesek (3. točka 365. člena ZPP).

41. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

42. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Zato ji je tožnica, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna povrniti stroške, ki glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (tožena stranka je neustrezno priglasila nagrado v višini, kot da je pod pritožbo celotna odločitev, ne le ugodilni del) in delež uspeha v pritožbenem postopku (16 %) po ZOdvT znašajo: 1.422,40 EUR nagrade za pritožbeni postopek, kar v 16 % znaša 227,58 EUR, skupaj z materialnimi stroški (20,00 EUR) pa 247,58 EUR. Podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je v drugem odstavku 154. člena ZPP, v prvem odstavku 155. člena ZPP ter v prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tožena stranka v pritožbi glede ukazov z dne 11. 7. 2011 in 13. 7. 2011 poudarja, da ni šlo za ukaze poveljevanja po 76. členu ZObr (česar pa sodišče prve stopnje niti ni izpostavilo), ampak za ukaz organizacijske veljave, kot da bi ji to utegnilo biti v posebno korist. Sama navaja, da sta bila ukaza le oris, načrt priprave in tekmovanj. Ukaza torej kažeta na okvir, kako je potekalo delovno razmerje tožnice pri toženi stranki, četudi niso zajeta zgolj vojaška tekmovanja v imenu SV, ampak tudi druga tekmovanja). Ti akti so bili podlaga tudi za priprave na tekmovanja, ne zgolj za udeležbo na tekmovanjih. Tožnica se tekmovanja ni udeležila brez vednosti delodajalca, pač pa v skladu z načrtovanim. 2 Sklep VSL II Cp 1835/2004 z dne 18. 5. 2005, sodba II Ips 222/2005 z dne 26. 4. 2007. 3 dr. Strohsack B.: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 867. 4 Sodba in sklep VSL II Cp 4110/2008 z dne 26. 3. 2009. 5 Sodba II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016.