Jedro

Naknadna, vsebinsko drugačna odločitev proti enemu navadnemu sosporniku (na pasivni strani) ni razlog, s katerim bi bilo mogoče razveljaviti klavzulo pravnomočnosti na predhodni in že pravnomočni sodbi, ki veže drugega sospornika – solidarnega dolžnika.

Nedeljivost pravnega razmerja družbenikov izbrisane gospodarske družbe ne izvira niti iz njegove pravne narave niti ni do take razlage mogoče priti z razlago pravne norme. Toženci so glede na solidarno odgovornost družbenikov, določeno v 27. členu takrat veljavnega ZFPPod v zvezi s 394. člena tedaj veljavnega ZGD, navadni sosporniki, in tako je v primeru solidarne odgovornosti vedno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prvega toženca za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe istega sodišča X Pg 195/2008 s 18. 1. 2007 (I. točka izreka). Z II. in III. točko izreka je sodišče prve stopnje popravilo pomote v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe ter namesto nepravilnih navedlo prave datume. Sklenilo je še, da je prvi toženec tožniku dolžan povrniti 342,71 EUR stroškov tega postopka.

2. Prvi toženec v pravočasni pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, kot bistveno navaja, da je materialnopravno podlago za izdajo sodbe predstavljal takrat veljavni 27. člen ZFPPod v zvezi s drugim odstavkom 394. člena ZGD. Iz teh določb nedvomno izhaja, da so družbeniki likvidirane družbe dolžniki le v primeru, če je imela likvidirana družba neporavnane obveznosti do upnikov. Ker je sodišče razsodilo, da obveznosti družbe B. ni, tudi toženca kot družbenika nimata obveznosti do tožnika. In to mora veljati za vse družbenike enako. V obstoječem primeru je zaradi tehnične napake vpisnikarja, ki je neutemeljeno izdal potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, prvi toženec odgovoren, drugi toženec pa ne, pri čemer gre za enotno sosporništvo in je razmerje mogoče razrešiti za vse enako. Vložena pritožba drugega toženca bi morala koristiti tudi njemu. Če obstaja drugačna sodna praksa, bi jo bilo treba spremeniti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Prvi tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, drugi tožnik pa na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so o tožbenem zahtevku tožnikov proti tožencema sodišča sodila dvakrat. Prvič je bilo pred sodiščem prve stopnje zahtevku proti obema tožencema ugodeno, po pritožbi (zgolj) drugega toženca pa je pritožbeno sodišče sodbo (sporno je, v kakšnem obsegu) razveljavilo ter zadevo (sporno, ali v celoti ali le glede drugega toženca) vrnilo v novo sojenje. Ob ponovnem sojenju je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, odločitev pa je pa bila najprej potrjena na višjem, nato pa še pred Vrhovnim sodiščem.

6. Pritožnik je predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti vložil ob zatrjevanju, da sta oba toženca enotna sospornika, zato je vložena pritožba drugega toženca zoper prvo prvostopenjsko sodbo povzročila/bi morala povzročiti tudi zanj ugoden procesni učinek – razveljavitev in nepravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku. Mar res?

7. S procesnega vidika pritožnik zagotovo nima prav. Pritožbe proti sodbi z 18. 1. 2007 ni vložil, vložil jo je le drugi toženec. Pritožbeno sodišče je ob odločanju o pritožbi slednjega v izreku izrecno zapisalo(1), da prvostopenjsko sodbo razveljavlja le glede drugega toženca. Pritožnikova navedba, da je klavzula pravnomočnosti na sodbi z 18. 1. 2007 posledica tehnične napake vpisničarja, torej ne drži, ker je pristojna sodna oseba ravnala tako, kot ji je narekovala odločitev instančnega sodišča. Odločba višjega sodišča je bila pritožniku vročena (3. 9. 2008, vročilnica, speta k list. št. 151 v spisu) in je bil s tem takrat seznanjen, vendar nanjo reagiral. Četudi bi bila z drugim tožencem res enotna sospornika (več o tem v nadaljevanju), bi ob morebitni nepopolni odločitvi pritožbenega sodišča (ki sicer to ni bila) moral vložiti predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), v katerem bi opozoril na obstoj tovrstnega sosporništva, ter zahtevati razveljavitev sodbe še v preostalem – tudi glede sebe. Tega ni storil, zato po izteku 15-dnevnega roka za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe šteje, da je pritožbo (če bi bila res enotna sospornika, bi se namreč štelo, da je vložena za oba) umaknil(2).

8. Pritožnik tudi vsebinsko nima prav. Uspel bi le (ob predpostavki, da bi svoja procesna ravnanja pravilno zastavil, pa jih ni), če bi dokazal, da je ravnanje sodnega vpisničarja posledica nepravilnega ravnanja višjega sodišča ob odločanju o pritožbi drugega toženca, ker bi to ob sojenju spregledalo, da sta toženca enotna sospornika in bi moralo sodbo, ne glede na to, da jo je vložil samo eden od tožencev, razveljaviti v celoti. Odgovor na to je odvisen od vprašanja, ali sta prvi in drugi toženec enotna sospornika. Nista.

9. Sosporniki se namreč štejejo za enotno pravdno stranko, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja, torej po pravilih materialnega prava, spor rešiti samo na enak način za vse sospornike(3). Nedeljivost pravnega razmerja družbenikov izbrisane gospodarske družbe ne izvira niti iz njegove pravne narave niti ni do take razlage mogoče priti z razlago pravne norme. Toženci so glede na solidarno odgovornost družbenikov, določeno v 27. členu takrat veljavnega ZFPPod v zvezi s 394. člena tedaj veljavnega ZGD, navadni sosporniki, in tako je v primeru solidarne odgovornosti vedno(4). To stališče je v sodni praksi(5) in v pravni teoriji(6) splošno sprejeto, zgolj za enotne sospornike pa v skladu z 196. členom ZPP velja, da se učinki koristnih pravdnih dejanj posameznih sospornikov raztezajo tudi na druge sospornike. Pritožba drugega toženca proti prvi prvotni prvostopenjski sodbi torej na (pravni) položaj prvega toženca ni mogla vplivati.

10. Toženca sta bila navadna sospornika, zato je bil spor za vsakega od njiju lahko rešen (vsebinsko) drugače, pač odvisno od vsakokrat ugotovljenega dejanskega stanja. V pravnomočno sodbo, ki veže toženca (v primeru pritožnika je to prva prvostopenjska sodba), je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, v primeru novih dejstev s predlogom za obnovo postopka (394. člen in naslednji ZPP), ne pa s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in s sklicevanjem na dejansko stanje, ugotovljeno v neki drugi pravnomočni sodbi.

11. Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške, odgovor prvega tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 519/2008 s 13. 8. 2008, red. št. 84 v spisu.

Op. št. (2): Ude, dr. L., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 196, 2. točka.

Op. št. (3): Betetto, mag. N., Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 254, 1. točka.

Op. št. (4): Tako VS RS v sodbi II Ips 225/2013 z 18. 11. 2013. Glej tudi sklep VSL II Cp 1947/2004 s 23. 2. 2005. Op. št. (5): Glej npr. sklep VSL III Cp 6166/2006 z 22. 11. 2006. Glej tudi prejšnjo opombo.

Op. št. (6): Ude, L., in drugi, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 260, točka 9.