Jedro

Za škodo zaradi neustreznega vzdrževanja vodovodnega ventila odgovarja upravljavec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma nerazdelno plačati 5.966,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 dalje in jima nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v znesku 848,18 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Nesporno je, da je ob in v hiši tožnikov prišlo do zamakanja in posledično do odpadanja ometa, vonja po plesnobi in vlagi ter drugih posledic, ki običajno nastopijo ob obilni vlagi v stanovanjskih objektih, vendar sodišče ni ugotavljalo in ne ugotovilo, ne kdaj, ne kje in ne na kakšen način je do te vlage in posledic v stanovanjskem objektu tožnikov prišlo. Vzroki za zamakanje na starejšem objektu so lahko številni. Možno je, da je do vlage prišlo zaradi slabe izolacije objekta, ki je star že 31 let, zaradi kapilarne vlage, kot posledice slabe oziroma neizolirane stavbe, možno pa je tudi, da je puščal oziroma da pušča vodnjak ob hiši, ki je last tožnikov. Poleg tega je priča L.K., ki je strokovnjak gradbene stroke, povedal, da lahko nastane vlaga v hiši zaradi dolgotrajnega vpliva zraka, vode, vlage in da ne more oceniti, koliko časa je škoda nastajala. Sodišče tudi ni ugotovilo, na kateri strani je prišlo najprej do vlage in kako se je le-ta širila. Ob ogledu notranjosti hiše, kar so potrdile vse priče, so bile povsod po zidovih sledi vlage, sodišču pa ni uspelo ugotoviti od kje in kako je do nje prišlo. Zaključek sodišča o odgovornosti in krivdi je zato najmanj preuranjen, predvsem pa nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo le izpovedi obeh tožnikov, ki sta zainteresirana za pozitiven izid pravde. Pri odločanju je prezrlo določbo 24. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (1) (v nadaljevanju Pravilnik), ki je novejši predpis in s katerim Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občine Loška dolina (2), (v nadaljevanju Odlok), ni usklajen. Po 2. točki 24. člena Pravilnika mora lastnik stavbe zagotoviti načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje cevovodov in druge opreme, priključka stavbe na javni vodovod. Priključek stavbe na javni vodovod je v lasti lastnika stavbe. Priključek stavbe je sicer res del javnega vodovoda, vendar je v lasti lastnika stavbe, ki mora zagotoviti vzdrževanje. Tožnika kot lastnika stavbe sta tako najmanj opustila zagotavljanje vzdrževanja cevovodov in druge opreme priključka stavbe na javni vodovod, zato toženka za nastalo škodo ne more odgovarjati. Priče so potrdile, da je bila okvara vodovoda v letu 2008 oziroma 2009 neposredno ob stavbi, da je bil torej na cevovodu priključka stavbe na javni vodovod, katerega vzdrževanje mora zagotoviti lastnik stavbe. Nasprotuje višini tožbenega zahtevka, ki jo je sicer ocenil izvedenec gradbene stroke, vendar po naročilu in najverjetneje po navodilih tožnikov. Izvedenca ni postavilo sodišče, zato nanj ne more opreti odločitve o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je za škodo, nastalo na objektu in okolici tožnikov, odgovorna toženka, ki je opustila dolžno vzdrževanje (dotrajane) vodovodne napeljave.

6. Ugotovilo je, da je podana odgovornost toženke za nastalo škodo in so izpolnjeni vsi pogoji 131. člena Obligacijskega zakonika (3) (v nadaljevanju OZ) in sicer [1] škodljivo dejstvo izhaja iz sfere odgovorne osebe (toženke), saj je decembra 2008 prišlo do okvare na ventilu, ki je od hiše oddaljen približno 2 metra, [2] podana je odgovornost tožene stranke, ker je popravilo okvar na vodovodni napeljavi, do katere pride pred obračunskim vodomerom tožnikov (obračunski vodomer tožnikov se nahaja v kleti hiše), v izključni pristojnosti toženke, ki je opustila dolžno skrbnost (vodovodni priključek je star 30 let, tako kot vodovod v celotnem naselju; na vodovodni napeljavi večkrat prihaja do okvar), [3] obstoj škode sta ugotovila predstavnik tožene stranke R. H. in M. G., ki sta izpolnjevala odškodninski zahtevek iz zavarovanja civilne odgovornosti 10. 3. 2010, popisal pa ga je tudi predstavnik Zavarovalnice L. K., ob ogledu škode 16. 4. 2010 in [4] vzročna zveza je podana, saj sta tožnika dokazala, da pred okvaro ventila decembra 2008 ni bilo težav z vlago in so se po zamenjavi ventila decembra 2008 težave z vlago ustavile (hišo sta sušila dve leti in vlage v hiši ni več).

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 131. člena OZ).

8. Toženka priznava, da je ob in v hiši tožnikov prišlo do zamakanja in posledic, ki običajno nastopijo ob obilni vlagi v stanovanjskih objektih, graja pa, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in odreka odgovornost za nastalo škodo.

9. Ne držijo pritožničine trditve, da sodišče ni ugotovilo „ne kdaj, ne kje in ne na kakšen način je do vlage in posledic v stanovanjskem objektu tožnikov prišlo“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (18. točka obrazložitve), da sta tožnika, že preden se je odkrila okvara na vodovodni napeljavi (puščanje ventila), ugotavljala vonj po vlagi in plesni, ki ga prej ni bilo. Vlaga se je najprej pojavila na vzhodnem delu stavbe, kjer je kurilnica in stopnišče za vhod v hišo in kjer je bil okvarjen ventil. Iz poškodovanega ventila je že dlje časa pred odkritjem okvare decembra 2008 puščala voda. Vlaga se je (zaradi nagnjenosti terena, ki pada proti hiši) širila okrog hiše. 10. Sodišče prve stopnje ni le nekritično sledilo izpovedbam tožnikov, kot očita toženka (sklicevanje na 14. točko obrazložitve sodbe). Natančno in prepričljivo je obrazložilo, zakaj je verjelo tožnikoma, podlago za zaključek, da sta tožnika dokazala, da je vzrok za zamakanje in vlago v pokvarjenem ventilu, pa je imelo tudi v drugih izvedenih dokazih. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Upravičeno je verjelo tožnikoma, ki sta povedala, da pred okvaro, pa tudi po odpravi okvare, z vlago v hiši nista imela težav. Toženka pa drugačnih trditev niti ni ponudila.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, ki ga je tudi prepričljivo obrazložilo, da je do okvare prišlo na delu vodovodne napeljave, za katero odgovarja toženka. Toženka, ki v pritožbi (prvič) zatrjuje, da bi bila za vzdrževanje cevovodov dolžna poskrbeti tožnika, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila, da ni podana njena odgovornost. Nasprotno, sama je predložila dokaz (prijava škodnega dogodka iz zavarovanja civilne odgovornosti Zavarovalnici; priloga B15, v katerem je priznavala odgovornost zaradi izlivanja vode iz poškodovanega cevovoda) (4).

12. Pritožbena trditev, da bi na mestu, kjer je prišlo do okvare (neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe ventila prišlo do 2 metrov od hiše tožnikov), morala za vzdrževanje skrbeti tožnika, je nedopustna pritožbena novota, ki je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženka v pritožbi ne izkaže nekrivde za njeno uveljavljanje (ne obrazloži, zakaj teh trditev ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje). Tudi s sklicevanjem na Pravilnik, glede katerega očita sodišču prve stopnje, da ga ni upoštevalo (sodišče prve stopnje je upoštevalo Odlok), pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Pravilnik v drugem odstavku 24. člena, na katerega se sklicuje pritožnik, določa enako, kot 12. člen Odloka, da je vodovodni priključek v lasti uporabnika. Enako kot Odlok v drugem odstavku 13. člena (da je za vzdrževanje vodovodnega priključka izključno pristojen upravljalec, to je tožena stranka) pa določa tudi tretji odstavek 24. člena Pravilnika, ki ga je toženka očitno spregledala (5). Razlika je le v tem, da po Odloku trpi stroške vzdrževanja toženka, po Pravilniku pa jih mora plačati lastnik ali najemnik stavbe. S pravilnikom tudi ni spremenjena ureditev, da je za vzdrževanje pred obračunskim vodomerom (v predmetni zadevi je do okvare prišlo pred obračunskim vodomerom) zadolžena toženka, ki posledično zato odgovarja tudi za škodo, zaradi opustitve vzdrževanja.

13. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka opustila dolžno vzdrževanje, pa toženka v pritožbi obrazloženo niti ne oporeka.

14. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženka okvaro odpravila, sporno pa je bilo, ali je bila okvara odpravljena decembra 2008 (kot sta trdila tožnika) ali 2009, kot je trdila in dokazovala toženka (6). Sodišče prve stopnje je prepričljivo in jasno obrazložilo, zakaj verjame tožnikoma, da je do poškodbe ventila prišlo decembra 2008, ko je bila okvara tudi odpravljena (popravilo ventila je opravil delavec tožene stranke L. M.) in se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje na njegove izčrpne razloge (7. točka obrazložitve). Sicer pa toženka obrazloženo razlogom sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje.

15. Na tožnikih je bilo dokazno breme, da je vzrok nastale škode ob in v njuni hiši v okvari vodovodnega ventila pred vodomernim števcem. Res je, da je vzrokov za zamakanje lahko več, kot je trdila in pri čemer vztraja toženka, vendar pa bi to morala tudi dokazati. Toženka je le hipotetično predvidevala, kaj bi bil lahko vzrok (slaba hidroizolacija, kapilarni dvig vlage, „štirna“), pri čemer pa trditev ni dokazala. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi moral odgovoriti sodni izvedenec, ki ga je toženka prvotno sicer predlagala, na naroku 27. 3. 2012 pa je svoj dokazni predlog umaknila. Sodišče prve stopnje se je do zatrjevanih možnih vzrokov opredelilo in prepričljivo in jasno obrazložilo, zakaj šteje, da jih toženka ni uspela dokazati. Toženki je pravilno pojasnilo, da je predstavnik zavarovalnice L. K. (strokovnjak gradbene stroke), na katerega se v pritožbi sklicuje, potrdil trditve tožnikov, da je do zamakanja prihajalo dlje časa in da je povedal, da ni ugotavljal vzrokov za nastalo škodo, temveč je nastalo škodo le popisal. Zavarovalnica, ki je zahtevek toženke za plačilo škode zavrnila (odklonitev zahtevka 27. 5. 2010 – priloga A6), ga ni zavrnila zato, ker bi ocenila, da nastala škoda ni posledica zamakanja zaradi poškodovanega ventila, temveč zato: „ker je škoda na objektu nastajala dalj časa in ne moremo reči, da je nastala nenadno in presenetljivo“. Glede slabe hidroizolacije in zamakanja zaradi „štirne“ toženka ni ponudila ustreznih trditev. Ob dejstvu, da se je zamakanje začelo nekaj mesecev pred ugotovitvijo okvare in po odpravi okvare težav z vlago ni bilo več, ni verjetna trditev toženke, da ni vzrok za zamakanje v poškodovanem vodovodnem ventilu.

16. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala višini uveljavljane škode, zato so pritožbene trditve, s katerimi izpodbija pravilnost, že iz tega razloga neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Res je, da je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo predpravdno izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke J. Ž. z dne 10. 6. 2010, ki je ocenil višino škode, vendar pa bistvena kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja toženka, v pritožbenem postopku ni upoštevna. V skladu z določbo 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Podatki spisa kažejo, da je sodišče prve stopnje na naroku 12. 1. 2012 napovedalo, da bo kot dokaz upoštevalo izvedensko mnenje J. Ž. z dne 10. 6. 2010 (dokazni sklep), toženka pa bistvene kršitve ni uveljavljala.

17. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 35/2006

(2) Ur. l. Glasila občine Loška dolina št. 26 z dne 27. 10. 2004

(3) Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB1

(4) Iz poškodovanega cevovoda je iztečena voda dalj časa zalivala temelje in kletne zidove stanovanjske hiše, oddaljene cca. 5 m. Za škodni dogodek je odgovorna JP Komunala C. – vzdrževalec javnega vodovoda.

(5) Upravljalec javnega vodovoda mora vzdrževati priključek stavbe na sekundarni vodovod, lastnik ali najemnik stavbe pa mora preverjanje izvedbe in delovanje cevovoda in opreme priključka stavbe na sekundarni vodovod ter njegovo vzdrževanje dopustiti in storjene storitve javne službe plačati v skladu s tarifo za storitve vzdrževanja priključkov stavbe na sekundarni vodovod.

(6) Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da je bila okvara prijavljena prvič decembra 2008, naslednjič pa leta 2009, ko je okvaro odpravila.