Jedro

Pogodba o preživljanju, ki jo je tožnica sklenila z delodajalcem, ni dokaz o trajno zagotovljeni materialni in socialni varnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1529/99-10 z dne 13.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.8.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, da ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) v zvezi s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožene stranke, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže, da višina njegovih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo, kar mora dokazati z izplačilnimi listi oziroma s potrdili o dejansko izplačanem dohodku. V dokaznem postopku je tožnik sicer predložil delovno dovoljenje za čas od 3.2.1999 do 2.6.1999 ter pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s samostojnim podjetnikom M.T. iz L., na podlagi katerih bi lahko na podlagi takrat veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT) sklenil delovno razmerje in prejemal osebni dohodek. Sama pogodba in delovno dovoljenje pa po mnenju sodišča prve stopnje nista dokazni listini, s katerimi bi lahko tožnik dokazoval prejem osebnega dohodka v višini, ki ga določa 5. člen Uredbe.

Strinjalo se je tudi s stališčem, da ni upoštevna izjava navedenega podjetnika, po kateri zagotavlja tožniku, da ga bo zaposlil po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali da sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Sodišče je spregledalo in obšlo temeljni problem in oviro, zaradi katerih tožnik ne more urediti svojega statusa, saj nima nobenega osebnega dokumenta. Tožnik je za Republiko Slovenijo oseba, ki ne obstaja, ker mu ne prizna niti statusa tujca niti begunca ali državljana. Tako tudi od njega ni možno zahtevati plačilnega lista, ker mu ga delodajalec ne sme izdati. Pogodbo o zaposlitvi ima sklenjeno, to pa bo lahko legalno izpolnil šele po pridobitvi državljanstva. Njegova družina in njegov dom sta v Sloveniji, kjer je vklopljen v družbo, v delovno ter kulturno okolje. V tem postopku je tako ostalo sporno le njegovo dejansko preživljanje, kar pa bi sodišče lahko dopolnilo s poizvedbami pri delodajalcu, ki bi podal garancijo, da bo tožnik po sprejemu v državljanstvo RS pri njem sklenil redno delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu sodišča odloča o zakonitosti dokončne upravne odločbe, in sicer na podlagi dejanske in pravne podlage, ki jo je v upravnem postopku ugotovil organ ob času odločanja. Pri odločanju o prošnji za sprejem v državljanstvo mora organ ugotoviti, ali je prosilec dokazal izpolnjevanje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Te pogoje organ ugotavlja na podlagi zakona (ZDRS) in na njegovi osnovi sprejetih meril, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije z Uredbo. V 5. členu Uredbe so navedena tudi merila za ugotavljanje virov pridobivanja dohodka, po katerih se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tožnik pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v upravnem postopku ni uspel dokazati pridobivanja dohodkov, ki bi mu skladno z določbo 4. točke 10. člena ZDRS zagotovili navedeno trajno materialno in socialno varnost za prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo, pritožbene navedbe pa tudi ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Če drži v tem postopku zatrjevano tožnikovo dejansko stanje (roj. 28.2.1972 v Ljubljani, starša in mlajša brat in sestra so pridobili državljanstvo RS na podlagi določbe 40. člena ZDRS) bo lahko tožnik na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 96/2002 z dne 14.11.2002) v novem postopku za sprejem v državljanstvo RS uveljavljal zatrjevano dolžino prebivanja v državi, osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, vlogo pa bo moral podati v roku enega leta od uveljavitve navedenega zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.