Jedro

Služnost v javno korist je po svoji naravni razlastitveni ukrep, zato je priposestvovanje mogoče le, če je izkazana dobrovernost priposestvovalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 545,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da na nepremičninah toženca kot lastnika služečih zemljišč ID znak 0000-384/1-0, ID znak 0000/384/3-0, ID znak 0000-383/0-0, ID znak 0000-381/0-0, ID znak 0000-393/0-0 in ID znak 0000-394/0-0 obstaja služnostna pravica postavitve uporabe in vzdrževanja že zgrajenega srednjenapetostnega 20 kV zračnega električnega daljnovoda, ki poteka po navedenih nepremičninah v korist služečega upravičenca. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 922,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbe 226. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 217. členom SPZ (prej Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Sporni električni daljnovod od graditve dalje, to je od leta 1982 do leta 2013 ni bil sporen in je tožnica izvrševala služnostno pravico, kar so vedeli vsi lastniki nepremičnin na tem področju. Toženec je celo sam podal soglasje za postavitev daljnovoda in ustanovitev potrebnih služnosti zanj. Tožnica je v enakem obsegu nepremičnine toženca uporabljala že najmanj 30 let, čemur toženec ni nasprotoval. Izvrševanje služnosti predstavlja priznano dejstvo s strani toženca, v najslabšem primeru pa gre za neprerekano dejstvo, ki se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. Izpovedbo priče I. V. sodba napačno oceni, saj je slednji potrdil, da se je daljnovod na TP S. uporabljal vse od izgradnje. Sodišče je napačno povzelo izpovedbe prič in toženca, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritrditi je sodbi, da izjava (v prilogi spisa označena z A7) nima datuma in se nanaša na druge nepremičnine, vendar sodba prezre bistvo, da je, glede na to, da je tožeča stranka pridobila ustrezna dovoljenja, jasno, da ni gradila brez vedenja in soglasja tedanjih lastnikov. Predložena listina je le primer takšne izjave, ki jo je pritožnik po skoraj 40 letih še lahko našel in jo je podpisal toženec. Tožnik je zato v dobri veri izvrševal služnost, ne da bi se toženec ali njegov sin uprla izvrševanju služnosti. Če je toženec spraševal glede izplačila odškodnine, to ne pomeni, da se z izvrševanjem služnosti ni strinjal ali da ji je nasprotoval. Sicer pa pritožnik dobre vere ne gradi na sporni izjavi in bi morala tožena stranka navesti in predlagati dokaze, s katerimi bi dobro vero, ki se domneva, izpodbila. Sodba si v razlogih glede izjave prihaja samo s sabo v nasprotje. Po eni strani zaključuje, da je neuporabna, po drugi pa, da je bilo soglasje dano pod odložnim pogojem in zato soglasje za gradnjo ni bilo dano, ker se ni izpolnil pogoj iz izjave. Neživljenjsko je pričakovati, da bo tožnik dokumentacijo (npr. o plačilih) hranil 30 ali 40 let in ni logično, da bi toženec, če morebitne finančne obveznosti ne bi bile poravnane, mirno opazoval izvrševanje služnosti. Razlogi o odločilnih dejstvih so zato nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neprava služnost opredeljena v 226. členu SPZ je po vsebini stvarna služnost. Za izvenknjižno priposestvovanje stvarne služnosti v smislu 54. člena ZTLR se je zahtevalo le dejansko izvrševanje služnosti v trajanju 20 let, taka pravila pa je imel tudi že ODZ v paragrafu 479 (tako sodba in sklep II Ips 1022/2008).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, se opredelil do pritožbenih očitkov, predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku je bilo med strankama sporno, ali je možno priposestvovanje zatrjevane služnosti v javno korist. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je s soglasjem toženca postavila elektrovod, ki teče po njegovih parcelah, ki ga je, ne da bi toženec nasprotoval, uporabljala od izgradnje leta 1982 do 27. 3. 2013, ko je toženec zahteval ureditev premoženjskopravnih razmerij. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek opirala na prvi odstavek 217. člena SPZ (t. i. pravo priposestvovanje služnosti, za katero je potrebno desetletno dobroverno izvrševanje služnosti) in drugi odstavek 217. člena SPZ (t. i. nepravo priposestvovanje, za katerega je potrebno dvajsetletno izvrševanje služnosti brez nasprotovanja lastnika gospodujoče stvari) oziroma enako določbo 54. člena prej veljavnega ZTLR.

6. Sodba tožbeni zahtevek za priposestvovanje služnosti po nepremičninah toženca parc. št. 393/0 in 394/0 k. o. ... (materialnopravno pravilno) zavrne, ker je toženec le solastnik (tožnica tožbe ni vložila zoper vse solastnike), čemur pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje. Glede priposestvovanja služnosti po drugih vtoževanih parcelah toženca, pa sodba sicer dopusti priposestvovanje, zaključi pa, da zanj niso izpolnjeni predpisani pogoji. Sklicujoč se na razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi, sodba zaključi, da tožnica ni izkazala, da je imela za gradnjo toženčevo soglasje. Slednje temelji na zaključku, da je predložena izjava (priloga A7) brez datuma in se ne nanaša na parcelne številke, ki so predmet tožbenega zahtevka, da pa je sicer iz predložene izjave razvidno, da je soglasje pogojevano z izplačilom odškodnine (dano je pod odložnim pogojem), tožnica pa ni izkazala, da bi jo tožencu izplačala. Navedeni ugotovitvi si nista sami s sabo v nasprotju, kot poskuša prikazati pritožba in ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Vtoževana služnost v javno korist je, kot pravilno navaja pritožba, neprava stvarna služnost, ki je (sedaj) urejena v 226. členu SPZ. Ker gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, mora biti ta skladna z zahtevami 69. člena Ustave(1), po katerem se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. V že navedeni odločbi II Ips 210/2014(2) je zavzeto stališče, da je dopustno t.i. pravo priposestvovanje. V predmetnem postopku tožeča stranka za začetek priposestvovanja navaja leto 1982(3). Takrat veljavni Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS št. 5/1980), veljaven od 8. 3. 1980 do 24. 7. 1997, je v 28. členu predvideval možnost omejitve lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti za prenos in razdelitev električne energije. Enako kot sedaj veljavna Ustava je tudi Ustava SRS v 99. členu določala, da je zasebno lastnino mogoče omejiti ali razlastiti, če je to zahteval splošni interes, vendar le na podlagi zakona, zakon pa je določal tudi osnove in merila za pravično odškodnino.

8. Po navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru, enako kot v zadevi II Ips 210/2014, dopustno t.i. pravo priposestvovanje.(4)

9. Odločba II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, na katero se je tožena stranka sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je sicer res dopustila nepravo priposestvovanje, pri čemer pa je v navedeni zadevi priposestvovanje začelo teči in se je tudi izteklo še v času veljavnosti pravil ODZ. V obravnavanem primeru pa, ob upoštevanju trditev o začetku priposestvovanja, leta 1982, pride v poštev takrat veljavni ZTLR (velja od 1. 9. 1980), ki pa nepravih stvarnih služnosti ne ureja. Smiselna uporaba pravil ODZ, paragrafa 479(5), na katerega se sklicuje pritožba, ne nudi podlage za zaključek, kot se zavzema pritožba, da dobra vera ni potrebna. Res je sodna praksa po uveljavitvi ZTLR pogoje za priposestvovanje, ki jih je določal ODZ(6), omilila in opustila zahtevo po pošteni, dobroverni posesti, vendar pa, ustavno skladna razlaga terja, da mora tudi v tem primeru biti izkazana dobrovernost priposestvovalca.(7)

10. Drugačne odločitve tudi ne narekuje 552. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ki velja od 22. 3. 2014 (nanj se sicer nobena od strank ne sklicuje), po katerem izvajalec gospodarske javne službe, pridobi služnost v javno korist na nepremičninah, na katerih se na dan uveljavitve tega zakona nahaja infrastruktura, če so (poleg javne koristi iz 472. člena E-1) izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje.

11. Toženec je zatrjevani dobrovernosti tožnice (4. točka tožbe)(8) konkretizirano nasprotoval. Med drugim je trdil, da se predloženo soglasje (A7) ne nanaša v predmetnem postopku vtoževane parcele in je brez datuma. Pritožba sodbi, ki navedenemu sledi, pritrjuje, brez pomena pa je njeno prikazovanje, da je listina A7 „le primer takšne izjave“ in da je povsem jasno, da pritožnik daljnovoda ni zgradil brez vedenja in soglasja tedanjih lastnikov. Uporabno dovoljenje z dne 6. 8. 1982 in odločba o poseku dreves z dne 3. 11. 1981 (priloga A1 in A2), po neizpodbijani ugotovitvi sodbe, ne izkazujeta, da bi se nanašala na sporni električni vod, ki poteka po parcelah toženca (5., 6. strank obrazložitve). V dokaznem postopku ima sodba zanesljivo podlago za zaključek, da toženec (zanikal je, da bi podpisal kakršnokoli izjavo), tudi če bi morebitno soglasje podal, je bilo slednje pogojevano z izplačilom odškodnine, ki je ni dobil. V izpovedbi toženčevega sina F. Č., da si je njegov oče večkrat prizadeval, da bi se izplačala odškodnina (7. stran obrazložitve), ima sodba zadostno podlago za zaključek, da bi bilo morebitno soglasje pogojevano z izplačilom odškodnine. Sicer pa so tudi druge priče (na zemljišču katerih je tožeča stranka postavila trafo postajo in drogove) potrdile, da so dobile v podpis izjavo z vsebino, kot je v prilogi A7, in jim odškodnina ni bila izplačana. Navedeno zadošča za zaključek, da tožeča stranka, kot je zatrjeval toženec, ni bila v dobri veri. Tožnica je sama predložila izjavo (A7) in v pritožbi navaja, da gre le za „primer take izjave, ki jo pritožnica po skoraj štiridesetih letih lahko našla“. Navedena izjava potrjuje trditve toženca, da je bilo (morebitno) soglasje za postavitev voda na njegovih nepremičninah pogojevano z izplačilom odškodnine. Tožnica zato ni mogla biti dobroverna. Ob tem ni odločilnega pomena, da toženec izrecno, vse do leta 2013, izvrševanju služnosti ni nasprotoval. 12. Po navedenem je pravilen zaključek sodbe, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Drugi razlogi, ki jih za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja sodba, niso odločilni. Pritožbeno sodišče se zato do z njimi poveznih pritožbenih trditev ne izreka, uveljavljene bistvene kršitve pa tudi niso podane, ker se ne nanašajo na odločilna dejstva.

13. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), povrniti pa mora tožencu stroške za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in jih priznalo v skupnem znesku 545,58 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v znesku 427,20 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV).

15. Odločitev o povrnitvi zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Primerjaj Tomaž Pavčnik, Usklajenost sodne prakse glede priposestvovanja služnosti v javno korist, Sodobno stvarno pravo, izbrana poglavja, Planet GV, 2016, stran 272 Op. št. (2): V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče ob upoštevanju 69. člena Ustave in določb o ustanovitvi služnosti v javno korist (110. člen Zakona o urejanju prostora, 31. člen Zakona o stavbnih zemljiščih) zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist, ki se je izteklo na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ, dopustno ob strogem upoštevanju dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi.

Op. št. (3): Ugotovitvi sodbe, da glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago ni mogoče ugotoviti, kdaj je začela teči priposestvovalna doba, kar kot enega od razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja sodba, pritožba sicer utemeljeno nasprotuje, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

Op. št. (4): Tako sodba I Cp 2516/2016 z dne 15. 2. 2017. Op. št. (5): Ureja t.i. nepravilne služnosti, ki so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta.

Op. št. (6): V paragrafu 1460 ODZ je bilo določeno, da mora biti posest priposestvovalca pravična, poštena in pristna ter mora trajati ves čas, kot ga določa zakon (ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960) 20 let. Op. št. (7): Tako sodba I Cp 2516/2016 z dne 15. 2. 2017. Op. št. (8): Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni gradila dobre vere na sporni izjavi (priloga A7).