Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je kakršnikoli pretep na delovnem mestu oziroma fizični napad na sodelavca obsojanja vreden in ni dopustna nobena toleranca. V vsakem primeru takšno ravnanje po vseh pravnih standardih pomeni hujšo kršitev. Glede na okoliščine primera pa gre tudi za takšno hujšo kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel dne 9. 4. 2019, nezakonita in da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 9. 4. 2019; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 11. 4. 2019; da je tožena stranka dolžna tožnika za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze prijaviti tožnika v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje izplačati bruto mesečno plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 10.400,00 EUR in povrniti pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namenjena za najbolj grobe kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je posebej potrebno upoštevati dotedanje obnašanje delavca. Zatrjuje, da nikoli ni prejel nobenega opomina, veljal je za dobrega delavca, zato meni, da ni pravično, da je na tak način izgubil zaposlitev. V tem kontekstu je potrebno gledati sporni dogodek do trenutka, ko je A.A. zagrabil tožnika za moda in tožniku prizadel hudo bolečino. Navaja, da je spornega dne medtem, ko je bil v kadilnici, klicala žena zaradi varstva otrok, tožnik pa je rekel sodelavcem, da ga kliče komandant. A.A. pa mu je med drugim rekel "vem, da ne smeš prdniti pred njo", tožnik pa mu je odvrnil "puši kurac". Meni, da tu ne gre za noben verbalni napad, gre za komunikacijo, kot se odvija vsakodnevno po številnih proizvodnih obratih in oba vpletena ter priče so razumeli, da gre za hec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v nadaljevanju A.A. rekel tožniku, "dej, da ti ga popušim", tožnik pa si je odpel pas na hlačah. Meni, da do tega trenutka še ni bilo nobene kršitve delovnih obveznosti, čeprav sta bila oba vpletena nekulturna in neokusna. Do prelomnega trenutka je prišlo, ko je A.A. z roko segel v tožnikove hlače in močno stisnil tožnikova moda. Tu je bila meja neokusnega prekoračena in je bil storjen napad na tožnika, A.A. pa je bil tisti, ki je prvi prizadejal bolečino tožniku. Tožnik je v tem trenutku zaradi bolečine, da odvrne napad nase, brcnil sodelavca, sodišče pa je ugotovilo, da ga je zadela brca v predel ledvic. Meni, da je bistveno, da je bila brca dana v silobranu in da je šlo za obrambo, sodišče pa je napačno ugotovilo, da je tožnik prvi začel z žaljivo komunikacijo. Zatrjuje, da s tem, ko je družbi navrgel, da ga kliče po telefonu komandant, ni nikogar žalil in da ni bil tožnik tisti, ki je začel verbalni napad, ampak A.A.. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožniku "počil film" in je rekel A.A. "puši kurac". Zatrjuje, da je res rekel, da mu je počil film, ko si je odpel pas, izraz "puši kurac" pa je uporabil kot odgovor na verbalno provociranje s strani A.A.. Meni, da nihče ni vzel teh besed dobesedno in da je šlo za šalo in da niti eden niti drugi ni mislil resno. Žal pa se je šala končala tisti trenutek, ko je prišlo do fizičnega kontakta in je A.A. zgrabil tožnika za moda. Meni, da je bila to tista groba kršitev, zaradi katere se lahko poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa zaradi verbalne zbadljivke. A.A. je prvi verbalno začel provocirati tožnika, ga tudi prvi fizično napadel, zato je prav, da je A.A. prejel izredno odpoved pogodbe in izgubil zaposlitev, ni pa prav, da jo je prejel tudi tožnik, ki se je zgolj in samo branil tako verbalno kot fizično. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 9. 4. 2019 utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je dne 25. 3. 2019 ob 5.00 uri zjutraj na kadilnem mestu verbalno napadel sodelavca A.A. s tem, da mu je rekel "puši kurac", nato ga je napadel še fizično, in sicer ga je močno brcnil v predel ledvic, po tem, ko ga je A.A. prijel za moda. S tem je kršil 4. alinejo drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da pretepanje oziroma sodelovanje v pretepu ali izvajanje groženj oziroma žalitev, ki ovirajo normalno delo, predstavlja hujšo kršitev obveznosti, zaradi katerih lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je kršil tudi 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S svojim naklepnim ravnanjem je huje kršil svoje pogodbene obveznosti (11. člen pogodbe o zaposlitvi) in določbo 37. člena ZDR-1, to pa je utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izpolnjen pa je tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, saj zaradi tožnikovega ravnanja s sodelavcem in ničelne tolerance tožene stranke do fizičnega in verbalnega nasilja, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, zato nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. 7. Pritožbeno sodišče ob vsem tem tudi poudarja, da je kakršnikoli pretep na delovnem mestu oziroma fizični napad na sodelavca obsojanja vreden in ni dopustna nobena toleranca. V vsakem primeru takšno ravnanje po vseh pravnih standardih pomeni hujšo kršitev. Glede na okoliščine primera pa gre tudi za takšno hujšo kršitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

8. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je A.A. res prijel tožnika za moda, vendar je bilo to dejanje očitno posledica provokacije, ko si je tožnik odpel svoje hlače, pri tem pa v dokaznem postopku to tudi nazorno pokazal. Iz sosledja dogodkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik reagiral na provokacijo in aktivno sodeloval v verbalnem in fizičnem kontaktu in gre pri tem za besednjak in geste, ki so neprimerne in ne sodijo na delovno mesto. Za svoja ravnanja je tožnik odgovoren izključno sam. Verbalno in fizično nasilje na delovnem mestu ni dovoljeno. Tožnik svojega ravnanja ne more opravičevati s provokacijo sodelavca, saj je sam začel z žaljivo komunikacijo. Tožena stranka ima ničelno toleranco do verbalnega in fizičnega nasilja in delodajalec je v konkretnem primeru odločil, da je obema delavcema podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik nikoli ni kršil pogodbenih obveznosti. Konkretna tožnikova kršitev se nanaša na verbalno in fizično nasilje s tako težo in posledico, da od tožene stranke ni razumno pričakovati, da bi tožnika obdržala na delovnem mestu do izteka odpovednega roka. Tožnik je sicer izpovedal, da ne ve, kaj mu je takrat bilo, ko je tako reagiral in da se zaveda, da je bilo njegovo ravnanje neprimerno. Poudariti je, da delavec mora biti zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom. Zaupanje med delodajalcem in delavcem se lahko poruši tudi na podlagi enega dogodka, v konkretnem primeru fizičnega obračuna med dvema delavcema tako, da delodajalec delavcu več ne zaupa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroška odgovora na pritožbo ni priglasila.