Jedro

Tožena stranka ni upoštevala razloga po 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih, da tožeča stranka prejema mesečno denarno pomoč na zavodu za zaposlovanje, kar šteje za uživanje pravice, ki izvira iz dela v državi. Zato je bila izpodbijana odločba odpravljena in toženi stranki naloženo, da ponovno odloči o pritožbi proti prvostopni odločbi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 7.7.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 9.6.1993, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi prošnji za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in mu ni dovolil začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil na podlagi tožnikove izjave in dejstev, ki so obstajala v času odločanja. Dejstvo, ki ga navaja tožnik, da sodni postopek za izpraznitev stanovanja še ni končan, po mnenju tožene stranke ni pravno relevantno, saj tožnik ni lastnik stanovanja. Pri tožniku ni podan noben izmed razlogov po 13. členu zakona o tujcih. Tožena stranka meni, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu, tožnikova pritožba pa je neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da potek pravdnega postopka glede izpraznitve stanovanja, ki ga zaseda, proti njemu in njegovi ženi, še ne pomeni, da mu preneha pravica do tega stanovanja. Ker z ženo še posedujeta stanovanje in proti njima še ne teče postopek za izselitev iz tega stanovanja, bosta še vedno lahko uredila tako, tudi če jima ne bi bila priznana stanovanjska pravica, da bosta ostala v tem stanovanju, ker jima ga je vojaški stanovanjski organ dodelil s tem, da lahko v njem ostaneta, če bosta plačevala profitno najemnino. Takih stanovanj je še dovolj na razpolago. Dokler imata stanovanje, ki ga zasedata, imata po njegovem mnenju tudi pogoje za bivanje v Sloveniji. V vsakem primeru pa imata pogoje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, kar jima je treba priznati, če jima je bilo že z vselitvijo v dosedanje stanovanje priznano stalno prebivališče. Ob preveritvi, da sta imela stalno prebivališče na istem naslovu, imata spričo postopka za izpraznitev stanovanja v vsakem primeru pogoje za začasno prebivanje. Nadomestilo, ki ga prejema iz zavoda za zaposlovanje, in obrt, ki jo je dobila njegova žena v Republiki Hrvaški, zagotavljata sredstva za preživljanje obema, kar pa tožena stranka sploh ni preverjala. V tej smeri tudi ni bil izveden zakonit postopek. Zato je po njegovem mnenju izpodbijana odločba brez ustreznih razlogov, saj se tudi dejansko stanje ni ugotavljalo v smeri izpolnitve pogoja, ki ga predpisuje 13. člen zakona o tujcih, to je upravičenega razloga za daljše prebivanje v državi. Ta upravičen razlog sta z ženo oba izkazala z opcijo za Republiko Slovenijo ob njeni osamosvojitvi, ko sta se morala odločiti, ali ostaneta v Sloveniji, ali pa odideta v tujo državo. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in dodaja: Glede na to, da se z denarno pomočjo v višini 14.000 SIT preživlja tudi tožnikova žena, sredstev za preživljanje ni mogoče šteti za zadostna. V času izdaje prvostopne odločbe je namreč znašala v Republiki Sloveniji bruto zajamčena plača 25.000 SIT, 60 % le-te, ki po zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) še zagostavlja materialno in socialno varnost za odraslo osebo, pa je znašalo 15.000 SIT, skupaj torej 30.000 SIT. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Trditev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da pri tožniku ni izkazan obstoj nobenega izmed razlogov po 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni točna, saj iz odločbe prve stopnje ne izhaja, da tožnik prejema na zavodu za zaposlovanje denarno pomoč v znesku 14.000,00 SIT mesečno. Glede na določbe 22., 35. do 38. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92), v zvezi z določbo 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, je po presoji sodišča navedeno pomoč šteti za uživanje pravice, ki izvira iz dela v državi, torej za razlog po navedeni določbi zakona o tujcih.

Tožena stranka naj ponovno odloči o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi v skladu z določbami 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).