Jedro

Glede na namen začasnih odredb sodišče lahko izda samo take vrste začasnih odredb, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Ta pa ne more biti v tem, da se s začasno odredbo delno izpolni postavljeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri je tožena stranka dolžna izplačati tožniku kot akontacijo za povzročeno škodo 698.170,00 SIT, znesek, ki ga tožnik potrebuje za popravilo v rubežu poškodovanega osebnega avtomobila.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožeča stranka laično in brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnikov pooblaščenec res nerodno obrazložil zahtevek za začasno odredbo, saj je sodišče odločilo, kot da gre za denarno terjatev, kar pa ni res. Toženka mu je vrnila avto v neuporabnem stanju, tožnik in njegova soproga pa kot invalida nimata denarnih prihodkov za popravilo, vzpostavitev njegovega osebnega avtomobila v uporabno stanje, kot je bilo 25.1.1999, ko sta ga komaj pripeljala z rednega servisnega pregleda.

Drugega osebnega avtomobila trenutno nimata, zato imata najeto na up nadomestno vozilo in se tako škoda, ki jo bo morala povrniti toženka, iz dneva v dan povečuje. Prav tako še naprej propada tožnikov neuporabni osebni avtomobil. Zato naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlagani začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je presojalo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v obsegu pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede morebitnih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenih takih kršitev, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna.

Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja in ki so primeroma naštete v 1. odst. 271. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98). Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. čl. ZIZ). Pri odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen eden izmed pogojev, katerih kumulativen obstoj je potreben za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana nevarnost, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka v predlogu ni zatrjevala nobene preteče konkretne in subjektivne nevarnosti, še manj pa je za to ponudila ustrezne dokaze. Glede na namen začasnih odredb sodišče lahko izda samo take vrste začasnih odredb, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja. Ta pa ne more biti v tem, da se z začasno odredbo delno izpolni postavljeni zahtevek, na kar je utemeljeno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Spremenjena dejanska podlaga, na katero opira tožeča stranka svoj predlog v pritožbi, pa ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 365 točka 2. ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.