Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesne bolečine in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 1,560.000,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako delno spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati zvišano odškodnino in sicer v znesku 1,980.000,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 2,020.000,00 SIT pa je zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v obsodilnem delu tako, da se tožniku prizna celotno zahtevano odškodnino, ali pa jo v izpodbijanem delu skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Pred nesrečo se je tožnik ukvarjal s športom, sedaj se ne more več. Njegove življenjske aktivnosti so trajno zmanjšane, zaradi česar duševno trpi. Odškodnina iz tega naslova v znesku 2,200.000,00 SIT bi bila primerna. Premalo so bile upoštevane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zaradi česar bi mu bilo iz tega naslova treba priznati zahtevano odškodnino v znesku 1,200.000,00 SIT, za strah pa prav tako celotno zahtevano odškodnino v znesku 600.000,00 SIT. Kasnejši dve poškodbi kolena sta v vzročni zvezi s prvo poškodbo, ki je nastala po krivdi zavarovanca tožene stranke. Tožnik je mlad človek, ki bo trajno doživljal težave in bolečine v poškodovanem kolenu. Ni bilo upoštevano, da je prišlo do operativnega vnosa kovinskih plošč v tožnikovo telo, ki v fazi dosojanja odškodnine še niso bile odstranjene. V svojem končnem revizijskem predlogu tožnik pričakuje spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilnem deležu "do polnega deleža krivde toženkinega zavarovanca za nastalo škodo".

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Glede deleža krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca ter tožnika revizija neobrazloženo predlaga spremembo izpodbijane sodbe "do polnega deleža krivde toženkinega zavarovanca za nastalo škodo", čeprav istočasno ne polemizira s sprejetim stališčem, da tožena zavarovalnica odgovarja do 60 odstotkov nastale škode, v ostalem pa tožnik sam. To je razumljivo, saj sta pravdni stranki na glavni obravnavi dne 19.3.1996 (list 16) glede temelja tožbenega zahtevka sklenili sporazum o navedenih odstotkih soodgovornosti. Revizijskega predloga zato v tej smeri - posebej v okviru uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava - niti ni mogoče preizkusiti. Pri tem je zaradi odstranitve vseh nesporazumov treba tožnika opozoriti, da je na glavni obravnavi dne 12.6.1996 (list 48) pojasnil, da je zahtevek v skupnem znesku 4,000.000,00 SIT postavljen za celotno škodo, da pa "seveda zahteva le tisti delež, za kolikor je tožena stranka odgovorna." Izhodišče, da je treba presoditi celotno škodo po njenem obsegu, postavkah in višini, je pravilno. Odbitek zaradi soodgovornosti samega tožnika je treba upoštevati na koncu. Obseg škode - tudi po posameznih škodnih postavkah - je najprej dejansko vprašanje. V tem obsegu sta nižji sodišči v celoti sprejeli ugotovitve izvedenca kirurga o tem, da je prva nova kolenska poškodba, nastala dne 30.9.1991 pri sestopanju iz avtobusa, posledica rigidnosti kolena zaradi poškodbe v prometni nesreči, da pa druga poškodba dne 21.8.1993 (dve leti po prometni nesreči), ker je šlo za padec s kolesa, s posledicami glavne poškodbe, ki je nastala dne 1.8.1991, ni v vzročni zvezi. Izvedenec je tudi pojasnil, da imajo posledice nove poškodbe, nastale dne 30.9.1991, manjši vpliv na celotni obseg škode. Kljub temu pa je v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin in nevšečnosti to upoštevano. Revizija v navedenem obsegu niti ne preide ravni trditev, kolikor pa s tem graja dejanske ugotovitve, jo zadevajo posledice nedovoljenosti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Nižji sodišči pa sta tudi pravilno uporabili določbi 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ko sta za posamezne odškodninske postavke odmerjali odškodnino po njeni višini. Pri uporabi navedenih zakonskih določb o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba zaradi primerjave z drugimi podobnimi primeri škod zagotoviti enako obravnavanje škod glede na njihovo obliko in obseg. To pa zahteva uporabo (objektivnih) meril, po katerih je mogoče izključiti učinke padca vrednosti denarja glede na različne razmere v času sojenja. Opisani kriteriji, upoštevajoč tudi konkretizacijo oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, pa tudi razmerja znotraj posameznih prikrajšanj, pomenijo pravilno pravno razlago omenjenih zakonskih določb. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da temelji na drugačnih in domnevno napačnih izhodiščih. Sodišče druge stopnje, ki je na prvi stopnji dosojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo, višine odškodnine zaradi strahu pa ni spreminjalo, je odločalo v okviru odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere. Dosojene odškodnine na revizijski stopnji zato ni mogoče še zviševati.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so z zneskom 900.000,00 SIT odškodninsko v zadostni meri pokrite s posebnim upoštevanjem tožnikove mladosti in s tem ugotovitve, da bo občasne lažje bolečine prestajal vse življenje. Bolečine, nastale zaradi eventualne odstranitve osteosintetskega materiala, pa bodo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi lahko samostojna odškodninska postavka.

Obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ugotovljen v posledici telesnih prikrajšav tožnika zaradi kolenske poškodbe. Gibljivost kolenskega sklepa je zmanjšana, poklicno pa se obremenitvam tožnik ne bo mogel izogniti. Trpel bo pri delu in v zasebnem življenju. Vendar pa ne gre za (delno) izgubo delovnih zmožnosti, temveč le za otežkočenost opravljanja težjih fizičnih del, nekaterih oblik rekreacije in nekaterih športov. Več kot 2,000.000,00 SIT iz tega naslova tožniku ni mogoče priznati.

Ker je tudi odškodnina za strah v znesku 400.000,00 SIT (strah - tako primarni kot sekundarni - ni bil posebej intenziven in tudi ni dolgo trajal) zadostna je tako skupno dosojena odškodnina v znesku 3,300.000,00 SIT takšna, da za njeno višanje ni opravičila v primerjavi z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Ob upoštevanju lastne odgovornosti za nastalo škodo je torej tožena stranka dolžna tožniku plačati - kot je ugotovilo sodišče druge stopnje - odškodnino v znesku 1,980.000,00 SIT.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po povedanem zavrniti (393. člen ZPP).