Jedro

Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožeče stranke, zavarovalnice, so določali v 3. členu, kdaj zavarovanec zavarovalne pravice izgubi. Med drugim je tak primer tudi, če upravlja vozilo brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za kategorijo vozila ali je izrečen varnostni ali varstveni ukrep (2. tč. 1. odst.). Sodišče je tako moralo razložiti določbe splošnih pogojev, ter očitno izhajalo iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov. Ni pa iskalo skupnega namena pogodbenikov in tudi ni določil poskušalo razumeti tako, da bi to ustrezalo načelom obligacijskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba tako s p r e m e n i, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžan toženec plačati 529,13 EUR (prej 126.800,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.11.2003 do plačila, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 280,52 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 263,68 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15-ih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od zamude dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača vtoževani znesek z obrestmi in povrne pravdne stroške. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, toženec, zavarovanec tožeče stranke, je v času nezgode vozilo upravljal brez vozniškega dovoljenja, ki bi bilo veljavno. Veljavnost njegovega „starega“ dovoljenja je namreč že potekla.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila ter navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz razlogov pritožbe pa izhaja, da dejansko uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja namreč, da je v obravnavanem obdobju že veljal Zakon o varnostni cestnega prometa, ki je določal, da se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil določenih kategorij izda z veljavnostjo do 80-tega leta starosti upravičenca in ni sporno, da toženec ni bil star niti 50 let v času nezgode. Torej je že po zakonu njegovo dovoljenje pridobilo veljavnost do starosti 80. leta, ne glede na to, da to v samem vozniškem dovoljenju še ni bilo zapisano. Razlogovanje sodišča bi pomenilo, da bi osebe, ki so dovoljenje pridobile pred uveljavitvijo zakona bile v neenakem položaju s tistimi, ki so ga pridobile po uveljavitvi. Zakon je pred morebitnimi administrativnimi in podobnimi predpisi, določil je pravice in obveznosti, torej tudi veljavnost vozniškega dovoljenja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ni raziskalo dejanskega stanja in izvedlo vseh dokazov, tudi glede dogovora, ki ga je sklenil toženec z oškodovancem, da mu za povzročeno škodo plača določeno odškodnino, bil je res mladoleten, tudi če drži kar meni sodišče prve stopnje, da se ni mogel dogovoriti glede škode na vozilu, ki je bilo last matere, bi se lahko vsaj dogovoril glede škode, ki mu je nastala osebno. Sicer pa je tožeča stranka tožencu vzela kupon, če je nameravala regresirati toženca glede izplačanega zneska oškodovancu in njegovi materi, mu kupona ne bi smela vzeti, saj je tako toženec utrpel dvojno škodo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavana prometna nezgoda, ki jo je povzročil toženec kot zavarovanec tožene stranke, se je pripetila dne 13.03.2003. Tožeča stranka je oškodovancu, tretjemu, plačala odškodnino in ta znesek uveljavlja od toženca, lastnega zavarovanca, ki naj bi po njenih trditvah, ki jih je sprejelo kot utemeljene sodišče prve stopnje, izgubil zavarovalne pravice, saj je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Tedaj veljavni Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP – Ur.l. RS, št. 30/98 s spremembami), je v 123. čl. v 1. odstavku določil, da vozniško dovoljenje izda oziroma podaljša veljavnost upravni organ za notranje zadeve, v 2. odst. pa, da se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij A, B, C, D, E in F izda z veljavnostjo do 80. leta starosti upravičenca. To je poudarilo v sodbi že prvostopenjsko sodišče, tožencu pa je očitalo, da ni poskrbel za podaljšanje vozniškega dovoljenja, katerega veljavnost je potekla 04.03.2003. Pritožbeno sodišče se s takim materialnopravnim razlogovanjem ne strinja. Dejstvo je, da so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožeče stranke, zavarovalnice, določali v 3. členu, kdaj zavarovanec zavarovalne pravice izgubi. Med drugim je tak primer tudi, če upravlja vozilo brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za kategorijo vozila ali je izrečen varnostni ali varstveni ukrep (2. tč. 1. odst.). Sodišče je tako moralo razložiti določbe splošnih pogojev, ter očitno izhajalo iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov. Ni pa iskalo skupnega namena pogodbenikov in tudi ni določil poskušalo razumeti tako, da bi to ustrezalo načelom obligacijskega prava. Res tožena stranka v času, ko je vozila in povzročila nezgodo, ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, saj ni poskrbela za njegovo podaljšanje pri pristojnem upravnem organu. Težko pa je sprejeti tezo, da vozniškega dovoljenja ni imela v smislu določb splošnih pogojev. Tedaj veljavni ZVCP je namreč določil, da se ta dovoljenja izdajajo z veljavnostjo do 80. leta. Očitno je bilo tožencu izdano dovoljenje pred uveljavitvijo navedenega zakona. Če se upošteva druge primere, navedene v prej citiranem členu splošnih pogojev, kjer sta stranki, zavarovalnica in zavarovalec, uredili primere, ko gre za izgubo zavarovalnih pravic, se ugotovi, da gre za npr. primere vožnje pod vplivom alkohola, mamil, tudi ni nobena stranka v postopku trdila in to tudi ugotovljeno ni, da bi se izvrševala morebitna izrečena kazen ali varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, tudi ne, da toženec za vožnjo zaradi npr. bolezni ne bi bil sposoben, tudi ni bilo tožencu vozniško dovoljenje časovno omejeno iz kakega posebnega razloga. Če se torej poišče skupen namen pogodbe (splošni pogoji so njen sestavni del in stranki vežejo) in določila razume tako kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika – OZ), ter tudi, da zavarovalnica očitno z izgubo zavarovalnih pravic sankcionira taka ravnanja zavarovancev, ki za njo predstavljajo prekomerne rizike, kar pa vožnja brez formalno podaljšanega vozniškega dovoljenja gotovo ni sama po sebi, je po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, ko je štelo, da je glede na določbe splošnih pogojev toženec kot zavarovanec zavarovalne pravice izgubil. Tudi sicer splošni pogoji ne vsebujejo razlage pojma „vožnja brez vozniškega dovoljenja“, enako velja za ZVCP in tudi sedaj veljavni ZVCP-1 (Ur.l. RS št. 83/04 s spremembami). Slednji pa npr. v členu 138 določa pogoje za vožnjo motornega vozila (oseba, ki je telesno in duševno zmožna voziti vozilo; je dopolnila predpisano starost za vožnjo vozil; ima veljavno vozniško dovoljenje … in ne vozi vozila ..,.v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njenem vozniškem dovoljenju; ji v času, ko vozi vozilo, vozniško dovoljenje ni odvzeto ali se ji ne izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila …ji ni izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ali ji ni izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja;…). Iz teh določb je razumeti tudi, da če je vozniškemu dovoljenju veljavnost potekla, še ne pomeni, da ga ni – po pogojih:«brez vozniškega dovoljenja« - , npr 3. odst.: Z globo 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki vozi z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla, pa predložitev veljavnega zdravstvenega spričevala ni pogoj za podaljšanje njegove veljavnosti. Potek veljavnosti torej še ne pomeni, da vozniškega dovoljenja več ni.

Podan je torej pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ob odločanju ni zasledilo.

Glede na spremembo sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o stroških postopka na prvi stopnji in odločilo o pritožbenih stroških tožene stranke. Stroški postopka na prvi stopnji znašajo 280,52 EUR (440 odvetniških točk povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov, 12,30 EUR kilometrine in 2,08 EUR parkirnine ter 23,79 EUR za sodne takse) ter 263,68 EUR pritožbenih stroškov (sestava pritožbe 250 točk in končno poročilo 50 točk, povečano za DDV in materialne stroške ter sodna taksa za pritožbo). Ni pa upravičen toženec do nagrade odvetniku za prejem sodbe in poročilo, saj je to opravilo že zajeto v sestavi pritožbe. Stroške je tožeča stranka dolžna plačati v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan zamude (165.čl. ZPP ter 154.čl. ZPP).