Jedro

Za ugotovitev obstoja pravno priznane škode v smislu prisoje pravične denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti sta odločilna kriterija intenzivnost duševnih bolečin v razmerju do oškodovanca in njegove osebne prizadetosti ter trajanje duševnih bolečin, ki pa ni nujno trajne narave. Pravno odločilno ni dejstvo, da se kršitev ni manifestirala navzven in, da pri oškodovancu ni prišlo do posledic trajne narave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli ter s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji dolžna toženca plačati vsak po 100.000,00 SIT odškodnine ter ji povrniti pravdne stroške ter naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 130.550,00 SIT z obrestmi od dneva izdaje sodbe v plačilo tožnici.

Zoper uvodoma citirano odločbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava in predlaga njeno spremembo. Po mnenju pritožbe ni pomembno dejstvo, da po toženih strankah izrečenih besed ni slišal nihče drug, razen mogoče mame in sestre, temveč le dejstvo, da so besede bile izrečene in so pri tožnici povzročile duševne motnje. Vztraja, da so jo razžalitve tako prizadele, da gre za tako stopnjo duševnih bolečin in trajanje, da ji odškodnina vsekakor pripada. Takoj po dogodku ni mogla ničesar delati, bila je preveč užaljena in je tudi jokala, izrečenih besed se je vsak dan večkrat še dolgo po dogodku spomnila, pa še danes se jih spomni, kadar zagleda katerega od tožencev. Tožnica je izpovedala, da je zaradi žalitev bila tako prizadeta, da je iskala zdravniško pomoč, da je dobila pomirjevala za živce. V kolikor je bila njena izpovedba neprepričljiva, pa bi moralo sodišče prečitati izvedensko mnenje izvedenca psihologa E.G., ki je tožnico pregledal in opravil z njo razgovor. Iz mnenja izhaja, da je takoj po omembi dogodkov, povezanih s to zadevo postala napeta, vznemirjena s cmokom v grlu, glas ji je postal jokav, opisano je dokaz, da je tožnica trpela zaradi žalitev hude duševne bolečine in jih trpi še sedaj, štiri leta od dogodka. Iz mnenja izhaja, da je bila ob dogodku nedvomno prizadeta, doživela je neugodje in, ker reagira na vse neugodne zunanje dogodke bolj prizadeto, kot je to običajno pri ljudeh, jo je omenjeni dogodek bolj prizadel in ji vse skupaj nedvomno povzroča precej duševnih bolečin, izvedenec je ugotovil, da so inkriminirani dogodki njeno stanje le delno poslabšali in njeno sedanje stanje in duševne bolečine niso le posledica razžalitev obeh tožencev, nedvomno pa je iz mnenja moč zaključiti, da so ji izrečene besede povzročile duševne bolečine in njeno siceršnje stanje poslabšale. Tožnica je trpela in še trpi duševne bolečine v takšni intenziteti, ki narekuje odmero pravične denarne odškodnine, izrečene besede imajo v takem okolju zelo zavržen pomen, z njimi ni bila le razžaljena, temveč so bile kršene tudi njene osebnostne pravice. Hkrati se tožnica pritožuje tudi zoper odločitev glede spremembe tožbe. Meni, da bi sodišče spremembo v smislu postavitve obrestnega zahtevka moralo dovoliti, saj bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Res je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila tožbo v smislu zvišanja obstoječega zahtevka, ko je poleg odškodnine zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 9. 2003 do plačila v smislu II. v zvezi s I. odstavkom 184. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vendar pa je v nadaljevanju, ko takšne spremembe ni dovolilo iz razloga, ker toženi stranki v spremembo nista privolili, zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico, da je bilo dejansko stanje v smislu ugotavljanja ali bi bila sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami nepopolno ugotovljeno, kar vse je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v smislu 355. čl. ZPP.

Res je, da je v primeru, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo tožbe potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo kljub upiranju tožene stranke, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami (I. odst. 185. čl. ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče o tem, ali bi bilo smotrno po tožeči stranki podano objektivno spremembo tožbe, dopustiti ali ne. Pri tem bo moralo upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, kot eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka po I. odst. 11. čl. ZPP.

O pritožbi zoper sodbo: Tožnica v postopku zahteva od tožencev plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ko sta ju toženca dne 21. 9. 2000 na verbalen način, z izrečenimi besedami "kurva" in "prasica grda" žalila. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni sodišče prve stopnje zaključi, da izrečene besede pri tožnici niso povzročile duševnih bolečin, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine iz tega naslova ter tožničin zahtevek v celoti zavrne. Iz razloga, ker tožnica ni dokazala, da so ji besede dejansko škodovale in, da je zaradi tega trpela tudi intenzivne duševne bolečine takšne, ki bi puščale trajne posledice, poleg tega pa izrečenih besed ni slišal nihče drug, mogoče mama in sestra, s tem pa niso bile odražene tudi v okolju, v katerem tožnici živi in dela, zato je kljub temu, da je sicer verjelo tožnici, da so jo izrečene besede prizadele in je zaradi tega psihično trpela in kljub oceni izvedenca, da je bila tožnica zaradi besed prizadeta, tožničin zahtevek zavrnilo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilne materialne podlage 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), vendar je cit. zakonsko določbo zmotno uporabilo, ker pa je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic v 35. členu, ko določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, hkrati pa v 34. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V kolikor pride do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (IV. odst. 15. čl. URS). Obveznost povrnitve nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti kot ene izmed osebnostnih pravic varuje zakon z odškodninsko sankcijo. V obravnavanem primeru Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v svojem 200. členu. Oškodovancu prisodi sodišče denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih in morebitnih bodočih (po 203. čl. ZOR) duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Za dosojo pravične denarne odškodnine po citirani zakonski določbi je torej najprej potrebno ugotoviti ali je razžalitev dobrega imena in časti oškodovancu sploh povzročila duševne bolečine, ki bi opravičevale njeno prisojo, ugotoviti torej, ali gre v konkretnem primeru za pravno priznano škodo, kot jo priznava zakon, saj vsaka prizadetost časti nujno ne povzroči pri oškodovancu duševne bolečine, ki bi opravičevale prisojo pravične denarne odškodnine. Za ugotavljanje obstoja pravno priznane škode sta pri tej vrsti nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti) odločilna kriterija intenzivnost (stopnja bolečin) ter trajanje duševnih bolečin. Duševne bolečine kot posledica razžalitve so lahko tudi trajne narave, vendar pa trajnost ni zakonsko določena predpostavka niti pravno odločilno dejstvo za ugotovitev ali gre za pravno priznano škodo, ki ji kot taki gre prisoja pravične denarne odškodnine. Hkrati pri ugotavljanju intenzivnosti duševnih bolečin ni odločilnega pomena dejstvo ali se je oziroma se ni kršitev (žalitev dobrega imena in časti) manifestirala oziroma odražala v življenjski in delovni okolici oškodovanca, temveč je intenzivnost potrebno ocenjevati v razmerju do vsakega posameznega oškodovanca v smislu njegove osebne prizadetosti, ki je seveda lahko večja (intenzivnejša) zaradi tega, ker je bila kršitev njegove osebnosti znana večjemu krogu ljudi, v kolikor pa do tega ne pride, pa seveda prizadetosti in torej intenzivnosti duševnih bolečin ni moč izključiti. Nenazadnje sodišče prve stopnje v celoti sledi izvedenskemu mnenju izvedenca psihologa, ki ugotavlja prisotnost duševnih bolečin pri tožnici, katere se kažejo tudi v obliki glavobolov, jih pa ni moč pripisati zgolj obravnavanemu škodnemu dogodku, hkrati pa verjame tudi tožnici, da je bila zaradi izrečenih besed prizadeta in je duševno trpela, bolečine pa so bile tudi rezultat dalj časa trajajočega splošnega nerazumevanja med družinama tožnice in tožencev. Sodišče druge stopnje v takšno ugotovitev sodišča prve stopnje ne dvomi. Nedvomno je, da del tožničinih težav izvira iz slabih sosedskih odnosov med družinama pravdnih strank, vendar pa navedena okoliščina ne pomeni, da gre zanemariti tožničino duševno trpljenje prav zaradi izrečenih žaljivk tožencev. Slednje so, kot je že ugotovilo kazensko sodišče predstavljale negativno vrednostno sodbo in so kot take posegle v tožničino osebnostno sfero in dostojanstvo. Pravno odločilno pri ugotavljanju obsega škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti kot osebnostne pravice ni dejstvo, da se kršitev ni manifestirala navzven z odražanjem v okolju v katerem oškodovanec živi in dela, kakor tudi ne dejstvo, da zaradi kršitev ni prišlo do posledic trajne narave. Oboje pa seveda lahko vpliva na ugotavljanje stopnje oz. intenzivnosti duševnih bolečin v konkretnem primeru. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno štelo, da tožnici ne gre pravična denarna odškodnina zaradi razžalitve iz razloga, ker duševne bolečine, ki jih sicer je utrpela, niso trajne narave, po drugi strani pa tudi iz razloga, ker se niso odrazile v okolju, v katerem tožnica živi in dela, hkrati pa iz izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnice ne izhaja, da so pri tožnici prisotne duševne bolečine kot posledica razžalitve že prenehale, je nepopolno oz. zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo vseh tistih pravno odločilnih dejstev v smislu 200. čl. ZOR, ki so potrebne za ugotovitev ali je tožnici nastala pravno priznana škoda in ji v posledici gre pravična denarna odškodnina, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in pritožbi ugoditi skladno z določbo 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenega dokaznega postopka ter njegove eventuelne dopolnitve ugotoviti vsa pravnoodločilna dejstva v okviru pravilne uporabe materialnega prava, nato pa ponovno dokazno oceniti ali je podana zakonska podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Določbe ZOR so bile v tem postopku uporabljene na podlagi prehodne določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj gre za pravno razmerje, nastalo pred njegovo uveljavitvijo, to je pred 1. 1. 2002.