Jedro

Kadar sodišče pravilno ugotovi vsa pravno relevantna dejstva in na njihovi podlagi izoblikuje tudi pravilen zaključek, dejansko stanje ni niti zmotno niti nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 25.07.2003 vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 851.783,64 SIT ter za zakonske zamudne obresti po specifikaciji, kot je navedena v izreku sodbe; navedeni sklep o izvršbi pa razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 38.522,44 SIT ter na zakonske zamudne obresti od zneskov 8.925,00 SIT od 09.10.2002 dalje do plačila, 19.697,44 SIT od 31.10.2002 dalje do plačila in 9.900,00 SIT od 08.10.2002 dalje do plačila; toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 109.926,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.06.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je ostalo nerazčiščeno ali je bila tožena stranka v spornem obdobju sploh še članica Obrtne zadruge V. in ali je obrtna zadruga za toženo stranko v spornem obdobju opravljala dejavnosti, za katere bi ji lahko zaračunavala storitve. Tožena stranka je ves čas tekom postopka oporekala svojemu članstvu v zadrugi. Dokler sta stranki poslovno sodelovali je tožena stranka tožeči redno plačevala storitve, ki jih je ta zanjo opravljala. Plačevanje računov, ki imajo podlago v opravljeni storitvi, pa nima nobene zveze s članstvom v zadrugi. Za članstvo v zadrugi je potrebna obličnost. Kljub temu, da tožeča stranka kot dokaz o članstvu tožeče (pravilno tožene) v zadrugi ni predložila nobenega listinskega dokaza, je sodišče ocenilo, da je postala član zadruge s konkludentnim dejanjem. To pa ne vzdrži nobene pravne presoje. V tem pogledu je bilo dejansko stanje popolnoma napačno ugotovljeno. Zato je tožeča stranka izstavljala račune brez kakršnekoli pravne in dejanske podlage. Napačno pa je presodilo sodišče tudi, da je članstvo tožene stranke pri tožeči prenehalo z izključitvijo. Za prenehanje članstva zadostuje, da član preneha opravljati obrtno dejavnost. Ker je tožena stranka tožečo obvestila o tem, da nima več vozil, ima značaj tega obvestila tudi naravo obvestila o prenehanju članstva v zadrugi na podlagi 9. tč. Zadružnih pravil. V tem delu je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka.

V odgovoru na pritožbo pa se tožeča stranka zavzema za zavrnitev pritožbe pri čemer poudarja, da ni prav nobenega dvoma, da je bil v obdobju od septembra 2002 do marca 2003 toženec član tožeče stranke, kar nenazadnje izhaja tudi iz k pritožbi priloženih listin.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, kadar sodišče sicer ugotavlja vsa pravno relevantna dejstva, a si ustvari o njih napačno predstavo in izoblikuje nepravilen zaključek. Nepopolno pa je dejansko stanje ugotovljeno, če sodišče kakšnega odločilnega dejstva ne ugotovi, ker se mu ne zdi pomembno za odločitev. Kadar pa sodišče pravilno, kar velja v obravnavanem primeru, ugotovi vsa pravno relevantna dejstva in na njihovi podlagi izoblikuje tudi pravilen zaključek, dejansko stanje ni niti zmotno niti nepopolno ugotovljeno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno kot odločilno dejstvo opredelilo vprašanje ali je imela tožena stranka v obdobju, na katero se nanašajo vtoževani računi status člana tožeče stranke. Vtoževani računi se namreč nanašajo na plačilo članske denarne odmene iz 18.čl. Zadružnih pravil tožeče stranke. Obveznost njenega plačila pa je vezana na članstvo. Zato tožena stranka s trditvami, da tožeča zanjo ni opravljala storitev ne more biti uspešna. Glede na to, da je toženec prostovoljno do 01.08.2002 tožeči stranki plačeval to člansko provizijo; da je dne 30.07.2002 (priloga B12 spisa) celo zaprosil za oprostitev plačila teh stroškov z 01.08.2002 zaradi trenutne odtujitve vozil in da je bil, kot je razvidno iz zapisnika sej upravnega odbora Obrtne zadruge V. (priloga B13 spisa) nedvomno obravnavan kot član zadruge, končno pa, da je bil s sklepom z dne 08.04.2003 zaradi kršitev konkurenčne prepovedi izključen iz članstva, je to odločilno dejstvo sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti sicer resnična pritožbena trditev, da tožeča stranka v dokazne namene ni (pravočasno) predložila pristopne izjave niti sklepa upravnega odbora o sprejemu tožene stranke v članstvo. Že predloženi in izvedeni dokazi namreč ne dopuščajo prav nobenega dvoma glede tako ugotovljenega dejstva. Zato stališča tožene stranke, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Kot pravilno ugotovljene pa sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje, da je toženi stranki članstvo prenehalo z izključitvijo. To dokazuje sklep upravnega odbora tožeče stranke z dne 08.04.2003. Res je bilo dokazno breme za trditev, da ji je članstvo prenehalo že pred tem na toženi stranki. Ker pa ta ustreznih dokazov ni predložila, so taki zaključki sodišča prve stopnje pravilni. Tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ustrezno izkazala, da bi ji članstvo pri tožeči stranki že pred izključitvijo prenehalo zaradi prenehanja opravljanja obrtne dejavnosti so pravilne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da prošnje za oprostitev plačila, v kateri je tožena stranka navedla, da je trenutno odtujila vozila, nikakor ni moč šteti kot dokazilo o prenehanju opravljanja obrtne dejavnosti. Sicer pa tudi prikazovanje tega obvestila kot obvestila o prenehanju dejavnosti, dejansko predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto iz 1.odst. 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre za navajanje novih dejstev, ki so kot taka neupoštevna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Sodišče pa je tudi odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške za odgovor na pritožbo, glede na to, da ni v njem navedla nič takega, kar bi prispevalo k rešitvi obravnavane zadeve (1.odst. 155.čl. ZPP). Dokazov, ki jih je pritožbi priložila pa glede na že omenjeno določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni moglo upoštevati.