Jedro

V izpodbijanih sklepih o premestitvi razlogi za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto niso bili posebej obrazloženi, vendar zgolj iz tega razloga sklepa še nista nezakonita, saj je pomembno, da delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje s premestitvijo zasleduje in razloge, ki so privedli do njegove ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. To pa mora delodajalec dokazati v sodnem postopku. Kar tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi 3. odstavka 149. člena ZJU, sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 1. 2013 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da pozove tožečo stranko nazaj na delovno mesto kriminalista specialista (šifra delovnega mesta ...) v oddelku A., Sektorja B. Policijske uprave C., ter ji prizna vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta, v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 566,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, toženki pa prizna stroške postopka vključno s stroški te pritožbe in jih naloži v plačilo tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz dosedanje prakse izhaja, da mora delodajalec cilje, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, dokazati v sodnem postopku, kar je tožena stranka vsekakor storila. Razloge za tožnikovo premestitev je obširno in utemeljeno pojasnila, predložila pa je tudi dokaze. Ker ji sodišče prve stopnje ni sledilo, je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Premestitev tožnika je bila potrebna zaradi delovnih potreb, saj je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Predstojnik je želel izboljšati organizacijo in omogočiti nemoten potek delovnega procesa. Do tožnikove premestitve je res prišlo po dogodku, ko je tožnik v postopku uporabil opozorilni strel. Komisija za raziskavo okoliščin uporabe prisilnih sredstev je ugotovila, da je tožnik ravnal nezakonito in nestrokovno in zoper tožnika je bila vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 314. člena KZ-1. To tožnikovo dejanje pa je imelo za posledico izgubo zaupanja vodstva do tožnika, kar je poslabšalo razmere v oddelku A. in s tem tudi učinkovitost dela. Ker se v tem oddelku izvajajo občutljivi in nevarni postopki, je zaupanje v izvajalce izredno pomembno. Nadalje pritožba poudarja, da premestitev tožnika ni bila v domeni D.D., ampak je zasledovala interese posamezne enote kot celote. Zaradi tega je s tožnikovo premestitvijo prišlo do učinkovitejšega dela v oddelku A. kot tudi na Policijski postaji C., kjer so se že več let soočali z upadom števila kadra zaradi odhodov v pokoj in odhodov posameznih uslužbencev, novih zaposlitev pa ni. O kadrovskem primanjkljaju na Policijski postaji C. priča tudi dejstvo, da je bila na dan 30. 6. 2012 kadrovska zasedenost zgolj 64,38 %. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da tožena stranka ni predložila nobenega relevantnega dokaza o tem, da je dejansko obstajala potreba po tožnikovi premestitvi na Policijsko postajo C., saj je to uspešno dokazala z dokumentom št. ... z dne 30. 9. 2011. Zaradi povečanega števila kaznivih dejanj na število policistov je tožnik s svojim znanjem pomenil za to policijsko postajo veliko kadrovsko pomoč. Tožena stranka je predložila tudi zapisnik .... seje ožjega kolegija direktorja Policijske postaje C. in predlog komandirja za razporeditev več policistov na delovno mesto policista - kriminalista. Ker postopki premestitve terjajo svoj čas, je napačna ocena sodišča prve stopnje, da predlog komandirja Policijske postaje C. z dne 30. 9. 2011 ni relevanten, prav tako pa je napačna ocena, da premestitve več delavcev s policijske postaje C. kažejo na to, da velikih potreb po premestitvah na to postajo ni bilo. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje večkrat opozorila, da je šlo za specifične primere. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je bila premestitev tožnika izvedena zaradi osebnih razlogov s strani D.D., vendar pa ni konkretno navedlo, zakaj naj ne bi maral tožnika in tudi ne razlogov za to. D.D. osebni razlogi za tožnikovo premestitev pa tudi niso bili potrjeni s strani zaslišanih prič, medtem ko je D.D. izpovedal, da do tožnika ni imel zamer. Tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so glede razloga premestitve relevantne in verodostojne zgolj izjave in navedbe tožnika in prič E.E. in F.F., sodišče prve stopnje pa ni verjelo D.D. in G.G.. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da je v dokaznem postopku dokazala, da so tožnikovi premestitvi botrovali objektivni in ne subjektivni razlogi, kakor je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je opravilo napačno dokazno oceno vseh dokazov, zaradi tega pa je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe ter predlagala, da pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, in skladno s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, saj se ne opredeli, katere kršitve naj bi sodišče prve stopnje storilo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu kriminalist specialist, v uradniškem nazivu kriminalist specialist I, na Policiji, Policijski upravi C., Sektor B., oddelek A., s sklepom z dne 12. 11. 2012, ki ga je prejel 19. 11. 2012, z 20. 11. 2012 premeščen na delovno mesto kriminalista v Policijski upravi C. na Policijsko postajo C. v uradniškem nazivu policist I, 12. 11. 2012 pa mu je bila izdana tudi odločba o imenovanju v naziv XIII. stopnje, policist I. Zoper sklep in odločbo z dne 12. 11. 2012 se je tožnik pritožil, pritožbo pa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 9. 1. 2013 kot neutemeljeno zavrnila. V obeh sklepih razlogi za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto niso bili posebej obrazloženi, vendar je sodišče pravilno zaključilo, da sklepa zgolj iz tega razloga še nista nezakonita, saj je pomembno, da delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje s premestitvijo zasleduje in razloge, ki so privedli do njegove ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, kar mora dokazati v primeru spora pred sodiščem. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je dejansko obstajala potreba po tožnikovi premestitvi na Policijsko postajo C. in da dejanske delovne potrebe po premestitvi tožnika ni bilo, ampak je šlo za premestitev, ki je bila v domeni D.D., pomočnika vodje Sektorja B., oddelka A., Policijske uprave C.. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi prič E.E., takratnega vodje oddelka A., F.F., takratnega komandirja Policijske postaje C. in G.G., takratnega direktorja PU C.. Na podlagi teh ugotovitev je izpodbijana sklepa kot nezakonita razveljavilo in toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal pred premestitvijo.

9. Sodišče prve stopnje je v točkah 7, 8, 9, 10, 11 in 12 natančno povzelo izpovedi tožnika in prič D.D., E.E., F.F. ter G.G. in se do njih tudi prepričljivo opredelilo. Pojasnilo je, zakaj izpovedim tožnika in prič E.E. ter F.F. verjame v celoti, izpovedi priče D.D. pa le delno in tudi, da takratni direktor Policijske uprave C., G.G. glede same premestitve tožnika ni vedel veliko povedati, razen tega, da je podpisal papirje in da je bila odločitev sprejeta v Sektorju B. Policijske uprave C., na splošno pa je izpostavil pomanjkanje kadrov v vseh policijskih enotah. Nadalje je sodišče prve stopnje v točkah 13, 14 in 15 napravilo celovito dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi 3. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji).

10. Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala utemeljene razloge za tožnikovo premestitev, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, na podlagi katerih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je pritožbeno stališče, da osebni razlogi D.D. za tožnikovo premestitev niso bili potrjeni s strani zaslišanih prič, saj jih je potrdila priča E.E., kar izhaja iz točke 8 obrazložitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 obrazložitve pravilno opredelilo tudi do listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, in tako tudi do listin, ki se v prilogah nahajata pod B12 (listina z dne 30. 9. 2011) in B14 (zapisnik s seje ožjega kolegija direktorja Policijske uprave C. z dne 23. 8. 2012), zato so pritožbene navedbe o dolgotrajnosti postopkov za premestitve in specifičnosti posameznih premestitev neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).