Jedro

Količina lesa, podrtega z namenom tatvine, se ugotavlja z oceno vseh izvedenih dokazov, zlasti zagovora, ugotovitev ob ogledu ter izpovedb prič o količinah podrtega lesa.

Izrek

Pritožbi obdolženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 158/II in I KZ RS. Obdolžencu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po členu 158/II KZ RS določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Obdolžencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Odločeno je bilo tudi, da se ne prekliče prejšnja pogojna obsodba.

Zoper to sodbo se pritožuje obdolženec, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba je deloma utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje sicer prav in popolno ugotovilo. Obdolženec je že med postopkom večkrat v zagovoru zmanjševal količino posekanega lesa, katerega tatvino je priznal. Tako tudi v pritožbi doslej priznavano količino zmanjšuje. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tako, kot je to opisano v izreku sodbe, in sicer da je na škodo GG A posekal in si prisvojil najmanj 4 m3, na škodo GKZ pa v izmeri 7 m3 lesa. Čeprav je bilo v parcelah, last GG Bled, kot je razvidno iz zbranih dokazov, posekano dosti več lesa, odpeljano pa iz gozda 12,60 m3, je sodišče obdolženca v tem primeru spoznalo krivega za tatvino lesa najmanj 4 m3, to pa je toliko, kot je obdolženec tudi priznal že pri svojem prvem zaslišanju dne 12.1.1990. Za ugotovitev, da si je obdolženec na škodo GKZ prisvojil 7 m3 lesa, pa je sodišče imelo zanesljivo oporo v izpovedbi priče, ki je povedala, da je bilo tega lesa neto 7,22 m3. Za navedbe v obdolženčevi pritožbi ni v zbranih dokazih nobene podlage, obdolženec pa tudi ne pove, zakaj v pritožbi zatrjuje povsem drugačne količine, kot jih je pa zatrjeval v dosedanjih zagovorih, pri čemer je na glavni obravnavi dne 14.5.1993 izjavil, da je že veliko pozabil. Zato pritožbena izvajanja nikakor ne morejo omajati tistih ugotovitev, ki so navedene v sodbi sodišča prve stopnje.

Obdolženec se sicer izrecno ne pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, vendar pa pritožba, podana v korist obdolženca iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v smislu določil člena 379 ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazni. Obdolžencu je bila v pogojni obsodbi določena nekoliko prestroga kazen, zato mu je bilo ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje, zlasti pa odmaknjenosti dejanja, treba nekoliko znižati kazen, določeno v pogojni obsodbi, in sicer na 4 mesece zapora.

Glede na vse navedeno je bilo pritožbi obdolženca treba delno ugoditi, sicer pa pritožbo zavrniti ter v nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje.