Jedro

Posebna pritožba ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen, pod II. točko izreka pa je tožbo zavrglo kot prepozno, ker je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da je vprašanje pravočasnosti tožbe odvisno od odločitve o vrnitvi v prejšnje stanje. Če namreč sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnava zgolj formalno in ob napačni oceni dokaza, je tudi odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne nezakonita, ker temelji na nepravilno ugotovljenem procesnem stanju zadeve. Poudarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 24. člena ZUS-1, nezakonito zavrženje predloga pa predstavlja tudi kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede vrnitve v prejšnje stanje

5.ZUS-1 v 82. členu glede pritožbe zoper sklepe sodišča prve stopnje v prvem odstavku določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon, v drugem odstavku pa, da je dovoljena posebna pritožba zoper sklep, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, če zakon ne določa drugače.

6.Institut vrnitve v prejšnje stanje ureja 24. člen ZUS-1, ki ne določa, da je zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, dovoljena posebna pritožba. Zato je mogoče tak sklep izpodbijati s pritožbo samo, če je bil z njim onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka iz 82. člena ZUS-1.

7.Posebna pritožba torej ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.

8.Glede na navedeno je zoper sklep v obravnavani zadevi dovoljena posebna pritožba. Ker je pritožnica v svoji pritožbi izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v celoti in tudi po vsebini kljub napačnemu pravnemu pouku navedla razloge, s katerimi izpodbija pravilnost sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), je Vrhovno sodišče pritožbo po vsebini obravnavalo tudi v navedenem delu.

9.Pritožnica po vsebini nasprotuje sklepu o zavrženju njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker meni, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno omejilo njeno pravico do sodnega varstva. V zvezi s tem je napačno ocenilo njen predlog kot prepozen, saj ni razumljivo, na podlagi česa je sodišče prve stopnje sklepalo, da je vzrok za zamudo prenehal že 5. 11. 2025. Iz predloženega zdravniškega potrdila z dne 11. 11. 2025 je res izhajalo, da je bila pritožnica od 28. 10. 2025 bolna z akutno okužbo dihal, da je bil test na COVID pozitiven ter da je imela en teden slabo počutje in povišano temperaturo. Vendar pa iz njega ni razvidno, kdaj je bila točno pozitivna na COVID in v katerem obdobju je imela vročino. Ker je lahko obiskala svojo osebno zdravnico zaradi svojega zdravstvenega stanja šele 11. 11. 2025, je potrebno prenehanje zamude šteti od 10. 11. 2025, kot je navedla v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Splošno znano je, da naj se ljudje s prebolelim COVID-om 48 ur po prenehanju vročine naj ne bi gibali med ljudmi. Pritožnica je starejša oseba s precejšnjimi zdravstvenimi težavami in sta nanjo COVID in vročina imela še toliko hujše negativne posledice v smislu utrujenosti, nemožnosti obiska zdravnice. Ob morebitni nejasnosti zapisa v zdravniškem potrdilu bi lahko sodišče razpisalo narok in zaslišalo tožnico.

10.Pritožba po vsebini izpodbija pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer trajanje bolezni, ki je predstavljala opravičljiv vzrok, zaradi katerega je pritožnica zamudila rok za tožbo, in od prenehanja katerega je tekel subjektivni rok osmih dni za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

11.Navedeno trajanje bolezni dokazuje zdravniško potrdilo ZD Celje z dne 11. 11. 2025, izdano "za sodišče" (priloga A3). V tem je navedeno: "Gospa je bila od 28. 10. bolna z akutno okužbo dihal, test na covid je bil doma pozitiven. Cca 1 teden je imela slabo počutje in subfebrilne temperature. Potrdilo izdajam na željo pacientke." Navedeno zdravniško potrdilo je po vsebini povsem jasno in nedvoumno in kaže na to, da je imela pritožnica zdravstvene težave le približno en teden po 28. 10. 2025. To pomeni, da so prenehale v času okoli 5. 11. 2025, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne šele 10. 11. 2025, kot to navaja pritožnica. Pritožnica je le splošno navajala, da naj bi ji zaradi njene starosti (65. let) in siceršnjih zdravstvenih težav ta bolezen preprečevala opravo procesnega dejanja vse do 10. 11. 2025, v zvezi s čimer ni navedla nobenih dodatnih dejstev niti predložila novih dokazov niti v postopku na prvi stopnji niti ob pritožbi, ko je bila s to pomanjkljivostjo seznanjena. Zgolj s svojo navedbo, da je imela - v nasprotju z izdanim zdravniškim mnenjem - zanjo bolezen take posledice, da tudi po 5. 11. 2025 ni mogla obiskati odvetniške pisarne, pa si roka za uveljavljanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more podaljšati. Tega tudi ne more utemeljiti z dejstvom, da je sama šele 11. 11. 2025 obiskala odvetniško pisarno in osebno zdravnico za pridobitev navedenega potrdila za potrebe sodnega postopka.

12.Splošne navedbe o tem, da naj bi bilo splošno znano, da se določen čas po prebolelem COVID-u pritožnica "naj ne bi gibala med ljudmi", pa glede na čas, v katerem je bolezen nastala (konec leta 2025), in odsotnost dokazil o tem, da bila zanjo taka omejitev obvezna, ne kaže na okoliščino, ki bi ji onemogočala opravo procesnega dejanja. Ob tem lahko Vrhovno sodišče le doda, da je bilo širjenje (tudi te) bolezni mogoče preprečevati tudi z drugimi ukrepi (npr. nošenje maske).

13.Glede na to, da je vsebina navedenega zdravniškega potrdila jasna in nedvoumna ter da pritožnica v svojem predlogu niti ni uveljavljala drugih okoliščin, ki bi kazali na potrebo po drugačnem razumevanju tega potrdila, sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da za presojo te listine ni razpisalo posebnega naroka. Zato tudi procesna kršitev, ki jo smiselno očita pritožnica, v obravnavani zadevi ni podana.

14.Glede nebistvenih pritožbenih navedb ter zgolj splošnih in nekonkretiziranih navedb o tem, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice pritožnice, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

Glede zavrženja tožbe

15.V okviru pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) Vrhovno sodišče presoja le, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena po izteku zakonskega roka, in ali je zato pravilno uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

16.V tej zadevi ni sporno, da je bila drugostopenjska odločba pritožnici vročena 3. 10. 2025, rok za vložitev tožbe pa se je iztekel 3. 11. 2025. Prav tako ni sporno, da je bila tožba vložena 17. 11. 2025. Tožba je bila torej vložena po izteku zakonskega roka.

17.Ker vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, mora Vrhovno sodišče pri presoji zakonitosti sklepa o zavrženju tožbe izhajati iz procesnega izhodišča, da je bila tožba vložena po izteku zakonskega roka. Ob takšnem izhodišču pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo kot prepozno zavrže, pravilna.

Sklepno

18.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Tako je bila z novelo ZUS-1C črtana določba sedmega odstavka 24. člena ZUS-1, ki je posebej urejal pritožbo zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, kar vpliva tudi na splošno razlago pravice do pritožbe zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje.

2Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 104/2025 z dne 28. 8. 2025 ter I Up 191/2025 z dne 27. 11. 2025.

3Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 60/2025 z dne 28. 4. 2025.

4Nova dejstva in dokaze lahko stranka v pritožbenem postopku v upravnem sporu navaja, če verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji (74. člen ZUS-1).