Jedro

Prisilna izvršitev davčnih obveznosti se lahko odloži le v dveh primerih: če je bil pred tem odobren odlog plačila davčnih obveznosti ali njihovo obročno plačevanje, in v primeru, če davčni organ spozna, da bi bilo pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče ugoditi in odloži izvršbo iz tega razloga – pa še to lahko stori le uradoma.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke „v zadevi odložitve izvršitve davčne izvršbe plačila davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4293-66428/2014-1 (07-3401-00) z dne 23. 10. 2014 in sklepu o zavrženju št. DT-4291-6079/2014-2 (07-710-01)“, zavrgel. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka vložila prošnjo za odložitev davčne izvršbe in za obročno odplačevanje dolga, terjanega s sklepom o davčni izvršbi ter dejansko izkazanega s stanjem po knjigovodski kartici, v skupnem znesku 18 391,96 EUR. Obenem davčni organ ugotavlja, da je davčni organ dne 15. 1. 2015 s sklepom njeno vlogo (prošnjo) zavrgel, ker ji je že pred tem (27. 11. 2014) izdal sklep in odločbo, s katerim je del zahtevka zavrgel, del pa zavrnil. To pa pomeni, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za zadržanje začetega postopka davčne izvršbe, saj se le-ta v skladu z določbami 154. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) lahko odloži le za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s tem zakonom. Obenem pa davčni organ še pojasni, da niso izpolnjeni pogoji za odložitev davčne izvršbe iz drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi v primeru, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje ter poudari, da je odložitev davčne izvršbe na podlagi 87. člena ZDavP-2 možna le po uradni dolžnosti, da odločanje na zahtevo stranke v zakonu ni predvideno in da je bilo zato zahtevo stranke treba (tudi) v tem delu zavreči. Preveril pa je izpodbijani sklep tudi po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovil, da pri izdaji sklepa ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali do kršitev materialnega prava.

4. Tožeča stranka toži na odpravo sklepa iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev Ustave in EKČP. V tožbi navaja, da je zaprosila davčni organ za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ima blokiran račun več let zaporedoma in ker ne pridobiva nobenih prihodkov. Opozorila je tudi, da bi ji plačilo davčnih odtegljajev povzročilo hujšo gospodarsko škodo ter da izpolnjuje vse kriterije za ugotavljanje hujše gospodarske škode iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposobna, kar je razvidno iz bilance stanja in uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi ji nastala težko popravljiva škoda v skladu s 43. členom Pravilnika, saj bi bilo potrebno odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Zato predlaga, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Potem, ko je sodišče pregledalo izpodbijani sklep in spise zadeve, ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Tožba navedb, iz katerih bi izhajalo drugače, kot se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa, pravzaprav sploh ne vsebuje. Ukvarja se namreč z razlogi za odlog plačila davčnih obveznosti in ne z razlogi za odlog njihove prisilne izvršitve, kar je predmet izpodbijane odločitve. V zvezi z odlogom prisilne izterjave pa že prvostopni organ pravilno pojasni, da se prisilna izvršitev davčnih obveznosti lahko odloži le v dveh primerih: če je bil pred tem odobren odlog plačila davčnih obveznosti ali njihovo obročno plačevanje, kar po nespornih podatkih spisov tožeči stranki ni bilo odobreno (in tega tudi v tožbi ne zatrjuje), in v primeru, če davčni organ spozna, da bi bilo pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče ugoditi in odloži izvršbo iz tega razloga – pa še to lahko stori le uradoma in se zato vloga tožeče stranke z izpodbijanim sklepom v obeh pogledih utemeljeno kot nedopustna zavrže. 9. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

12. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o tožnikovem predlogu za ustavnopravno presojo določb Zakona o sodnih taksah, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.