Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožnika vabila na zaslišanje, to vabilo je bilo vrnjeno z oznako "ni dvignil". Na zaslišanje je vabila tudi odvetnika, ki je vabilo prejel 15. 12. 2004. Vendar v upravnem spisu pooblastilo odvetnika za zastopanje tožnika ni izkazano, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bil odvetnik pozvan k predložitvi pooblastila (5. odstavek 55. člena ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Tožena stranka zato ne more šteti, da je bilo vabilo na zaslišanje vročeno odvetniku. Tožnik v tožbi trdi, da je svoj izostanek zaradi bolezni opravičil, in navaja, kdaj in komu. Iz vabila tožniku ne izhaja podrobneje, kdaj, kako in komu mora prosilec za azil sporočiti oziroma opravičiti svoj izostanek, zato se na razlago tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi moral svoj izostanek opravičiti pri uradni osebi in ne pri vratarju azilnega doma, ni mogoče opirati. Tožena stranka glede na navedeno ni imela podlage za zaključek, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje brez predhodnega opravičila. Po presoji sodišča pa tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožena stranka pri svoji odločitvi lahko oprla na 3. alineo 1. odstavka 42. člena ZAzil, po kateri lahko postopek ustavi, če je prosilec za azil ne obvesti o spremembi svojega naslova, vendar je potrebno, da mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti. V upravnem spisu namreč ni izkazano, da bi tožena stranka ponovila poskus vročitve.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 6. 1. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek za priznanje azila tožniku in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U .... Tožena stranka je želela zaslišati tožnika, zato je z dopisom z dne 10. 12. 2004 tožnika povabila na zaslišanje za dne 6. 1. 2005, vabilo je bilo poslano v slovenskem in albanskem jeziku in 15. 12. 2004 vročeno odvetniku BB, pooblaščencu tožnika, kot je to razvidno iz priložene povratnice, ki se nahaja v spisu. Na zaslišanje ni prišel niti tožnik niti odvetnik in nihče od njiju svoje odsotnosti ni predhodno opravičil. V skladu z 2. in 3. alineo 42. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 -uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) je tožena stranka postopek ustavila. V skladu s 3. odstavkom 42. člena ZAzil pa je tožena stranka določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi toži na razveljavitev odločbe in navaja, da je tožnik prejel vabilo na zaslišanje, vendar se je po telefonu opravičil zaradi bolezni preko vratarja azilnega doma dne 5. 1. 2005 ob 17.00 uri. Vratar mu je zagotovil, da ga bo opravičil na upravi azilnega doma. O svoji bolezni je istočasno obvestil tudi svojega odvetnika, zato se ta zaslišanja ni udeležil. Odločba tožene stranke je nezakonita, ker ni bilo opravljeno ponovno zaslišanje in ker ni bilo zaslišanje preloženo, čeprav se je tožnik opravičil zaradi bolezni. Tožnik predlaga, da se ga zasliši, da bo obrazložil, kakšne težave ima sedaj, ko sta se z dekletom razšla in družina dekleta ne more sprejeti nazaj in se počuti najhuje osramočena, zaradi česar se mu lahko njena družina maščuje. Družina tega dekleta je k njemu poslala sorodnike, ki so mu predali resno sporočilo, da naj se z dekletom poroči ali pa ga bodo ubili. Tožnik predlaga, da se sklep tožene stranke spremeni in ugodi prošnji za priznanje azila ter da se povrnejo stroški postopka, hkrati predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni uradna oseba, ki vodi postopek za priznanje azila za tožnika, 6. 1. 2005 prejela nikakršnega obvestila o tem, da je tožnik bolan in da se zaslišanja ne more udeležiti. Tožena stranka meni, da bi se moral tožnik, če je bil res bolan, ali pa njegov odvetnik v njegovem imenu, opravičiti pri uradni osebi in ne pri vratarju azilnega doma. Vabilo je bilo poslano tožniku na naslov, kamor je razseljen, in se je vrnilo z oznako "ni dvignil". Tožena stranka zato utemeljeno dvomi, da se tožnik sploh nahaja v Sloveniji, ker se tudi ni zglasil na zaslišanje.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. in 3. alinee 42. člena ZAzil, po kateri se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, ne glede na kateri stopnji je postopek, če se prosilec za azil brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo (2. alinea) oziroma če prosilec za azil pristojnega organa ne obvesti o spremembi svojega naslova in mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti (3. alinea).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka vabila tožnika na zaslišanje na naslov ... ulica št. ..., A, to vabilo je bilo vrnjeno z oznako "ni dvignil". Na zaslišanje pa je vabila tudi odvetnika BB, ki je prejel vabilo 15. 12. 2004. Pooblastilo odvetnika za zastopanje tožnika v upravnem spisu ni izkazano, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi bil odvetnik pozvan k predložitvi pooblastila (5. odstavek 55. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi s 23. členom ZAzil). Tožena stranka je tožniku poslala vabilo in v njem ga seznanja, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči, in navaja, da prilaga vabilu seznam imenovanih svetovalcev za begunce. Vročanje obravnava 2. odstavek 32. člena ZAzil, ki določa, da se vabila obvezno vročajo prosilcu za azil osebno oziroma njegovemu zastopniku ali pooblaščencu in se spis šteje za vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb. Pooblastilo za odvetnika BB se ne nahaja v spisu, prav tako v upravnem spisu ni izkazano, da bi tožena stranka odvetnika pozvala k predložitvi pooblastila, zato tožena stranka ne more šteti, da je bilo vabilo na zaslišanje za dne 6. 1. 2005 vročeno odvetniku. Tožnik trdi, da je svoj izostanek zaradi bolezni opravičil 5. 1. 2005 ob 17.00 uri pri vratarju tožene stranke. Iz vabila tožniku z dne 10. 12. 2004 ne izhaja podrobneje kdaj, kako in komu mora prosilec za azil sporočiti oziroma opravičiti svoj izostanek. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi moral tožnik svoj izostanek opravičiti pri uradni osebi in ne pri vratarju azilnega doma. Takšen način, kot ga navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, v vabilu tožniku na zaslišanje ni predviden, zato se na takšno razlago ni mogoče opirati. Ker tožnik v tožbi trdi, da je svoj izostanek opravičil in tudi navaja, kdaj in komu, in ker v upravnem spisu ni izkazano pooblastilo za odvetnika, tožena stranka ni imela podlage za zaključek, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje brez predhodnega opravičila.

Tožena stranka je oprla svojo odločitev tudi na 3. alineo 1. odstavka 42. člena ZAzil. Po presoji sodišča pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožena stranka pri svoji odločitvi lahko oprla na citirano določilo. Iz upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi bil ponovljen poskus vročitve. Citirano besedilo določa, da lahko tožena stranka postopek ustavi, če prosilec za azil tožene stranke ne obvesti o spremembi svojega naslova, vendar je potrebno, da mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti, to pa pomeni, da mora tožena stranka dvakrat poskusiti vročiti in da obakrat pošiljk ni bilo mogoče vročiti prosilcu za azil. V upravnem spisu pa ni izkazano, da bi tožena stranka ponovila poskus vročitve, zato ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po citiranem določilu.

V ponovljenem postopku mora tožena stranka ponoviti vabilo na zaslišanje, na zaslišanje vabiti tudi odvetnika, v kolikor bo predložil pooblastilo za zastopanje, in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi s 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, vendar teh tožnik ni zaznamoval, niti po obsegu niti po višini, zato je odločitev o stroških odpadla. Odvetniku kot svetovalcu za begunce pa gre nagrada za potrebna dejanja po Pravilniku o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/04) po posebnem postopku preko Ministrstva za notranje zadeve.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Tožnik navaja, da je brez sredstev za preživljanje, to izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa, pri svoji odločitev pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status in zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.