Jedro

Le na podlagi dejstva, da je tožnica seznanjena z gradnjo in da se strinja z izvedbo opornega zidu v predvidenem obsegu ter s pregledom terena, ki ga bo pred gradnjo zidu opravil geomehanik, ni mogoče govoriti o strinjanju z načrtovano gradnjo, upoštevaje, da ji je tožnica med drugim nasprotovala zaradi nevarnosti plazenja brežine ob celotni meji obeh njenih zemljišč in je zato zahtevala, da se ta zavaruje z opornim zidom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj št. 351-471/2011-39 z dne 1. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 67/28 k.o. ..., v okviru njegove zunanje ureditve pa tudi gradnjo opornega zidu zaradi zavarovanja brežine ob meji z zemljiščem parc. št. 65/2 k.o. ... v dolžini 13,5 m. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je na območju, kjer je predvidena gradnja, 25. 10. 2011 začel veljati Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Črnomelj (Uradni list RS, št. 82/2011, v nadaljevanju OPN). Ker je bila investitorjeva vloga vložena 24. 10. 2011, se v skladu s 125. členom OPN postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja, konča po določbah do tedaj veljavnega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Črnomlja in naselij Vojna vas, Svibnik, Kanižarica in Blatnik (Uradni list RS, št. 14/90 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Tožnica je kot lastnica sosednjih zemljišč parc. št. 65/1 in 65/2 k.o. ... v postopku sodelovala kot stranska udeleženka. Upravni organ je na podlagi njene izjave, ki jo je investitor upravnemu organu predložil 8. 1. 2013, štel, da se strinja s predvideno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta si upravna organa obeh stopenj njeno izjavo razlagala napačno, saj iz njene vsebine soglasje ne izhaja. Ker gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločb o vsebini te izjave v primerjavi s samo izjavo, je podana bistvena kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poudarja, da seznanjenost z gradnjo še ne pomeni tudi soglasja, še zlasti, ker je na ustni obravnavi zahtevala izvedbo opornega zidu za zaščito brežine ob obeh njenih parcelah št. 65/1 in 65/2. S tem bi se preprečilo drsenje zemlje proti oz. celo na njeni nepremičnini. V omenjeni izjavi pa je ponovila le, da se strinja z izvedbo opornega zidu, prav tako pa tudi s pregledom terena geomehanika pred njegovo izvedbo. Tako bi z gradnjo soglašala, če bi bila predhodno opravljena geološka in geomehanska raziskava zemljišča, da bi se ugotovilo, ali je gradnja zaradi drsečega zemljišča na parc. št. 67/28 k.o. ... možna in pod kakšnimi pogoji. V tem delu je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor A. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in pritrjuje razlogom obeh upravnih odločb. Poudarja, da tožnica v predhodnih postopkih ni zahtevala meritev oziroma geološke in geomehanske raziskave zemljišča. Z načrtovano gradnjo je soglašala in imela šele kasneje (prepozno) pripombe glede opornega zidu, brežine in osenčenja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot lastnica zemljišč, ki mejijo na zemljišče posega, soglašala z načrtovano gradnjo. Na to okoliščino se namreč sklicuje prvostopenjski organ v izpodbijanem gradbenem dovoljenju. To pomeni, da je vprašanje, ali je bilo soglasje res podano ali ne, bistveno za presojo, ali z vidika varstva tožničine lastninske pravice na sosednji nepremičnini ni bilo ugovorov, s katerimi je nasprotovala konkretni gradnji.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnica na ustni obravnavi 5. 9. 2012 izjavila: da se z gradnjo ne strinja, ker naj bi zaradi objekta prišlo do povečanega osenčenja zemljišča; da nasprotuje izvedbi brežine proti njenemu zemljišču; da zahteva, naj investitor zgradi oporni zid za zaščito brežine proti zemljiščema parc. št. 65/2 in 65/1 k.o. ...; da želi biti prisotna pri ogledu terena pred spremembo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). V nadaljevanju postopka je investitor izdelal 1. dopolnitev vodilne mape, december 2012, ter v njej predvidel gradnjo opornega zidu ob tožničini parc. št. 65/2 k.o. ..., z omenjeno dopolnitvijo pa je upravnemu organu predložil še tožničino izjavo z dne 21. 12. 2012. V njej ta izjavlja, da je seznanjena z nameravano gradnjo večstanovanjskega objekta na parc. št. 67/28 k.o. ... in da se strinja z izvedbo opornega zidu v dolžini 13 m, z višino 1 m in z odmikom 0,5 m od meje z njeno parc. št. 65/2 k.o. ..., kot tudi s pregledom terena geomehanika pred izvedbo opornega zidu.

Upravni organ je vsebino te izjave, razen v za ta postopek nebistvenem delu, da se tožnica strinja s pregledom terena geomehanika pred izvedbo opornega zidu, pravilno povzel v obrazložitvi na 6. strani izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da pri tem ni prišlo do nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini te izjave v primerjavi s samo izjavo. Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi bila izjava v obrazložitev nepravilno povzeta, ne pa, če je organ njeno vsebino napačno interpretiral oziroma ji dal napačen pomen. V tem primeru namreč ne gre za procesno kršitev, ampak za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prav slednje pa tožnica zatrjuje tudi v tožbi.

Na podlagi omenjene vsebine izjave je namreč upravni organ (enako tudi pritožbeni) sklepal, da je z njo izraženo tožničino strinjanje s predvideno gradnjo večstanovanjskega objekta. Kateri del izjave naj bi bil podlaga za tak sklep, iz izpodbijane odločbe (kot tudi ne iz odločbe pritožbenega organa) ni razvidno. Po mnenju sodišča pa le na podlagi dejstva, da je tožnica seznanjena z gradnjo in da se strinja z izvedbo opornega zidu v tam navedenem obsegu ter s pregledom terena, ki ga bo pred gradnjo zidu opravil geomehanik, ni mogoče govoriti o strinjanju z načrtovano gradnjo, upoštevaje, da ji je tožnica med drugim nasprotovala zaradi nevarnosti plazenja brežine ob celotni meji obeh njenih zemljišč (in torej ne le ob parc. št. 65/2) in je zato zahtevala, da se ta zavaruje z opornim zidom. Tožnica je nato tudi v pritožbi navajala, da je bil na njeno pripombo predviden podporni zid v dolžini 13 m, kar pa ne zadošča, ker ne zajema celotne brežine in da zato zahteva, da se podporni zid postavi na meji in podaljša za približno 10 m. PUP v 34. členu določa, da morajo biti višinske razlike na zemljišču izvedene z blagimi in ozelenjenimi brežinami, oporni zidovi pa so dopustni, če brežin ni mogoče drugače zavarovati. V zadevi ni sporno, da oporni zid ob njenem zemljišču parc. št. 65/1 ni predviden.

Stališče, da se tožnica strinja z gradnjo, je imelo za posledico, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni ukvarjal z vprašanjem, ali so bili tožničini pomisleki proti načrtovani gradnji (ne le zaradi varstva brežin ampak tudi zaradi zmanjšanega osončenja), po svoji vsebini taki, da bi z njimi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja zaradi zahtev predpisov, ki jih je organ dolžan upoštevati pri izdaji konkretnega dovoljenja.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Poleg že navedenega bo moral organ še enkrat preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo PUP z vidika 125. člena OPN. Iz predloženih upravnih spisov je namreč razvidno, da je upravni organ po vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja investitorja pozival na dopolnitev vloge z dokazili o pravici graditi, torej z listinami, ki bi morale biti priložene zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo (četrti odstavek 54. člena ZGO-1), in so bile zato del popolne vloge. Kdaj se šteje, da je vložena vloga v primeru odpravljanja pomanjkljivosti nepopolne vloge, določa drugi odstavek 67. člena ZUP.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa sta v upravnem sporu zastopala odvetnika, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).