Jedro

Sklepi disciplinskih organov so nezakoniti, če so ti organi ugotovili disciplinsko odgovornost delavca in preklicali pogojni ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki so ga izrekli organi organizacije, v kateri je bil delavec prej v delovnem razmerju.

Delovno razmerje je sklenjeno med določenim delavcem in delodajalcem, zato se odločitve delodajalca ne morejo raztezati na prejšne delovno razmerje in na ugotovljeno disciplinsko odgovornost delavca pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke, s katerimi so ugotovili, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti. Te je storil tako, da je v člankih v dnevniku D. dne 17.4.1993 in v M. dne 18.5.1993 omalovaževal sodelavce, razdiral medsebojne odnose in sramotil delavce v zvezi z delom ter sramotil podjetje in zmanjševal ugled podjetja. S tem je storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 44. točki ("nevljudno, žaljivo ali predrzno obnašanje do gostov, ali sodelavcev ter omalovaževanje ali izzivanje gostov ali sodelavcev"), 46. točki ("razdiranje medsebojnih odnosov z namenom škodovanja delovnemu procesu ali sodelavcu") in po 47. točki ("sramotitev delavcev na delu ali v zvezi z delom ali sramotitev TOZD ali izvršitev drugega dejanja, s katerim se skuša zmanjšati ugled TOZD ali delavca") 25. člena in po 32. b členu Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev TOZD I. C. P. (v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče prve stopnje je tudi ugodilo nadaljnjim zahtevkom tožnika na vrnitev na delo, priznanje vseh pravic in na plačilo plače. Ugotovilo je, da dejanski stanovi navedenih kršitev niso podani, ker tožnik ni sramotil in omalovaževal sodelavcev, ni povzročil razdora in ni zmanjševal ugleda podjetja.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za hujši kršitvi delovnih obveznosti po 44. in 47. točki 25. člena Pravilnika tožniku izreklo disciplinski ukrep javni opomin, za kršitev po 46. točki pa je postopek ustavilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je dokazano, da je tožnik storil hujši kršitvi delovnih obveznosti po 44. in 47. točki 25. člena Pravilnika, da pa ni dokazov, da bi storil kršitev po 46. točki. Trditve tožnika v navedenih člankih vsebujejo negativne vrednostne ocene, so žaljive, deloma pa tudi neresnične, kar je zmanjšalo ugled podjetja. Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep tako, da je bila preklicana izvršitev prejšnje pogojne sankcije. Ker pa je sodišče prve stopnje prejšnje sklepe disciplinskih organov razveljavilo, preklic pogojnega ukrepa ni bil več mogoč. Zato se ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je bil zaradi statusnih sprememb tožene stranke preklic možen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP/99). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker obstaja nasprotje med obrazložitvijo in listinami, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti (2. točka prvega odstavka 370. člena in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP/99). Sodišče druge stopnje se do razdiranja mesebojnih odnosov in povzročenih motenj v delovnem procesu ni opredelilo. Sodišče se ni izreklo, ali obstajajo elementi kaznivega dejanja. Tožena stranka zatrjuje direktni naklep tožnika, o čemer sodišče druge stopnje ni odgovorilo ničesar. Ni razlogov o stroških postopka. V ostalem revizija vztraja pri tistih procesnih ugovorih, ki so navedeni v pritožbi z dne 21.2.1997. Materialno pravo je bilo po mnenju revidenta zmotno uporabljeno.

Zmotno je stališče, da ne gre za preklic izrečenega pogojnega disciplinskega ukrepa. Nov disciplinski ukrep je bil izrečen v novi statusnopravni obliki, zato sta sodišči prezrli določbi drugega in tretjega odstavka 49. člena Statuta C. P. z dne 24.12.1992 (v nadaljevanju: Statut). Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko sklenil dne 25.3.1993. Vendar je bil tožniku disciplinski ukrep izrečen samostojno. Pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Niso bili izvedeni dokazi o višini zneskov, ki jih bo morala tožena stranka plačati tožniku zato, ker tožnik dlje časa ni bil v delovnem razmerju. Ni bilo upoštevano, da dosedanji disciplinski ukrepi na tožnika niso vzgojno vplivali in da je storil novo istovrstno kršitev delovnih obveznosti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgorovu na revizijo je tožeča stranka navajala, da določbe postopka niso bile bistveno kršene. Organi tožene stranke so izrekli samostojni disciplinski ukrep. Disciplinski organi tožene stranke niso ugotavljali okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Tožnik je predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka opira revizijo na določbe ZPP/99. Zaradi določbe 498. člena ZPP je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji uporabilo določbe ZPP.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče zato lahko preizkusi izpodbijano sodbo le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno upotrabo materialnega prava. Revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Ker mora po določbi 386. člena ZPP revident svoje revizijske ugovore tudi obrazložiti, revizijsko sodišče ni obravnavalo tistega dela revizije, v katerem se sklicuje na navedbe v pritožbi z dne 21.2.1997. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja revizija, niso podane.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Do kršitve po 47. točki 25. člena Pravilnika se je sodišče druge stopnje opredelilo na 6. strani obrazložitve. Torej je obravnavalo tudi sramotitev delavcev tožene stranke. Do motenj v delovnem procesu se je sodišče druge stopnje opredelilo v tistem delu v obrazložitvi (7. stran, drugi odstavek), kjer je obravnavalo določbo 89. člena ZDR. Tožnikove disciplinske kršitve niso bile kvalificirane tako, da bi bilo pomembno, ali imajo kršitve tudi elemente kaznivega dejanja, za kvalifikacijo pa tudi ni pomembna oblika krivde, z izjemo kršitve po 46. točki 25. člena Pravilnika. Za to kršitev je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik zanjo odgovoren. S tem se je opredelilo tudi o obliki krivde (namen - naklep), ki je del kvalifikacije disciplinske kršitve.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, vendar zaradi določbe 374. člena v zvezi s 399. členom ZPP to ni vplivalo na odločitev sodišča druge stopnje, ker je revizijo vložila tožena stranka.

Delovno razmerje je po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in ZDR pogodbeno razmerje posebne vrste, ki nastane na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZTPDR, 11. člen ZDR) med določenim delavcem in delodajalcem. Pravice in obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja, zavezujejo le tistega delavca in delodajalca, ki sta sklenila pogodbo o zaposlitvi.

V delovnem sporu opr. št. Pd 54/95 je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Postojni, s sodbo opr. št. Pd 54/95-51 z dne 29. marca 1996, ki je postala pravnomočna dne 4.5.1996, odločalo o odločbah disciplinskih organov T. C. P. p.o., P. z dne 29.9.1992 in z dne 21.11.1992. V sodbi je I. C. P. d.o.o., P. navedena kot pravna naslednica tožene stranke, čeprav pravno nasledstvo ni bilo ugotovljeno. Z navedenima odločbama je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegova izvršitev pa je bila odložena za čas šestih mesecev.

V tem revizijskem postopku je tožena stranka I. C. P. d.o.o., P., katere disciplinski organi so odločili o tožnikovi disciplinski odgovornosti s sklepoma z dne 12.7.1993 in z dne 17.8.1993. Odgovoren bi naj bil za disciplinske kršitve, ki so bile storjene dne 17.4. in 18.5.1993 z objavami v časopisih D. in M. . Disciplinska komisija prve stopnje je ugotovila, da je tožnik odgovoren za pet hujših kršitev delovnih obveznosti. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja mu je izrekla tako, da je preklicala sklep Delavskega sveta T. C. p.o., P., ki je bil izrečen z odločbo z dne 6. (21. - pisni odpravek) 11.1992. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu na glavni obravnavi dne 10.12.1996 navedlo, da je vpogledalo vse dokazne listine od A1 do A9 ter B1 do B57, torej je navedene listine uporabilo kot dokaze.

Navedeni dokazni sklep je sodišče prve stopnje povzelo tudi v sodbo (list. št. 128 spisa). Sodišče druge stopnje je pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Med dokaznimi listinami je tudi soglasje za ustanovitev tožene stranke kot d.o.o., torej kot povsem nove pravne osebe, ki ga je dne 7.10.1992 izdala Agencija Republike Slovenije za pospeševanje in prestrukturiranje gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij (listina B42). Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Kopru, je izdalo izpisek iz registra, iz katerega izhaja, da je bila tožena stranka vpisana v register dne 10.11.1992 (listina B43). Navedene listine torej kažejo, da je tožena stranka nastala kot nova pravna oseba, ki je bila drugačna od prejšnje organizacije (to je T. C. P. p.o.), v kateri je bil tožnik prej v delovnem razmerju. Ta nova organizacija - tožena stranka - je bila novi delodajalec tožnika.

Tožnik je s toženo stranko sklenil delovno razmerje dne 25.3.1993, torej pred storitvijo hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so jih obravnavali disciplinski organi tožene stranke. V sklepu Upravnega odbora z dne 20.8.1993 je navedeno, da je tožnik sklenil dne 25.3.1993 pogodbo o zaposlitvi z I. C. P. d.o.o. in da se vse pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja obravnavajo in urejajo v okviru navedene družbe (listina B21). V listini B53 tožena stranka potrjuje izplačila osebnega dohodka tožniku za mesece marec, april in maj 1993. Navedeni dokazi torej pritrjujejo navedbi tožene stranke v pritožbi (list. št. 134 spisa), da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje navedenega dne.

O disciplinski odgovornosti tožnika so odločali organi tožene stranke, torej drugi disciplinski organi, kot jih je oblikoval prejšnji delodajalec tožnika. Tožnik je storil kršitve delovnih obveznosti 17. aprila in 18. maja 1993, torej takrat, ko je tožena stranka že delovala kot samostojna pravna oseba, torej tudi kot delodajalec. Tožena stranka je imela tudi svoje disciplinske organe, kar je razvidno iz sklepa UO tožene stranke z dne 1.6.1993 (listina B44). Volitve disciplinskih organov prve in druge stopnje so bile izvedene dne 24.4.1993 (listina B45).

Iz navedenih okoliščin je sklepati, da disciplinski organi tožene stranke ne bi smeli preklicati sklepa disciplinskih organov T. C. P. p.o., ker je bila ta organizacija prejšnji delodajalec in ker je tožnik storil kršitve delovnih obveznosti, ko je že bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Odločitve disciplinskih organov tožene stranke so torej nezakonite.

Sodišče druge stopnje na 6. in 7. strani obrazložitve najprej ugotavlja, da ne more biti dvoma, da je bil predhodno izrečeni disciplinski ukrep preklican, nato pa, da preklic ne pride v poštev, ker je sodišče prve stopnje v zadevi Pd 54/95 razveljavilo sklepe disciplinskih organov prejšnjega tožnikovega delodajalca.

Obrazložitev torej nasprotuje sama sebi. Ne glede na to, pa tudi sicer ni mogoče soglašati s stališčem, da je za odločitev bistvena sodba v navedeni zadevi sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna dne 4.6.1996, torej po dokončnosti sklepov v obeh disciplinskih postopkih. Predmet preizkusa v delovnem sporu, kjer delavec izpodbija sklepe disciplinskih organov delodajalca, so dokončni sklepi (prvi odstavek 83. člena ZTPDR, 105. člen ZDR). To pomeni, da je sodišče prve stopnje v zadevi, ki je predmet te revizije, preizkušalo dokončni sklep disciplinskih organov tožene stranke, s katerim je bila preklicana pri prejšnjem tožnikovem delodajalcu sprejeta odločba. Ker sodišče v delovnem sporu, kot rečeno, preizkuša dokončni sklep in torej upošteva stanje, ki je veljalo ob dokončnosti, za ugotavljanje zakonitosti sklepov disciplinskih organov ni pomembno, da so bili pozneje razveljavljeni sklepi disciplinskih organov T. C. P. p.o. Revizijsko sodišče je zato, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 393. člena ZPP (ob upoštevanju določb 374. člena v zvezi s 399. členom ZPP) revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato je o njenih stroških revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).