Jedro

Tožena stranka je tožnika odjavila iz socialnega zavarovanja pred časom, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Na dan odjave tožniku delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati, ampak se šteje, da je trajalo vse do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 24. 12. 2010 in da ga je dolžna tožena stranka s tem dnem prijaviti v zavarovanje do 31. 12. 2010. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 24. 12. 2010 do 31. 12. 2010 obračunati bruto nadomestila plače v znesku 149,20 EUR, plačati prispevke in davke ter tožniku izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2010 dalje do plačila. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna poravnati stroške tega postopka v višini 338,70 EUR na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo, smiselno iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti. S tožnikom je imela pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Navaja, da je tožnik 24. 12. 2010 sam zapustil delovno mesto in zahteval, da se odjavi od zavarovanja z istim dnem. Neresnične so navedbe tožnika, da je bil na dopustu, saj mu ga tožena stranka ni odobrila. Če bi bil tožnik na dopustu, bi moral podati izjavo, da želi dopust, katerega podpišeta delavec in delodajalec. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da obstajajo priče, ki so bile zraven, ko je toženec (pravilno tožnik) zapustil delovno mesto in zahteval odjavo iz zavarovanja z dnem 24. 12. 2010. Po potrebi je tožena stranka pripravljena dostaviti imena in priimke ter naslov teh prič.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov, ki sta jih predlagali stranki (tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje razen potrdila o prijavi – odjavi in pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni predlagala v izvedbo nikakršnih drugih dokazov) zaključilo, da je tožena stranka tožnika dne 24. 12. 2010 odjavila iz zavarovanja, kljub temu, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 12. 7. 2010 do 31. 12. 2010 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 24. 12. 2010 ni prenehalo. Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je tožnik od 25. 12. 2010 pa do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (torej do 31. 12. 2010) izostal z dela samovoljno, saj mu tožena stranka letnega dopusta za navedeno obdobje ni odobrila, vendar pa iz dokaznega postopka to ne izhaja. Tožnik, ki je bil zaslišan v postopku, je izpovedal, da je prosil svojega predpostavljenega za odobritev letnega dopusta za obdobje od 25. 12. 2010 dalje, kar mu je predpostavljeni tudi odobril. Ko se je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas 3. 1. 2011 želel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, mu je bilo povedano, da še ni odjavljen, po treh dneh pa mu je referentka Zavoda RS za zaposlovanje pojasnila, da ga je tožena stranka odjavila že z dnem 24. 12. 2010. Ker je tožnik izpovedal, da ni dobil nobene odločitve o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pred 31. 12. 2010, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki od 25. 12. 2010 dalje nezakonito prenehalo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je ta dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da do nezakonitega prenehanja ne bi prišlo, torej delovno razmerje za obdobje, kot je bilo delovno razmerje sklenjeno, posledično pa mu je dolžan izplačati tudi prejemke iz delovnega razmerja za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik 24. 12. 2010 samovoljno zapustil delovno mesto, saj iz dokaznega postopka izhaja prav nasprotno. Tožena stranka dokazov o tem, da naj bi tožnik 24. 12. 2010 samovoljno zapustil svoje delovno mesto, v dosedanjem postopku ni predložila, iz tožnikove izpovedbe pa izhaja, da mu je bil od 24. 12. 2010 dalje odobren letni dopust, ki ga je tudi izkoristil. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi tožnik 24. 12. 2010 zahteval, da se ga odjavi iz zavarovanja z istim dnem, sicer predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo. Ta navedba pa tudi ni podkrepljena z nobenim dokazom. Tožena stranka je sicer v pritožbi navajala, da razpolaga z imeni in priimki ter naslovi prič, ki naj bi vedele povedati o tem, da je tožnik sam zapustil delovno mesto in zahteval odjavo iz zavarovanja, vendar pa je s tem svojim dokaznim predlogom (ki sploh ni substanciran oziroma konkretno opredeljen) prepozna. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da teh navedb (oziroma dokaznih predlogov), ki jih prvič zatrjuje v pritožbi ni mogla brez svoje krivde navesti oziroma predlagati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP).

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.