Jedro

Za tožnico je sporna odločitev davčnega organa, ki se nanaša na zadržanje zoper njo pričetega postopka davčne izvršbe za čas obročnega plačevanja dolga. Ker je bilo z izpodbijano odločitvijo odločeno v njeno korist, tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ postopek davčne izvršbe zoper dolžnico - sedaj tožnico, začet s sklepom o davčni izvršbi dolga na dolžničine denarne prejemke št. DT42918-919/2013-10193-3401-10 z dne 7. 1. 2013, v znesku 166,49 EUR, iz naslova davka od dohodka iz kmetijstva, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov davčne izvršbe, zadržal za čas, ko ji je dovoljeno obročno plačilo po odločbi št. DT4292-16236/2012-(09-4101-02) z dne 6. 3. 2013 in hkrati odločil, da se bo, v kolikor dolžnica v roku, za katerega ji je bilo odobreno obročno plačilo, ne bo poravnala obveznosti, davčna izvršba nadaljevala ter da posamezna dejanja, ki so bila izvršena pred zadržanjem postopka davčne izvršbe na dolžničina denarna sredstva, ostanejo v veljavi. V svoji obrazložitvi navaja, da je s sklepom o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva št. DT 42918-109648/2012-1 09-3401-08 z dne 22. 11. 2012 zoper njo začel davčno izvršbo z rubežem njenih denarnih prejemkov, ki jih dobiva pri ZPIZ. Ker je bilo z odločbo št. DT 4292-16236/2012 (09-4101-02) z dne 6. 3. 2013 vlogi tožnice za obročno plačilo dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, davka od dohodka iz kmetijstva in stroškov davčne izvršbe ugodeno, tako da zadnji obrok zapade v plačilo dne 6. 9. 2013, je, v skladu s 1. točko prvega odstavka 154. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), s sklepom zadržal že začet postopek davčne izvršbe za čas, ko je tožnici dovoljeno obročno plačilo.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je bilo z odločbo z dne 6. 3. 2013 tožnici ugodeno tako, da ji je bilo omogočeno plačilo dolga iz zgoraj navedenih naslovov v več mesečnih obrokih. Ker je bil zoper tožnico že začet postopek davčne izvršbe s sklepom z dne 7. 1. 2013, je prvostopenjski organ, skladno s 1. točko prvega odstavka 154. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti izdal izpodbijani sklep, s katerim je zadržal davčno izvršbo za čas obročnega plačevanja.

Tožnica v tožbi navaja, da se ji godi krivica glede terjatev odmere plačila na različnih področjih in se celo izvaja izvršba oziroma rubež na njeno skromno pokojnino. Sodišče je smiselno štelo, da tožnica predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navedbe tožene stranke prereka.

Tožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V konkretnem primeru je za tožnico sporna odločitev davčnega organa, ki jo je izdal po uradni dolžnosti, ki se nanaša na zadržanje zoper njo pričetega postopka davčne izvršbe za čas obročnega plačevanja dolga. S tem pa je bilo odločeno v njeno korist. To pa pomeni, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja, pa sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, ne posega v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke.