Jedro

Pritrditi je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o njegovem soprispevku k nastali nezgodi v višini 40,00 %.

Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2018 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške postopka v višini 6.007,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti stroške postopka s pritožbo v znesku 699,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati znesek 10.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti od 30. 8. 2018 do 26. 9. 2018 in glede plačila zneska 21.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 27. 9. 2018 zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.930.54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se glede zavrnitvenega dela pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je pravilno presodilo, da je tožnik delal po navodilu nadrejenih in v skladu s pravili varnega dela, kolikor jih je zavarovanec toženke sploh imel, da nezgoda ni bila povezana z napačnim delom tožnika, temveč je bila posledica poškodbe razdelne stene v kontejnerju. Prav tako sodišče ugotavlja, da zavarovanec toženke v času delovne nezgode ni imel ustreznih navodil za varno delo s kontejnerjem, pri praznenju katerega je prišlo do nezgode. Kljub vsem grobim kršitvam delodajalca je sodišče tožniku pripisalo 40 % sokrivdo, ker bi moral o nastali situaciji, ko se je mreža zagozdila, obvestiti voznika vozila in počakati na njegova navodila. Poleg tega toženka nikoli ni podala trditev, da bi moral tožnik, preden je poskušal spustiti predelno steno v predviden položaj, o tem obvestiti voznika vozila s kontejnerjem. Tožnik je svoje delo poskušal opraviti samostojno, kar se nenazadnje o delavcev v določenem obsegu tudi pričakuje. Tožnik ni mogel vedeti, ali se je mreža zataknila zaradi poškodbe ali delovanja vsebine kontejnerja na mrežo. O tem se nista mogla opredeliti niti izvedenca, zato tudi ni mogel pričakovati, glede na to, da se kaj takega še ni zgodilo, da bi mreža padla. Tožniku tako ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben. Prenizko je sodišče prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče bi moralo ugotovitve izvedenca glede zmernega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kritično presoditi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Po odločbi ZPIZ, na katero se je skliceval izvedenec, je tožnik sposoben le še za lažje fizično delo, izmenoma sede in stoje, brez pogostih, več kot 1/3 delovnega časa trajajočih prisilnih drž hrbtenice in z dvigovanjem bremen občasno do 8 kg. V službi je bil premeščen na delovno mesto, kjer le še pometa in sprejema stranke. Opustil je rekreativni šport, ne more delati na vrtu, menjati avtomobilske gume. Tožnik je brez izobrazbe, fizičen delavec, star 49 let in se bo z omejitvami soočal še precej časa. Sodišče je napačno znižalo odškodnino iz razloga, ker naj bi po mnenju izvedenca v 1/3 na zmanjšanje življenjskih aktivnosti vplivale obrabnostne spremembe. Izvedenec namreč v mnenju ne pove, katere naj bi te obrabnostne spremembe bile. Po pridobitvi v tej smeri nepopolnega mnenja toženka ni predlagala nobenih dodatnih dokazov. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo, soba v tem delu nima razlogov. Pri stroških postopka bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik uspel po temelju vsaj do 60 % in mu zato pripada večji delež stroškov. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

3. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje toženka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Do poškodbe tožnika je prišlo pri opravljanju delovnih nalog, ko sta s sodelavcem praznila kontejner, ki je bil sestavljen iz dveh delov, v prvem se je zbiral odpadni papir, v drugem plastika. Meni, da dokazni postopek ni pokazal podlage za odškodninsko odgovornost njenega zavarovanca. Sodišče je v celoti zaobšlo izkazano dejstvo, da je bil s strani zavarovanca tik po nezgodi odrejen strokovni pregled kontejnerja, ki je potrdil njegovo brezhibnost v času škodnega dogodka in brezhibnost predelne stene. Rekonstrukcija dogodka opravljena pri delodajalcu je tudi potrdila, da tožnik predelne stene ni ustrezno fiksiral z varovalnim zatičem in da je bila predelna stena v brezhibnem stanju. Tožnik se je v času nastanka škodnega dogodka nahajal v prepovedanem položaju, na kontejner se je povzpel, ko se je nahajal v dvignjenem položaju. Do obravnavanega škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi nepravilnega in nedovoljenega ravnanja tožnika. Vsa ta dejstva sodišče v dokazni oceni popolnoma zaobide in se do njih ne opredeli. Sodišče svojo odločitev v celoti opre na izpoved tožnika in neosnovan zaključek sodnega izvedenca A. A., ki svoje mnenje gradi zgolj na domnevah. V mnenju selektivno upošteva le dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, trditve in dokazila toženke pa zaobide. Sodišče v svoji obrazložitvi celo zapiše, da toženka več naj ne bi vztrajala pri imenovanju novega izvedenca, kar nikakor ne drži, saj toženka svojega pisnega predloga po imenovanju novega izvedenca ni umaknila. Izpostaviti je tudi dejstvo, da niti izvedenec B. B., niti A. A. predelne mreže spornega kontejnerja nista videla. Izvedenca sta mnenje podala izven trditvene podlage, sodišče pa je tudi ugotovitve obeh mnenj upoštevalo selektivno. Nobeden od izvedencev se ne opredeli ugotovitev delavca iz varstva pri delu C. C., niti do tega, ali je padla celotna mreža in kateri del mreže naj bi bil poškodovan. Sodišče sprejme kontradiktorno odločitev in odgovornost pripiše delodajalcu zaradi domnevne poškodbe mreže ter neustrezne usposobljenosti tožnika. Izvedenec A. A. je tudi le hipotetično sklepal, da bi voznik lahko s tem, ko je s „hiabom“ tlačil papir, posredno zaradi stiskanja materiala poškodoval ležišče pregrade ali samo pregrado. Sodišče ne bi smelo povzeti mnenja izvedenca, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, čeprav je za tožnika bilo predloženo dokazilo o praktičnem preizkusu usposobljenosti za varno delo, ki ga je tožnik predhodno varno opravljal dve leti. Nelogično je, zakaj naj bi menil, da to ne pokriva vseh zahtev po usposabljanju. Utemeljitev sodišča pod 30. točko obrazložitve, zakaj ni upoštevalo ugotovitev C. C. in D. D. ter v tej povezavi pregleda kontejnerja, je izrazito pristranska. Če že tožnik ni v celoti odgovoren, pa je njegov (so)prispevek znaten, po mnenju toženke vsaj 80 %. Do predmetne nezgode je namreč prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika in neupoštevanja navodil. Prisojena odškodnina je previsoka glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da je bilo zdravljenje tožnika konservativno, da je šlo za stabilen kompresijski zlom in da je pri oceni posledic upoštevati tudi obrabo hrbtenice. Nepravilno je sodišče prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti, saj je toženka odločitev glede temelja zahtevka sprejela šele dne 13. 2. 2019. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma tožniku prisodi vsaj 80 % prispevka k nastali škodi.

4. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V predmetni zadevi tožnik zahteva od toženke, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odškodninsko odgovornost, odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko se je poškodoval na delovnem mestu, ko je nanj padla predelna stena v kontejnerju. Pri tem je utrpel zlom drugega ledvenega vretenca.

8. Zavrniti je pritožbene očitke toženke, da sodišče ni imenovalo še tretjega izvedenca varstva pri delu. Iz zapisnika zadnjega naroka glavne obravnave z dne 8. 11. 2021 namreč izhaja, da pravdne stranke ne predlagajo izvedbe nadaljnjih dokazov, zato se dokazovanje zaključi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno v obrazložitvi pojasnilo, da toženka na zadnjem naroku glavne obravnave več ni vztrajala pri imenovanju novega izvedenca, saj bi potem predlagala nadaljnje izvajanje dokazov ali vsaj zaslišanje izvedenca A. A. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je izvedensko mnenje A. A. oceniti kot prepričljivo in nedvoumno, brez kakršnihkoli neskladnosti in pomanjkljivosti, ki bi lahko terjale izvedenčevo dodatno zaslišanje oziroma imenovanje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer prepričljivo odgovorilo na vse ugovore toženke glede ugotovitev izvedenca A. A. in B. B. 9. Toženka v pretežnem delu pritožbe uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi večinoma le selektivno izpostavlja okoliščine, ki bi ji lahko bile v korist. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je do padca prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno pojasnjeno, kaj je razlog za poškodbo tožnika in na kakšen način bi moral delodajalec tožniku zagotoviti varno delovno okolje oziroma, česar ni zagotovil. Povsem neutemeljeno je sklicevanje toženke na interni pregled kontejnerja neposredno po dogodku pri delodajalcu in rekonstrukcijo dogodka pri delodajalcu, kar naj bi opravil C. C. in D. D. Sodišče prve stopnje se je do tega pregleda pri toženki izrecno opredelilo v 30. ročki obrazložitve, sicer pa je prepričljivo in na podlagi ugotovitev obeh izvedencev zavrnilo vse ugotovitve notranjega pregleda, ki naj bi bil opravljen pri zavarovancu toženke. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu povsem nepristranska, sodišče mora upoštevati predvsem ugotovitve izvedencev, ki jih imenuje samo, le ti namreč lahko izdelajo neodvisno in objektivno mnenje, medtem ko je ugotovitve notranjega pregleda, kot jih navaja toženka potrebno obravnavati kot trditve stranke, katerih verodostojnost se presoja s pomočjo drugih izvedenih dokazov in trditev. Tekom postopka sta bila imenovana dva izvedenca varstva pri delu in sicer najprej B. B. in nato, ker je temu mnenju toženka nasprotovala, še A. A. Obe mnenji sta bili skladni glede bistvenih okoliščin, je pa izvedenec A. A. glede določenih vprašanj podal konkretnejše in jasnejše odgovore kot izvedenec B. B. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo predvsem na ugotovitve izvedenca A. A., pri določenih vprašanjih pa tudi na obe mnenji, ki sta obe izdelani v skladu s pravili znanosti in stroke ter strokovno prepričljivo in razumljivo. Nikakor pa ne drži, da bi sodišče prve stopnje ugotovitve izvedencev uporabljalo selektivno, temveč je svoje ugotovitve lahko podprlo celo na ugotovitve obeh mnenj. Izvedenca sta svoje ugotovitve o vzrokih za nastanek poškodbe oziroma vzroku, zakaj se je mreža zataknila, lahko gradila le na hipotezah, saj jima ogled kontejnerja in mreže, zaradi katere je prišlo do poškodbe, ni bil omogočen. Glede na podatke spisa pa sta oba ugotavljala, da je predelna stena bila poškodovana. Izvedenec B. B. je ugotavljal, da se je predelna stena zataknila zaradi mehanske poškodbe tečajev ali zaradi konstrukcijske napake. Tudi izvedenec A. A. je ugotavljal, da se je mreža morebiti zataknila ob praznjenju prekata s papirjem, da je odpadni papir mrežo potisnil ob steno. Do premika mreže iz zgornje pritrdilne točke pa je morebiti prišlo tudi, ker je voznik z roko hiaba papir tlačil v prvi del kontejnerja in tako zaradi pritiska papirja poškodoval tečaje oziroma ležišče mreže, ali pa je odpadni papir, ko je padal iz kontejnerja, tečaje enostavno poškodoval. Izvedenec B. B. je sicer res dopustil tudi možnost, da tožnik morebiti ne bi ustrezno fiksiral in zavaroval mreže z zapornimi klini. Vendar pa ob vseh ostalih ugotovitvah takšen razlog poškodbe predelne stene ni verjeten, saj bi v primeru, če predelna stena spodaj in na sredini ne bi bila ustrezno pritrjena, prišlo do mešanja odpadkov že ob praznjenju prvega prekata, ki je bil napolnjen s plastiko, kar pa ni bilo ugotovljeno.

10. Neutemeljena so tudi namigovanja toženke, da se je tožnik nahajal v prepovedanem položaju, ker naj bi se na kontejner povzpel, ko se je ta nahajal v dvignjenem položaju. Tudi tukaj je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedenca A. A., da bi tožnika, v kolikor bi stal v prepovedanem položaju za kontejnerjem, zasuli odpadki. Prav tako izvedenec A. A. pojasni, da je malo verjetna možnost, da bi tožnik v kontejner splezal že med njegovim spuščanjem, saj bi težko hodil po gladkem kontejnerju v hrib. Poleg tega je pritrditi mnenju izvedenca, da slednje nima povezave in prispevka k nastalemu škodnemu dogodku, tudi če bi namreč tožnik splezal v kontejner že med njegovim spuščanjem, pa ni padel takrat, ampak ko je zagozdeno mrežo poskušal izvleči. Da bi mrežo tožnik želel izvleči med samim spuščanjem, pa toženka niti ne navaja.

11. Prepričljivo je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj obeh izvedencev ugotovilo, da tožnik tudi ni bil ustrezno praktično usposobljen za opravljanje dela s kontejnerjem s predelno steno, niti ni bilo ustreznih navodil za zaposlene, kako ravnati v primeru poškodovane mreže. Sodišče druge stopnje v tej zvezi povzema obširne razloge sodišča prve stopnje (od 27. do 28. točke obrazložitve). Ob vsem ugotovljenem (predelna stena v kontejnerju očitno ni bila brezhibna in ko tožnik ni vbil ustrezno usposobljen) je zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje podana odgovornost zavarovanca toženke.

12. Pritrditi pa je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o njegovem soprispevku k nastali nezgodi v višini 40,00 %, ker naj ne bi ravnal dovolj skrbno (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Soprispevek je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo predvsem iz razloga, ker bi moral o tem, da se je mreža zataknila, najprej obvestiti voznika, ki je vodja skupine in počakati na njegova navodila. V tej zvezi sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, saj tega toženka tekom postopka ni zatrjevala, sodišče pa samo ne more ugotavljati dejstev, ki jih pravdne stranke ne zatrjujejo (212. člen ZPP). Neskrbnosti pa tožniku tudi ni mogoče očitati iz razloga, ker bi se moral zavedati, da bo mrežo težko sam spustil na svoje mesto. Kaj takega se namreč doslej pri njegovem opravljanju dela še ni zgodilo, poleg tega tudi ni bilo opravljeno ustrezno praktično usposabljanje tožnika glede dela s kontejnerjem s predelno steno, niti v tej zvezi niso obstajala ustrezna navodila, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, nezgoda pa po mnenju izvedenca A. A. nikakor ni povezana z napačnim delom tožnika. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je za škodni dogodek v celoti odgovoren zavarovanec toženke oziroma zanj glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo po določbah 921. člena OZ odgovarja toženka.

13. Po presoji sodišča druge stopnje je delno utemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko pritožbeni očitek toženke o prenizko odmerjeni odškodnini ne drži. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

14. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti je tožnik zahteval 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je odmerilo 9.000,00 EUR. Pri ugotavljanju trajanja in intenzivnosti bolečinskega obdobja se je naslonilo na tekom postopka pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Iz tega mnenja izhaja, da je tožnik trpel zelo hude bolečine kakšno uro, hude bolečine so trajale do 3 tedne, srednje hude bolečine 3 tedne, lažje bolečine 4-6 tednov, občasne lažje bolečine so bile prisotne do konca zdravljenja, v prihodnosti bodo prisotne tudi občasne lažje bolečine, in sicer ob fizičnem naporu (prisilna drža, daljša hoja ali stoja, daljše sedenje), katere bodo ob počitku izzvenele. Bodoče bolečine je izvedenec razmejil na 2/3 kot posledico degenerativnih sprememb in 1/3 kot posledico poškodbe. Glede nevšečnosti iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik približno tri mesece nosil tritočkovni korzet, jemal analgetike, imel več kontrol pri specialistih in več slikanj, hospitaliziran je bil tri dni, operacija ni bila potrebna. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih je sodišče prve stopnje v ustrezni meri upoštevalo vse okoliščine primera in glede na primerljive zadeve1 prisodilo primerno odškodnino v znesku 9.000,00 EUR (6,6 povprečnih mesečnih neto plač2), zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženke o previsoko odmerjeni odškodnini.

15. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja tudi, da naj bi bila previsoko odmerjena tudi odškodnina za strah v znesku 1.000,00 EUR (okrog 0,73 povprečne mesečne neto plače). Sodišče prve stopnje je pri odmeri slednje pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine (močan primarni strah do 1 ure, sekundarni strah je bil zmerne stopnje v smislu zaskrbljenosti glede delazmožnosti). Pri tem se je sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in tudi izpovedbo tožnika, ki je izpovedal, da je občutil hud strah. Prisojena odškodnina je povsem primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi, ki jo prav tako navaja že sodišče prve stopnje oziroma je celo nekoliko nižja v primerjavi s podobnimi zadevami.3

16. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval 20.000,00 EUR, odmerjeno mu je bilo 7.200,00 EUR (5,28 povprečnih mesečnih neto plač). Tožnik je bil v posledici škodnega dogodka uvrščen v III kategorijo invalidnosti (je omejeno delovno sposoben zgolj za lažja fizična dela, izmenoma sede in stoje, brez pogostih več kot 1/3 delovnega časa trajajočih prisilnih drž hrbtenice in za dvigovanje bremen le do 8 kg), tožnik ima težave pri prisilni drži, nošenju bremen, daljši hoji ali stoji, hrbtenica je biomehansko spremenjena in tudi nekoliko obrabljena, spremenjena biomehanika vpliva na mišice. Tožnik bo težko opravljal zahtevna fizična dela. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da naj bi za 1/3 zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljale degenerativne spremembe, saj pred poškodbo ni imel nobenih težav, izvedensko mnenje v tej smeri je nepopolno. Sodišče druge stopnje glede slednjega ugotavlja, da je izvedenec v mnenju v zadostni meri pojasnil, da je v določeni meri vzrok za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obrabi hrbtenice, kar ugotavlja po opisu v izvidih4. Tožnik tem ugotovitvam tekom postopka ni nasprotoval.5 Glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke je tako degenerativne spremembe hrbtenice bilo potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kljub navedenemu pa po mnenju sodišča druge stopnje odmerjene odškodnine iz tega naslova ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče zgolj zmanjšati za 1/3. Upoštevati je treba tudi, da je tožnik pred nezgodo brez težav opravljal svoje poklicne zadolžitve, tudi doma je lahko opravljal zahtevnejša fizična dela, rekreativno se je ukvarjal s športom (49. točka obrazložitve). Ob upoštevanju primerljivih zadev je ob vsem navedenem in glede na dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 43 let, potrebno odškodnino iz tega naslova zvišati iz 7.200,00 EUR (kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje) na 13.000,00 EUR (9,5 povprečnih mesečnih neto plač) kar je še vedno sicer nižje, kot v primeru, če bi bilo celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti posledica poškodbe, saj je v teh primerih bilo prisojeno okrog 11 povprečnih mesečnih neto plač.6

17. Ob vsem navedenem tožniku tako pripada iz iz naslova telesnih bolečin odškodnina v znesku 9.000,00 EUR, iz naslova strahu 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 13.000,00 EUR, kar skupaj znaša 23.000,00 EUR. Toženka pa mu je dolžna po spremenjeni sodbi izplačati odškodnino v celotnem znesku.

18. Neutemeljena je pritožba toženke glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi tekle šele od takrat, ko je drugostopenjski organ toženke sprejel dokončno odločitev (od 13. 9. 2019). V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ (ko gre za izplačilo zavarovalnine in je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas), temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženka prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (drugi odstavek 299. člena OZ). Ta rok pa je potekel dne 26. 9. 2018, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Odškodninska obveznost namreč zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Toženka pa bi morala kot strokovnjak na svojem področju čim prej poravnati svoje obveznosti. Ob dejstvu, da je vedela za svojo obveznost in je zato lahko ugotovila znesek svoje obveznosti, se torej ne more izgovarjati na svoje notranje postopke, v okviru katerih ugotavlja svojo obveznost. 19. V zvezi z odmero stroškov postopka je pojasniti, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno določilo uspeh strank v postopku glede na njun uspeh po višini zahtevka. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Tudi v odškodninskih pravdah so okoliščine primera tisto pravilo, ki narekuje izbor metode vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi. Ta je lahko tudi ločen izračun uspeha glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa, kot to skuša prikazati tožnik.7 Navedene okoliščine konkretne pravde ne narekujejo drugačne metode ugotavljanja uspeha oz. takšne, kot jo zahteva toženec. Je pa glede na delni uspeh toženca s pritožbo potrebno spremeniti stroške postopka na prvi stopnje, saj je tožnik sedaj glede na spremenjeno sodbo sodišča prve stopnje uspel v deležu 73,24 % (23.000/31.400), toženka pa v deležu 26,76 %.

20. Glede na priznane stroške tožniku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 8.657,74 EUR, ki niso bili grajani, bi mu tako toženka bila dolžna povrniti 6.340,92 EUR. Toženki so bili pred sodiščem prve stopnje priznani stroški v višini 1.245,40 EUR, kar pomeni, da bi ji tožnik glede na uspeh moral povrniti 333,26 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 6.007,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede prispevka tožnika in glede višine obveznosti plačila odškodnine ter posledično glede stroškov postopka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik je s pritožbo uspel v deležu 64,87 % (12.930 EUR od 19.930 EUR), zato mu je v tem delu toženka dolžna povrniti stroške postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Priznati mu je 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife v zvezi s tar. št. 19) in ne 875 točk, kot jih je priglasil, saj je sporna vrednost pritožbenega postopka, kot jo je sam pravilno tudi označil 19.930,00 EUR. Ob vrednosti točke 0,60 EUR, znaša nagrada za sestavo pritožbe 375,00 EUR, skupaj z DDV (82,50 EUR) pa 457,50 EUR, k temu je prišteti še znesek sodne takse 621,00 EUR, tako da znašajo priznani stroški tožnika s pritožbo 1.078,50 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je tako toženka dolžna tožniku povrniti 699,62 EUR stroškov postopka s pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je s pritožbo v celoti propadla, zato ni upravičena do povračila stroškov s pritožbo.

1 Sodišče prve stopnje je že navedlo ustrezno sodno prakso, je pa podobno odškodnino sodišče prisodilo tudi v zadevi VSL II Cp 1751/2021 z dne 3. 12. 2021 za telesne bolečine v znesku 8.400,00 EUR (prelom prvega ledvenega vretenca, trajanje bolečin zelo podobno). V zadevi II Ips 456/2009 pa celo okrog 8,5 povprečnih mesečnih neto plač za podobno poškodbo. 2 V mesecu septembru je povprečna mesečna neto plača znašala 1.363,38 EUR (Ur. l. št. 11/2022). 3 Glej npr. II Cp 1751/2021 z dne 3. 12. 2021. 4 Tudi iz odločbe ZPIZ z dne 10. 5. 2018 (priloga A 25) izhaja, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 12. 12. 2016 (80 % ) in bolezni (20 %). 5 Po splošnem pravilu o odškodninski odgovornosti, ki je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom, mora oškodovanec zatrjevati in dokazovati obstoj prvih treh predpostavk. Odgovorna oseba pa se bo odškodninske odgovornosti razbremenila le, če bo zatrjevala in dokazala, da za škodo ni kriva. Trditveno in dokazno breme o škodi in njenem obsegu je torej na tožeči stranki. 6 Zadeva II Ips 456/2009, kot jo navaja sodišče prve stopnje, v tem delu ni primerljiva, saj iz nje izhaja, da se življenje pri oškodovancu zaradi poškodbe ni znatneje spremenilo, posledice poškodbe ga omejujejo le pri nekaterih opravilih, pa tudi pri teh ne povsem. V primerjavi s tožnikom gre za veliko razliko, saj je tožnik v posledici obravnavane poškodbe pridobil III. kategorijo invalidnosti, premeščen je bil na drugo delovno mesto. V zadevi II Cp 1751/2021 je bilo oškodovancu s podobnimi posledicami prisojeno 11 povprečnih mesečnih neto plač iz tega naslova. Prav tako je bilo 11 povprečnih mesečnih plač prisojeno v zadevi II Ips 470/2007 z dne 27. 8. 2008, kjer je šlo prav tako za zlom ledvenega vretenca. 7 Taka metoda je razumna tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh, ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh, prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev (VSL II Cp 1171/2020).