Jedro

Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskega navajanja, da določba drugega odstavka 72. člena ZDDO, kjer je določeno, da se ugovor zoper odločitve vloži pri predstojniku ali organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki odločitev tudi preizkusi, ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva in da je zato v nasprotju z ustavo (25. člen). Tudi v primeru delavcev v državnih organih je treba upoštevati, da je delovni spor spor med delodajalcem in delavcem, za katerega se praviloma uporabljajo določbe delovno pravnih predpisov in ne spor med delavcem in državnim organom kot oblastjo. Posebna ureditev odnosov je, če so za to utemeljeni razlogi, dovoljena, ker pa gre za zasebnopravno oziroma pogodbeno razmerje, to pomeni da razmerje ne uživa ustavne zaščite po 25. členu Ustave RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 10.2.1993 in z dne 20.4.1993 o prenehanju delovnega razmerja, ker je ugotovilo, da tožnik za delo v državnem organu ne izpolnjuje več pogojev, predpisanih z zakonom.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve temeljnih ustavnih pravic.

Navajal je, da je sodišče uporabljalo določbe drugega odstavka 72. člena zakona o delavcih v državnih organih v nasprotju z določbo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL - Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94). Ta zakon po mnenju revidenta ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva, ker o zakonitosti odločbe odloča ista oseba, ki je izdala odločbo. S tem so kršene ustavne določbe (25. člen), pa tudi določbe Splošne deklaracije o človekovih pravicah (8. člen) in EKČP (13. člen). Sodišče druge stopnje ni dojelo določb 22. in 25. člena Ustave RS, saj je selektivno odgovarjalo na pravna naziranja pritožnika, zato je kršilo njegove ustavne pravice do poštene obravnave. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revident zatrjeval samo formalno in jih vsebinsko ni opredelil, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Za odločanje so materialno pravno pomembne določbe zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), zakona o carinski službi (ZCS - Uradni list RS, št. 1/91) in zakona o tujcih (ZT - Uradni list RS, št. 1/91).

Ker UZITUL v četrtem členu določa, kako se v Republiki Sloveniji uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki se uporabljajo do sprejema novih zakonov, ta določba ni uporabljiva za razlago uporabe ZDDO, ki je republiški predpis. Zato v tem delu revizijske navedbe niso sprejemljive.

Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskega navajanja, da določba drugega odstavka 72. člena ZDDO, kjer je določeno, da se ugovor zoper odločitve vloži pri predstojniku ali organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki odločitev tudi preizkusi, ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva in da je zato v nasprotju z ustavo (25. člen). Tudi v primeru delavcev v državnih organih je treba upoštevati, da je delovni spor spor med delodajalcem in delavcem, za katerega se praviloma uporabljajo določbe delovno pravnih predpisov in ne spor med delavcem in državnim organom kot oblastjo. Posebna ureditev odnosov je, če so za to utemelejni razlogi, dovoljena, ker pa gre za zasebnopravno oziroma pogodbeno razmerje, to pomeni da razmerje ne uživa ustavne zaščite po 25. členu Ustave RS. Podobno stališče je z odločbo U-I-300/95 z dne 14.10.1998 sprejelo Ustavno sodišče RS, ki je odločilo, da drugi odstavek 72. člena ZDDO ni v nasprotju z ustavo v delu, kjer določa, da v postopku o ugovoru zoper odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih ni predvidena devolutivnost pravnega sredstva.

Pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje na listovni številki 38 se vsebinsko ne nanaša na prenehanje delovnega razmerja, ampak na postopek pridobitve državljanstva. Pritožnik sodbi sodišča v bistvu nič ne očita, saj navaja, da je pritožbo primoran vložiti zaradi varovanja rokov v primeru pozitivne rešitve vloge za državljanstvo. Zato ni v skladu s spisom trditev, da je pritožbeno sodišče selektivno odgovarjalo na pravna naziranja tožnika. Sodišče je v tem sporu lahko reševalo le spor o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Glede tega spora je tožniku ponovno pojasnilo veljavne predpise in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Ta del obrazložitve je popoln, temelji na določbah ZDDO in ZT, revidentu odgovori na navedbe v zvezi z uporabo drugega odstavka 72. člena ZDDO, obrazloži stališče v zvezi z uporabo 25. člena Ustave RS, čeprav ta v pritožbi v zvezi s tem izrecno niti ne navaja svojega stališča, ampak se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo z dne 11.11.1999. Ker je že sodišče prve stopnje podalo svoje pravno stališče glede vodenja postopka pri toženi stranki, ki ga je v vlogi z dne 11.11.1999 tožnik grajal, bi moral tožnik opredeliti, v katerem delu in zakaj s stališčem sodišča prve stopnje ne soglaša. Ker tega v pritožbi ni navedel, je tudi sodišče sprejelo samo splošno stališče, da se strinja s razlogi v sodbi sodišča prve stopnje. S tem je sodišče sprejelo stališče do pritožbenih navedb tako, da ni možno glede tega ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču druge stopnje očita revizija.

Glede na navedeno, ko ni bilo ugotoviti niti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in niso utemeljeni niti očitki o kršitvah ustavnih človekovih pravic, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).