Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških tožene stranke napačno tolmačilo 162. čl. ZPP, ki določa, da ima v primerih, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Državni pravobranilec ni stranka v postopku, ampak zakoniti zastopnik države in njenih organov. Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP. Določba o izključitvi pravice do nagrade pa velja le za primere, ko se državni organi udeležujejo postopka kot stranka. Ob upoštevanju določil 16. čl. ZDPR se stroški državnega pravobranilca obračunajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških tožene stranke) spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka J. G. je dolžan povrniti toženi stranki RS, Ministrstvu za notranje zadeve, stroške postopka v znesku 18.000,00 SIT, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka J. G. je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 12.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2003 do plačila, v 8 dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 60.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.6.1998 dalje do plačila ter stroškov postopka, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi predlog tožene stranke za plačilo stroškov postopka v višini 200 točk po Odvetniški tarifi (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Le zoper odločitev o zavrnitvi predloga tožene stranke za plačilo stroškov postopka, torej zoper odločitev v 2. točki izreka sodbe, se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnitev njenega predloga oz. zahtevka za povrnitev stroškov postopka oprlo na 162. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002), vendar je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v postopku je namreč Republika Slovenija kot pravna oseba in ne Državno pravobranilstvo, kot to zaključuje sodišče. Državno pravobranilstvo je državni organ, vendar v tem postopku ni stranka, saj tudi ni pravna oseba in tudi po ZPP ne more biti pravdna stranka. Po 78. čl. ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom. Za RS je določen v 1. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPR, Ur.l. RS št. 20/97), ki v 7. čl. določa tudi, da državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa država. Po 16. čl. ZDPR se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodiščem obračunajo po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 7/95-78/2001). Glede na to tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izrek o stroških tožene stranke spremeni tako, da ji prizna nastale stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških tožene stranke napačno tolmačilo 162. čl. ZPP, ki določa, da ima v primerih, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Državni pravobranilec v tej zadevi namreč ni stranka v postopku, je le zakoniti zastopnik države in njenih organov. V obravnavanem sporu je bila tožena stranka RS, Ministrstvo za notranje zadeve, torej država in ne neka pravna oseba v okviru države oz. državni organ ali upravna organizacija, ki naj bi bila pravna oseba. Država kot stranka v pravdnem postopku pa je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov. Posebno pravilo 162. čl. ZPP o izključitvi pravice do nagrade pa velja le za primere, ko se državni organi udeležujejo postopka kot stranka. To je posebej predvideno v določbi 1. odst. 7. čl. ZDPR, ko zakonsko besedilo ločeno omenja dolžnost državnega pravobranilstva zastopati državo na eni, in zastopati organe države ter zastopati upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe, na drugi strani. Če zastopa državo, je ta upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih pravilih o stroških postopka in ob upoštevanju določil 16. čl. ZDPR, po katerih se stroški obračunajo po tarifi o odvetniških storivah. Enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS, npr. v sklepu opr.št. VIII Ips 192/2000, z dne 22.5.2001. Glede na navedeno je tožena stranka upravičena do povračila priglašenih 200 točk stroškov po OT, kar glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje (ki je znašala 90,00 SIT) znaša 18.000,00 SIT. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje povračila stroškov ni izrecno zahtevala tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo, oz. ji ob prisojenih stroških glede na pravilo o odločanju v mejah zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP) ni priznalo še zakonitih zamudnih obresti od dneva sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe v 2. točki izreka temelji na določbi 3. tč. 365. čl. ZPP, v povezavi z zadnjim odstavkom 128. čl. ZPP.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji pripadajo tudi priglašeni pritožbeni stroški, tokrat skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa pritožbenega sodišča, saj je to tožena stranka izrecno predlagala v svoji pritožbi. Za sestavo pritožbe ji v skladu z OT in stroškovnikom pripada 125 točk, kar glede na vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča (100,00 SIT) znaša 12.500,00 SIT.