Jedro

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je splošno znano dejstvo, da na nepremičnini ustanovljena služnost stanovanja znižuje vrednost nepremičnin ter da je prodaja takšne nepremičnine praktično nemogoča in da splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Tudi, če bi bila ta dejstva res splošno znana dejstva, pa to stranke ne odvezuje trditvenega bremena. Čeprav dejstev, ki so splošno znana, v skladu s 4. odstavkom 214. člena ZPP res ni potrebno dokazovati, kot navaja tožeča stranka, pa jih mora stranka kljub temu v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP zatrjevati, saj mora v nasprotnem primeru sodišče šteti, da ne obstajajo2. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Vsaka tožba in vsak zahtevek temelji na smiselni predpostavki, da obstajajo določena dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je zato nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za pravilna, mogoče ugoditi.

Odvečna dikcija ″ugotovi se″ v prvem delu tožbenega zahtevka, ki sicer predstavlja oblikovalni tožbeni zahtevek, narave tega dela tožbenega zahtevka ne spreminja, in je ni mogoče razumeti v smislu, da gre za ugotovitveni zahtevek, Ta pravda je tekla le zaradi obstoja zapadle terjatve tožeče stranke do drugo toženca I. S. in zgolj zaradi realizacije poplačila terjatve tožeče stranke do tega dolžnika, izročilno pogodbo pa sta kot izročevalca sklenila s prvo toženko, kot prevzemnico premoženja, tako dolžnik, t.j. drugo toženec kot tudi M. S., ki sta bila solastnika nepremičnin, na katere se je nanašala izročilna pogodba, vsak do 1/2. Ker pa morebitna terjatev tožeče stranke do M. S. po zavrženju tožbe zoper njo in po končno oblikovanem zahtevku tožeče stranke, s to tožbo ni zajeta, bi moralo to pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ustrezno upoštevati tudi sodišče prve stopnje, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen le v delu, ki se nanaša na dolžnika I. S., To pa pomeni, da se lahko neučinkovanje izročilne pogodbe izreče le v delu, ki se nanaša na I. S. (drugo toženca) in le na njegov solastniški delež nepremičnin, ki so bile predmet te pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I. izreka tako, da le-ta pravilno glasi: ″Ugotovi se, da je izročilna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke M. K. SV 490/11 z dne 25. 8. 2011, za nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo pri Okrajnem sodišču v Velenju:

1. parc. št. 1/1 k.o. ...

2. parc. št. 1/2 k.o. ...

3. parc. št. 1/3 k.o. ...

4. parc. št. 1/4 k.o. ...

5. parc. št. 2/0 k.o. ...

6. parc. št. 3/0 k.o. ...

7. parc. št. 5/0 k.o. ...

8. parc. št. 6/0 k.o. ...

9. parc. št. 7/0 k.o. ...

10. parc. št. 9/1 k.o. ...

11. parc. št. 9/2 k.o. ...

12. parc. št. 9/3 k.o. ...

v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka v delu, ki se nanaša na I. S. in njegov solastni delež do 1/2 na teh nepremičninah, za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke do dolžnika I. S. na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani do zneska 97.055,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila.

Nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da se ugotovi, da je izročilna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke M. K. SV 490/11 z dne 25. 8. 2011, v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka tudi v delu, ki se ne nanaša na I. S. in presega njegov solastni delež do 1/2 na teh nepremičninah, se zavrne.″ - v točki II. izreka tako, da le-ta pravilno glasi: ″Za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke do dolžnika I. S. na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani do zneska 97.055,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila je tožena stranka B. S. dolžna dovoliti izvršbo na 1/2 nepremičnin:

1. parc. št. 1/1 k.o. ...

2. parc. št. 1/2 k.o. ...

3. parc. št. 1/3 k.o. ...

4. parc. št. 1/4 k.o. ...

5. parc. št. 2/0 k.o. ...

6. parc. št. 3/0 k.o. ...

7. parc. št. 5/0 k.o. ...

8. parc. št. 6/0 k.o. ...

9. parc. št. 7/0 k.o. ...

10. parc. št. 9/1 k.o. ...

11. parc. št. 9/2 k.o. ...

12. parc. št. 9/3 k.o. ...

ter prodajo 1/2 teh nepremičnin v izvršilnem postopku.

Nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na drugo 1/2 teh nepremičnin, se zavrne.″ - in v točki V. izreka tako, da le-ta pravilno glasi: ″Tožeča stranka je dolžna povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v višini 106,36 EUR, drugo toženi stranki pa pravdne stroške v višini 1.838,03 EUR, vse v roku 15 dni.″

II. Pritožba tožeče stranke v celoti in nadaljnja pritožba prvo tožene stranke se zavrneta.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 703,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je izročilna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke M. K. SV 490/11 z dne 25. 8. 2011, za nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo pri Okrajnem sodišču v Velenju parc. št. 1/1 k.o. ..., parc. št. 1/2 k.o. ..., parc. št. 1/3 k.o. ..., parc. št. 1/4 k.o. ..., parc. št. 2/0 k.o. ..., parc. št. 3/0 k.o. ..., parc. št. 5/0 k.o. ..., parc. št. 6/0 k.o. ..., parc. št. 7/0 k.o. ..., parc. št. 9/1 k.o. ..., parc. št. 9/2 k.o. ..., parc. št. 9/3 k.o. ... v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke do dolžnika I. S. na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani do zneska 97.055,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka), da je za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke do dolžnika I. S. na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 Okrajnega sodišča v Ljubljani do zneska 97.055,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila, tožena stranka B. S. dolžna dovoliti izvršbo na teh nepremičninah ter prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku (točka II. izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, da za izterjavo izvršljive terjatve dolžna dovoliti bremen prosto prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku in dovoliti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo (točka III. izreka), v celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko (točka IV. izreka) in prvotoženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.048,08 EUR, tožeči stranki pa povračilo stroškov pravdnega postopka drugotožene stranke v višini 1.838,03 EUR (točka V. izreka).

2. Zoper to sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prvo tožena stranka (v nadaljevanju: prvo toženka).

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu (t.j. v točkah III. in IV. izreka) in v stroškovnem delu (t.j. v točki V. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu ugodi, toženi stranki naloži še plačilo pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni ponudila nikakršne trditvene podlage in da ni izkazala, da drugotoženi I. S. (v nadaljevanju: drugo toženec) tudi zaradi v izročilni pogodbi dogovorjene brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja nima zadosti sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti. Sklicuje se na to, da je prav zaradi navedene služnosti stanovanja prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku otežena oz. onemogočena, ker morebitni kupec ne bi imel interesa kupiti nepremičnine, na kateri imata dve osebi dosmrtno služnost stanovanja. Nepremičnina torej ni prosta bremen in je zato prodaja takšne nepremičnine otežena, če ne celo onemogočena. Prav tako je nepremičnina z vpisano služnostjo stanovanja praktično brez vrednosti. Po mnenju tožeče stranke bi moralo zato neučinkovanje izročilne pogodbe v določenem obsegu nasproti tožeči stranki nujno pomeniti tudi neučinkovanje v delu dogovorjene služnosti stanovanja, saj se tožeča stranka s prodajo nepremičnine, obremenjene s služnostjo stanovanja, ne bo mogla poplačati. Tožeča stranka se ob tem sklicuje še na to, da je že v tožbi navedla, da sta M. in I. S. z izročilno pogodbo ter vpisom služnosti dosmrtnega brezplačnega stanovanja v njuno korist zmanjšala svoje premoženje tako, da bo tožeči stranki tako rekoč nemogoče priti do poplačila njene terjatve, kar po njenem mnenju predstavlja ustrezno trditveno podlago, ki jo je tožeča stranka podkrepila tudi z nadaljnjimi vlogami. Sklicujoč se na 260. člen OZ, ki določa, da če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev, tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi tudi v zavrnilnem delu (III. točka), saj ravno zaradi dogovorjene služnosti stanovanja dolžnik I. S. nima zadosti sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti. Tožeča stranka ob tem, da je po njenem mnenju podala ustrezno trditveno podlago, tudi še poudarja, da je splošno znano dejstvo, da na nepremičnini ustanovljena služnost stanovanja znižuje vrednost nepremičnine ter da je prodaja takšne nepremičnine praktično nemogoča. Splošno znanih dejstev pa ni potrebno dokazovati. Ker je podala ustrezno trditveno podlago, tožeča stranka meni, da je na strani nasprotne, torej tožene stranke, da dokaže nasprotno. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v skladu s 100. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki določa, da če se prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na lastnika nepremičnine in če se zaradi kasnejšega vpisa, za katerega ta zaznamba ni ovira, lastninska pravica vknjiži v korist novega lastnika, zemljiškoknjižno sodišče hkrati z dovolitvijo te vknjižbe po uradni dolžnosti dovoli izbris te zaznambe, nobena od toženih strank ni pasivno legitimirana, da bi lahko dovolila bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiški knjigi, temveč o tem odloča sodišče, pa tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj se zgoraj navedeno določilo nanaša na izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, v konkretnem primeru pa je na nepremičnini last prvo toženca, vknjižena pravica prepovedi odtujitve in ne zaznamba in bi torej tožene stranke lahko dovolile bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Po njenem mnenju je zato s paulijansko tožbo mogoče zahtevati, da dovolita bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. Tožeča stranka nadalje nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženca, ker naj bi bila tretji, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbojno pravno dejanje, in zoper katerega se lahko vloži izpodbojna tožba, le prvo toženka. Tožeča stranka izpostavlja, da je bila z izročilno pogodbo ustanovljena tudi dosmrtna služnost stanovanja v korist M. in I. S. - torej drugo toženca, zaradi česar je le-ta tudi pridobitelj (služnosti stanovanja), saj ima glede na to, da je imetnik služnosti vsekakor korist z izpodbijanim pravnim dejanjem. Tožeča stranka se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj je uspela z večjim delom svojega zahtevka. Ker je sodišče v svoji sodbi neutemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke v točkah III. in IV., je posledično nepravilno odmerilo pravdne stroške pod točko V., saj je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

4. Prvo toženka pa se zoper to sodbo pritožuje v ugodilnem delu (t.j. v točkah I. in II. izreka) in delno v stroškovnem delu (t.j. v točki V. izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženko) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljenega, tožeči stranki pa naloži še plačilo vseh pravdnih stroškov. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa ponovi svoje predhodne trditve o nesklepčnosti tožbe tožeče stranke in se ob tem sklicuje na to, da je nesklepčnost ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je tožečo stranko pozvalo k odpravi nesklepčnosti tožbe. Prvo toženka izpostavlja, da 259. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) jasno določa, na kakšen način se vloži tožba zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. Ker tožeča stranka pasivne legitimacije ni pravilno uporabila, bi bilo potrebno po njenem mnenju tožbo kot takšno zavreči. Sodišču prve stopnje zato očita, da je preseglo okvire materialno procesnega vodstva in tožečo stranko samo pozvalo k odpravi nesklepčnosti, s tem pa je kršilo določila ZPP. Nadalje prvo toženka še izpostavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek dejansko spremenila, čemur je tožena stranka tudi izrecno nasprotovala. Glede na nasprotovanje spremembi tožbenega zahtevka pa po mnenju prvo toženke sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi smelo dopustiti. Kadar gre za poseg v tožbeni petit gre po mnenju prvo toženke vedno za spremembo tožbe, za spremembo tožbe pa je potrebno soglasje tožene stranke. Ker sprememba tožbe ni bila podana zaradi okoliščin po 186. členu ZPP, je bila za spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke. Sodišču prve stopnje prvo toženka očita, da je s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe z obrazložitvijo, da je to bilo smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama, tožečo stranko spravilo v bistveno ugodnejši položaj, saj bi, v kolikor bi upoštevalo to, da tožena stranka soglasja k spremembi tožbe ni podala, nedvomno v pravdi propadla. Ob tem izpostavlja, da tudi če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dovolilo, bi bila v vsakem primeru razmerja med pravdnima strankama dokončno urejena s tem sodnim postopkom. Pravila o spremembi tožbe pomenijo kompromis med interesi obeh strank, ter podpirajo zahteve po ekonomičnosti in smotrnosti postopka. To, da je tožeča stranko tožbo napačno postavila ob predpostavki prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pa ne more iti na škodo tožene stranke. Nenazadnje je tožeča stranka, ki ima kot pravna oseba, ki se s tovrstnimi postopki redno ukvarja, dolžnost v postopku ravnati z ustrezno skrbnostjo, če to opusti, ne more iti na škodo tožene stranke. Prvo toženka meni, da ne gre za kompromis, če se spor izključno zaradi dovoljenja spremembe tožbe konča na škodo tožene stranke. Nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da je iz trditvene podlage tožbe jasno izhajal namen pravde in se sklicuje na pravno teorijo in sicer na stališče dr. J., ki se je zavzel za to, da je pri združevanju zahtevkov, litispendenci in spremembi tožbe za določitev identitete spora (torej ali gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu OZ ali uveljavlja izpodbijanje pogodbe po splošnih pogojih, ali gre za izbrisno tožbo - vse te elemente (kumulacija različnih tožbenih zahtevkov) je namreč vseboval prvotni tožbeni zahtevek tožene stranke, ki je bil uperjen zoper tri tožene stranke, zato na podlagi tako postavljenega tožbenega zahtevka sploh ni bilo mogoče sklepati, da gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj) pomemben samo tožbeni predlog (povzeto po L. Ude, N, Betteto, A. Galič, V. Rijavec, D.W. Lukič, j. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga stran 193.). Iz navedenega komentarja pravdnega postopka pa na strani 205. tudi jasno izhaja, da je sodišču dovoljeno dovoliti takšno spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. V tem konkretnem primeru pa tožeča stranka nove tožbe ne bi mogla vložiti zaradi poteka prekluzivnega roka in bi torej pravda nedvomno in v vsakem primeru med pravdnima strankama bila zaključena - smotrnosti oz. ekonomičnosti postopka bi torej bilo zadoščeno tudi, če sodišče spremembe tožbe ne bi dovolilo. Sodišču prve stopnje prvo toženka še očita, da je tudi po tem, ko je dovolilo spremembo tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določil ZPP, ko ni upoštevalo, da je ob spremembi tožbe prekluzivni rok že potekel. Tudi na to je tožena stranka tekom postopka opozarjala, sicer pa je sodišče na prekluzijo dolžno paziti samo po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je tista, ki postavlja tožbeni zahtevek, in je dolžna pri tem uporabiti vso skrbnost. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje z dopustitvijo spremembe tožbe zagrešilo bistveno kršitev določil ZPP in sicer 184. in 185. člena ZPP. Sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je očitno spregledalo, da je bil tožbeni zahtevek tožnice tudi po spremembi tožbe še vedno nesklepčen, saj je tožena stranka ves čas postopka opozarjala, da tožnica ni upoštevala deleža izpodbijanja, tudi pri/po spremembi tožbe pa to ni razvidno. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku za razveljavitev pogodbe ugodilo le v odnosu do I. S., tožeča stranka pa sploh ni opredelila v tožbenem izreku kakšen delež je to (nenazadnje je delež v odstotkih od 1-100). I. S. je bil solastnik 1/2 nepremičnine, izpodbijano pogodbo je sklenil v svojem imenu samo za ta delež in samo v takšnem deležu bi se pogodba lahko razveljavila in samo v takšnem deležu bi bilo lahko prvo toženki sodišče naložilo, da je dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnine. V predmetnem sporu je izjemno pomembna natančna specifikacija tožbenega zahtevka, tudi v navedbi deleža nepremičnin (takšno specifikacijo nepremičnin nenazadnje določata tudi SPZ in ZZK-1), ki pa je tožeča stranka ni izpolnila. Nadalje prvo toženka še navaja, da je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu OZ oblikovalne narave, šele temu delu lahko sledi drugi del zahtevka. Tožeča stranka pa je podala ugotovitveni zahtevek, pri katerem je vztrajala kljub pozivu k odpravi nesklepčnosti. Prvo toženka zato meni, da je tožba v celoti nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga moralo zavreči oz. zahtevek zaradi vsega zgoraj navedenega tudi zavrniti. Zahtevek pa je po mnenju prvo toženke nesklepčen tudi glede opredelitve nepremičnin, saj nekatere ne obstajajo več (pri tem navaja, da gre za nepremičnine parc. št. 1/1, 9/1 in 9/2), pri tem se prvo toženka v zvezi z natančno specifikacijo tožbenega zahtevka izrecno sklicuje na določila ZZK in SPZ. V skladu z načelom specialnosti (7. člen SPZ) so predmet stvarnih pravic in stvarnopravnih razpolaganj lahko samo individualno določene samostojne stvari, na področju nepremičnin so to zemljiške parcele, ki se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom. Tožničin tožbeni zahtevek, ki se nanaša na neobstoječe parcele pa po mnenju prvo toženke zato ne more biti sklepčen. To, da tožničina tožba kljub spremembi tožbe ni sklepčna, pa je prvo toženka opozarjala že tekom postopka. Sodišču prve stopnje prvo toženka v zvezi z nepravilno postavljenim ugotovitvenim zahtevkom očita še, da je zagrešilo bistveno kršitev določil ZPP. Pogoje za vložitev ugotovitvene tožbe določa 181. člen ZPP, zato bi moralo sodišče prve stopnje, če bi to določilo upoštevalo, tožbo tudi iz tega razloga kot nesklepčno zavreči, saj je vsebina in oblika tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj predpisana v OZ, tožeča stranka pa je kljub pozivu sodišča na odpravo nesklepčnosti še vedno podala ugotovitveni in dodatno še dajatveni zahtevek, pri čemer tožba še vedno ni oblikovana niti skladno z zakonom niti s sodno prakso. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 141/2010, na katero sodišče opira svojo odločitev je datirana z dnem 7. 11. 2013, zato bi tožeča stranka glede na jasno določeno sodno prakso in zakonsko dikcijo, da se v tovrstnih primerih postavlja oblikovalni in ne ugotovitveni zahtevek vendarle moralo ravnati z ustrezno skrbnostjo strokovnjaka, in tožbeni zahtevek po pozivu sodišča pravilno oblikovati. Tudi tega tožeča stranka ni naredila, zato po mnenju prvo toženke ne more in je pravno nedopustno, da sodišče ugodi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku po tem, ko je tožnico pozvalo k odpravi nesklepčnosti. Poleg vsega zgoraj navedenega, pa je bila sprememba tožbe vendarle podana po poteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila v tožbi, zagotovo ne bi uspela, saj je ta bil popolnoma napačno postavljen, sprememba tožbe, ki jo je sodišče dopustilo, pa je bila podana po poteku prekluzivnega roka, ki je določen v 257. členu OZ, s čimer je sodišče kršilo določila ZPP glede tega, da je na spoštovanje prekluzivnih rokov sodišče dolžno paziti po udarni dolžnosti, sicer pa je tožena stranka tudi na to ves čas opozarjala. Ob koncu svoje pritožbe pa prvo toženka sodišču prve stopnje očita še zmotnost presoje obstoja materialnih pogojev po OZ, ki so v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja. Ponovno izrecno izpostavlja, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se lahko tožeča stranka poplača. Dolžnikovo premoženje je predmet izvršilnih postopkov in sploh še ni bilo vnovčeno. Tožena stranka je tekom postopka dokazovala, da ima premoženje večje vrednosti in sicer je dolžnik sam izključni lastnik nepremičnin v k.o. ..., ki so ocenjene na 209.103,00 EUR po oceni cenilca F. R. in solastnik 1/2 nepremičnin v k.o. ... po cenitvi cenilke V. L. vredne 792.794,71 EUR. Sodišču prve stopnje zato očita, da je napačno ugotovilo, da to premoženje tožeči stranki, glede na to, da je izvršba že iz leta 2012, ne nudi realne možnosti za poplačilo. To ne drži in nasprotnega tožeča stranka ni dokazala, niti ni dokazala drugačne vrednosti nepremičnin, katerih so/lastnik je dolžnik. Sodišče je ugotovilo, da je pri k.o. ..., kjer je izključni lastnik dolžnik vpisanih za 147.300,00 EUR hipotek, razlike do vrednosti je 209.103,00 EUR, torej več kot 60.000 EUR, v k.o. ... je terjatev pred tožečo stranko za 291.000,00 EUR, ob vrednosti nepremičnin 792.794,71 EUR pa razlika predstavlja 500.000,00 EUR in torej dolžnikov solastni delež 1/2 znese 250.000,00 EUR. Iz navedenega torej več kot očitno izhaja, da dolžnik ima premoženje, iz katerega bi se tožeča stranka dejansko lahko poplačala v okviru tekočega izvršilnega postopka. Tožeča stranka se lahko poplača iz tega premoženja, torej sredstva dolžnika za izpolnitev obveznosti do tožeče stranke obstajajo, pri čemer prvo toženka ponovno opozarja na stališče pravnih strokovnjakov, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršen koli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni (Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., (rd.)., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 253). Ker bi se tožeča stranka v postopku lahko poplačala, pogoji za izpodbijanje po OZ niso izpolnjeni. Tožeča stranka drugačne vrednosti nepremičnin dolžnika ni niti zatrjevala niti dokazovala, zato je po mnenju prvo toženke nedvomno, da premoženje, ki je vredno toliko kot navedeno zgoraj, več kot zadošča za poplačilo vseh terjatev, ki so vknjižene pred tožečo stranko, kot tudi za plačilo terjatev tožeče stranke.

5. Tožeča stranka je na pritožbo prvo toženke odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Toženi stranki pa na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožba prvo toženke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v teku pritožbenega postopka dne 29. 6. 2017 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1650/2017 začet stečajni postopek nad drugo tožencem, kar ima za posledico prekinitev pravdnega postopka. To bi sicer pomenilo, da sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler prekinitev traja (207. člen ZPP). Ker pa so bila do nastopa prekinitve postopka v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja v smislu določb 342. - 344. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP. Ta daje sodišču pooblastilo za izdajo odločbe, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave. Omenjeno izjemo zakon dovoljuje zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe.

9. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj najprej zoper tri tožene stranke, sedanjo prvo toženko, sedanjega drugo toženca, prvotno pa tretje toženca in zoper M. S. kot prvotno drugo toženko, zoper katero pa je bila tožba tekom tega pravdnega postopka s sklepom z dne 11. 11. 2014 zavržena, zato se je v nadaljevanju ta postopek vodil le zoper sedanji toženi stranki. Tožeča stranka je v tožbi in tekom postopka zatrjevala, da ima do drugo toženca, ki je oče prvo toženke, zapadlo terjatev iz naslova pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 v skupni višini 97.055,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 dalje do plačila po treh kreditnih pogodbah, da zoper drugo toženca teče izvršilni postopek, v katerem ni nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala. Navajala je še, da sta bila drugo toženec in njegova žena (prvotna drugo toženka) vsak do 1/2 lastnika več nepremičnin v k.o. ..., dne 25. 8. 2011 pa sta pri notarki M. K. sklenila izročilno pogodbo SV 490/11, s katero sta izročila svoja solastniška deleža na nepremičninah v k.o. ... svoji hčerki, t.j. prvo toženki. Drugo toženec je s tem pravnim dejanjem zmanjšal svoje premoženje tako, da je tožeči stranki onemogočil poplačilo terjatve. V izvršilnem postopku pod opr. št. VL 179474/2012 se tožeča stranka ne more nadejati poplačila, toženima strankama pa je bilo nedvomno znano, da s sklenitvijo izročilne pogodbe povzročata škodo upnikom, na kar kaže tudi dejstvo, da sta izročilno pogodbo sklenili dne 25. 8. 2011, le en dan kasneje pa je drugo toženec kot zakoniti zastopnik družbe T. d.o.o., kot glavnega dolžnika in kreditojemalca po kreditnih pogodbah, v zvezi s katerimi je tudi terjatev tožeče stranke do drugo toženca iz naslova solidarnega poroštva, zaradi uveljavitve katere tožeča stranka tudi vlaga to tožbo, predlagal uvedbo stečajnega postopka nad to družbo.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno materialno pravno podlago in sicer določila 255. - 260. člena OZ o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj.

11. Po izvedenem dokaznem postopku1, je sodišče prve stopnje v točkah 4. - 6. obrazložitve zaključilo, da je tožbeni zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2016 in ki predstavlja delno prilagoditev tožbenega zahtevka, delno pa njeno spremembo, ustrezen in sklepčen, kljub temu, da vsebuje tudi odvečno dikcijo v predlaganem in s strani sodišča prve stopnje povzetem izreku v tekstu ″ugotovi se″, saj te dikcije ni mogoče razumeti v smislu, da gre za ugotovitveni zahtevek, zaključilo pa je tudi, da sprememba tožbe ne spreminja zaključkov o pravočasnosti tožbe oz. sprememba ne more voditi k zaključku o nepravočasnosti spremembe tožbe, ker je bila sicer prvič vložena tožba tožeče stranke glede na datum vložitve (8. 8. 2014) vložena v okviru zakonskega roka, upoštevaje datum sklenitve izročilne pogodbe (25. 8. 2011). Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve ugotovilo, da je tožeča stranka bila kot kreditodajalka z družbo T. d.o.o. Velenje kot kreditojemalcem v pogodbenem razmerju na podlagi treh kreditnih pogodb, k vsaki od teh kreditnih pogodb pa sta priloženi tudi dve poroštveni izjavi in sicer M. S. in drugo toženca, ki sta se s temi poroštvenimi izjavami zavezala kot poroka in plačnika in z njimi jamčila z vsem svojim premoženjem, da bosta ob zapadlosti poravnala vse pogodbene obveznosti iz teh kreditnih pogodb, če dolžnik tega ne bo storil. V točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je bil zoper dolžnika I. in M. S. izdan sklep o izvršbi opr. št. VL 179474/2012 z dne 4. 12. 2012 za terjatev po solidarnem poroštvu za dolg po teh kreditnih pogodbah in sicer za terjatev v višini 97.055,30 EUR s pp, pri čemer gre pri tej terjatvi tožeče stranke ne samo za zapadlo, ampak tudi že za pravnomočno ugotovljeno terjatev, zato je prvi pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj izkazan. V točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podan tudi pogoj obstoja pravnega dejanja, saj ni bilo sporno, da sta drugo toženec in M. S. kot izročevalca z izročilno pogodbo izročila v izključno last, posest in uživanje svoja do 1/2 solastna deleža nepremičnin v k.o. ... svoji hčerki, prvo toženki kot prevzemnici, pri čemer pa sta si pridržala brezplačno dosmrtno uporabo stanovanja v pritličju stanovanjske hiše (na zemljišču parc. št. 5/0 k.o. ...) ter prepoved odtujitve na teh nepremičninah. Ker je šlo pri sklenitvi te pogodbe za neodplačni pravni posel, je sodišče prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da se šteje, da sta dolžnika (tudi drugo toženec) vedela za možno oškodovanje upnice (tožnice), za izpodbijanje pravnega dejanja pa se niti ne zahteva, da je bilo tretjemu (prvo toženki) to znano ali bi ji moralo biti znano. Ker v skladu z novejšo sodno prakso pridobitelj koristi te zakonske domneve sploh ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnika, je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je podan tudi subjektivni pogoj iz 3. odstavka 256. člena OZ za izpodbijanje pravnih dejanj. V točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se dolg drugo toženca kot dolžnika po izvršilnem naslovu VL 179474/2012 s prejetim plačilom tožeče stranke iz stečaja, ki je tekel nad stečajnim dolžnikom T. d.o.o., ni prav nič zmanjšal. Nadalje pa je v točkah 19. in 20. obrazložitve izpodbijane sodbe presojalo še pogoj neplačevitosti drugo toženca in zaključilo, da v času vložitve tožbe drugo toženec in M. S. nista imela in tudi sedaj nimata več sredstev za poplačilo svojih obveznosti in da drugo toženec ne razpolaga s premoženjem takšne vrednosti, iz katerega bi bila lahko poplačana terjatev tožeče stranke, kar pomeni, da je izkazana tudi nezmožnost plačila obveznosti nasproti tožeči stranki. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženih strank, da je drugo toženec kot porok vsaj delno prost svoje obveznosti zaradi neskrbnosti tožeče stranke pri uveljavljanju svoje terjatve v postopku stečaja družbe T. d.o.o., s čimer naj bi povzročila bistveno poslabšanje porokovega položaja in se odrekla zavarovanju in možnosti poplačila svojih terjatev v bistveno večji vrednosti, ker s takšnim ugovorom ne moreta uspešno uveljavljati ugovora opustitve garancij po členu 1027 OZ, v točki 23. obrazložitve pa njun ugovor, da ima tožeča stranka še vedno v lasti večje število osebnih menic drugo toženca s pojasnilom, da kumulacija oziroma vrstni red unovčenja solidarnih osebnih zavarovanj ni zakonsko predpisan, poleg tega pa unovčenje zavarovanj, ki nimajo podlage v realnem premoženju, ne more voditi do poplačila upnika, saj obstoj menice še ne pomeni, da ima dolžnik unovčljivo premoženje in da je plačilno sposoben. V točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da je drugo toženec (in M. S.) kot porok in dolžnik prevzel odgovornost za celotno obveznost in privolil, da tožeča stranka kot upnica zahteva poplačilo terjatve bodisi od njega (in M. S.) bodisi od glavnega dolžnika ali od obeh hkrati. Ker nima ugovora vrstnega reda, niti glede vrstnega reda uporabe zavarovanj, je z izpodbijano izročilno pogodbo zmanjšal svoje premoženje v času, ko je bilo njegovo preostalo premoženje (v k.o. ... in k.o. ...) že obremenjeno, s čimer je prišlo do oškodovanja tožeče stranke kot upnice, ki je v vzročni zvezi s sklenitvijo izročilne pogodbe. Zaključilo je še, da toženi stranki nista izkazali potrebnih trditev, da naj bi drugo toženec kljub sklenjeni izročilni pogodbi imel zadosti premoženja za izpolnitev upnikove terjatve. Ker je pravno pomemben za presojo čas odločanja sodišča, pa je sodišče prve stopnje še zaključilo, da tega dejstva ne bi mogel spremeniti niti tekom izvršbe zahtevani seznam premoženja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da izgubi izpodbijano pravno dejanje, sklenjena izročilna pogodba, učinek le proti tožeči stranki in le toliko, kot je to potrebno za izpolnitev njenih terjatev iz naslova obravnavanega poroštva proti dolžniku, t.j. drugo tožencu, za kar je prvo toženka tudi dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnine iz izročilne pogodbe. Zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je le-ta od prvo toženke zahtevala dovolitev bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo, saj tožeča stranka za neučinkovanje izročilne pogodbe tudi v delu dogovorjene služnosti stanovanja ni ponudila nikakršne trditvene podlage in še manj izkazala, da drugo toženec tudi zaradi tako dogovorjene služnosti nima zadosti sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti (točka 25. obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi vknjiženo prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin pa v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da 100. člen ZZK-1 določa, da če se prepoved odtujitve in obremenitve nanaša na lastnika nepremičnin in če se zaradi kasnejšega vpisa, za katerega ta zaznamba ni ovira, lastninska pravica vknjiži v korist novega lastnika, zemljiškoknjižno sodišče hkrati z dovolitvijo te vknjižbe po uradni dolžnosti dovoli izbris te zaznambe, zato pa nobena od toženih strank ni pasivno legitimirana, da bi lahko dovolila bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiški knjigi, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu. Glede na to, da se izpodbojna tožba v skladu z zakonom vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike, je v tem konkretnem primeru takšen tretji le prvo toženka kot prevzemnica po izročilni pogodbi, ne pa tudi drugo toženec, zato je sodišče prve stopnje zoper njega tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

K pritožbi tožeče stranke:

12. Povsem nekonkretiziran je očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek sploh ne da preizkusiti. Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče presojalo le v okviru pritožbenih navedb prvo toženke in v okviru uradnega preizkusa, pri tem pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

13. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je prav zaradi dogovorjene služnosti stanovanja prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku otežena oz. onemogočena, ker morebitni kupec ne bi imel interesa kupiti nepremičnine, na kateri imata dve osebi dosmrtno služnost stanovanja, da je nepremičnina z vpisano služnostjo stanovanja praktično brez vrednosti in da se tožeča stranka tudi s prodajo tako obremenjene nepremičnine ne bo mogla poplačati, pa tudi navedbe, da je dogovorjena služnost stanovanja v korist drugo tožencu in da je zato drugo toženec v tem smislu celo pridobitelj, torej tretji, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj tožeča stranka ni navedla razlogov, zakaj teh dejstev ni mogla predhodno pravočasno uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato jih tudi pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

14. Tožeča stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je splošno znano dejstvo, da na nepremičnini ustanovljena služnost stanovanja znižuje vrednost nepremičnin ter da je prodaja takšne nepremičnine praktično nemogoča in da splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Tudi, če bi bila ta dejstva res splošno znana dejstva, pa to stranke ne odvezuje trditvenega bremena. Čeprav dejstev, ki so splošno znana, v skladu s 4. odstavkom 214. člena ZPP res ni potrebno dokazovati, kot navaja tožeča stranka, pa jih mora stranka kljub temu v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP zatrjevati, saj mora v nasprotnem primeru sodišče šteti, da ne obstajajo2. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Vsaka tožba in vsak zahtevek temelji na smiselni predpostavki, da obstajajo določena dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je zato nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za pravilna, mogoče ugoditi.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za presojo, da drugo toženec tudi zaradi dogovorjene služnosti stanovanja nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti, in da tega tudi ni izkazala. Zgolj splošna navedba tožeče stranke, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, da sta M. in I. S. z izročilno pogodbo ter vpisom služnosti dosmrtnega brezplačnega stanovanja v njuno korist zmanjšala svoje premoženje tako, da bo tožeči stranki tako rekoč nemogoče priti do poplačila njene terjatve, namreč ne zadošča za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni tožeča stranka. Dogovorjena služnost stanovanja v korist drugo toženca in M. S. sama po sebi in pojmovno še ne predstavlja zmanjšanja premoženja drugo toženca, temveč kvečjemu zmanjšanje premoženja prvo toženke, ki pa ni dolžnica tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka pravočasno navesti še kakšna druga dejstva, ki bi utemeljevala njene trditve, da tudi zaradi dogovorjene služnosti drugo toženec nima dovolj sredstev za izpolnitev svoje obveznosti do tožeče stranke. Nenazadnje tožeča stranka v pritožbi celo sama navaja, da je dogovorjena služnost stanovanja v korist drugo tožencu in da je zato drugo toženec v tem smislu celo pridobitelj, torej tretji, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno in iz tega razloga pasivno legitimiran za ta del tožbenega zahtevka, kar pa pojmovno nasprotuje namenu izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, saj je izpodbijanje pravnih dejanj namenjeno le izpodbijanju ravnanj dolžnika, ki njegovo premoženje zmanjšujejo oz. zaradi katerih dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti.

16. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno predstavljajo navedbe tožeče stranke, da je dogovorjena služnost stanovanja v korist drugo tožencu in da je zato drugo toženec v tem smislu celo pridobitelj, torej tretji, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, zato se tožeča stranka na njihovi podlagi tudi ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo sodišče prve stopnje iz tega razloga ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku tudi zoper drugega toženca.

17. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nobena od toženih strank ni pasivno legitimirana, da bi lahko dovolila bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiški knjigi v zvezi z vknjiženo prepovedjo odtujitve in obremenitve v korist drugo toženca (in M. S.), ker o tem odloči zemljiškoknjižno sodišče, ko hkrati z dovolitvijo te vknjižbe po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Sodišče prve stopnje je za to odločitev sicer navedlo napačno pravno podlago, t.j. 100. člen ZZK-1, ki res govori le o izbrisu zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v pritožbi. Njegova odločitev pa je kljub temu pravilna, vendar na podlagi 2. odstavka 89. člena ZZK-1, ki ureja vpise na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu in v 3. točki določa, da če zemljiškoknjižno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu dovoli vknjižbo lastninske pravice v korist kupca, hkrati po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris vseh vknjiženih oziroma predznamovanih pravic prepovedi odtujitve in obremenitve in zaznamb prepovedi odtujitve in obremenitve, ne glede na to, od katerega trenutka učinkujejo. Ker zemljiškoknjižno sodišče na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, izdanega v izvršilnem postopku, po uradni dolžnosti dovoli tudi izbris vknjiženih pravic prepovedi odtujitve in obremenitve in ne zgolj zaznamb prepovedi odtujitve in obremenitve, je pritožba tožeče stranke tudi v tem delu neutemeljena.

18. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je tako zoper prvo toženko kot tudi zoper drugega toženca zahtevala, da sta zaradi izterjave izvršljive terjatve dolžna dovoliti bremen prosto prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku in dovoliti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo.

19. Pritožba tožeče stranke se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče kot tako v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.

20. Ker je tožeča stranka odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijala le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zoper drugo toženca zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov drugo toženca, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

K pritožbi prvo toženke:

21. Ni pritrditi prvo toženki, da je sodišče prve stopnje preseglo okvire materialno procesnega vodstva, ko je tožečo stranko samo pozvalo k odpravi nesklepčnosti, čeprav OZ v 259. členu jasno določa, na kakšen način se vloži tožba zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožeče stranke sploh ni pozvalo k odpravi nesklepčnosti, v izogib ponavljanju pa se v celoti pridružuje pojasnilu sodišča prve stopnje v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem je navedlo razloge, zakaj se je kljub temu, da se materialno procesno vodstvo v prvi vrsti nanaša na dejanske navedbe, predloge, dokazni postopek in pravna vprašanja, v tem konkretnem primeru odločilo, da v okviru materialnega procesnega vodstva pozove tožečo stranko, da se izjasni, ali vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku in ji s tem omogočilo, da svojo pravico, ki je v trditveni podlagi jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje. S takšnim pozivom sodišče prve stopnje prav gotovo ni prestopilo meje, ki mu jih daje pooblastilo zakonodajalca v 285. členu ZPP, še zlasti če se upošteva, da so se in se tudi še sedaj v sodni praksi3 dopušča različne zahtevke pri uveljavljani tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj, zato smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

22. Neutemeljeni so tudi očitki prvo toženke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe tožeče stranke, kljub temu, da je tožena stranka spremembi nasprotovala, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v konkretnem primeru ni bila podana okoliščina iz 186. člena ZPP in je bila privolitev tožene stranke za spremembo tožbe potrebna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2016, kot to pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe, delno zgolj prilagodila oz. ustrezno dopolnila oblikovalni del tožbenega zahtevka, tožbo pa je spremenila samo v delu dajatvenega dela tožbenega zahtevka, ko je tudi zoper prvo toženko dodala zahtevek, da je dolžna za izterjavo izvršljive terjatve dovoliti bremen prosto prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku in dovoliti bremen prosto vknjižbo lastninske pravice v korist kupca v zemljiški knjigi. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke ravno v tem delu dajatvenega zahtevka zavrnilo, pa prvo toženka nima pravnega interesa za njegovo izpodbijanje in so zato vse njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na spremembo tožbe, pravno nepomembne in se zato do njih pritožbeno sodišče sploh ne bo opredeljevalo, posledično pa sodišče prve stopnje z dovolitvijo spremembe tožbe tudi ni kršilo določil 184., 185. in 186. člena ZPP, smiselno s temi kršitvami povezana zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

23. Ni pritrditi prvo toženki, da iz prvotno postavljenega tožbenega zahtevka sploh ni bilo možno sklepati, da gre za izpodbijanje pravnih dejanj in da je zahtevek vseboval elemente različnih zahtevkov (elemente tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, elemente izbrisne tožbe in elemente izpodbijanja pogodbe po splošnih pogojih), saj je, kar pravilno pojasni tudi sodišče prve stopnje v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe, iz trditvene podlage tožeče stranke, pa tudi iz njenega tožbenega zahtevka, ki sicer ni bil povsem pravilno oblikovan, povsem jasno razvidno, kakšno pravno varstvo zahteva. Ker je tožeča stranka oblikovalni del tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2016 zgolj prilagodila, ga ustrezno oblikovala in dopolnila s potrebnimi sestavinami, bolj jasno določila obseg pravnega neučinkovanja izpodbijanega pravnega posla in zahtevek oblikovala tako, da je iz njega nedvomno razviden krog oseb, na katere se nanaša, ni pa s tem spremenila istovetnosti prvotno postavljenega tožbenega zahtevka, v tem delu tožbeni zahtevek ni bil spremenjen v smislu določila 185. člena ZPP. Če pride zgolj do prilagoditve, ustreznega oblikovanja oziroma dopolnitve tožbenega zahtevka, pa se v skladu s smiselno uporabo 4. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da se, če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, šteje, da je bil tožbeni zahtevek že od vsega začetka popoln in ustrezno oblikovan. To pa pomeni, da prilagoditev oz. dopolnitev tožbenega zahtevka, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe, ne spreminja zaključkov o pravočasnosti tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, ki je bila sicer vložena (8. 8. 2014) v zakonsko predvidenem roku treh let od datuma sklenitve izročilne pogodbe (25. 8. 2011). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določila 274. člena ZPP4, ker tožbe ni zavrglo kot prepozne in so vsi očitki prvo toženke o nespoštovanju prekluzivnega roka za vložitev tovrstne tožbe neutemeljeni, smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa tudi v zvezi s temi očitki ni podana.

24. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo in ocenilo, da odvečna dikcija ″ugotovi se″ v prvem delu tožbenega zahtevka, ki sicer predstavlja oblikovalni tožbeni zahtevek, narave tega dela tožbenega zahtevka ne spreminja, in je ni mogoče razumeti v smislu, da gre za ugotovitveni zahtevek, saj ta zahtevek vsebuje vse potrebne sestavine, ki so nujne za oblikovalni tožbeni zahtevek in zato ta nepotreben pristavek na sklepčnost zahtevka ne vpliva5. Ker torej ta del zahtevka ni ugotovitveni tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določila 181. člena ZPP, ker ni presojalo pogojev za vložitev ugotovitvene tožbe in tudi v tem delu tako ni podana smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

25. Dejstvo, da določene nepremičnine (parc. št. 1/1, 9/1 in 9/2), ki jih zajema tožbeni zahtevek, ne obstajajo več, prvo toženka prvič uveljavljala šele v pritožbi, pri tem pa ni navedla razlogov, zakaj brez svoje krivde tega dejstva ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP), zato je to novo dejstvo šteti kot nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Očitek prvo toženke, da je bila tožba tudi iz tega razloga nesklepčna, pa je neutemeljen.

26. Prvo toženka sodišču prve stopnje tudi povsem neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem materialnih pogojev po OZ za izpodbijanje pravnih dejanj. Ta očitek utemeljuje s ponavljanjem svojih predhodnih trditev, da ima drugo toženec kot dolžnik tožeče stranke dovolj premoženja, iz katerega se lahko tožeča stranka poplača in s sklicevanjem na ugotovljeno vrednost nepremičnin, katerih lastnik oziroma solastnik je. Izpodbija torej zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj neplačevitosti dolžnika, t.j. drugo toženca, za uspešnost izpodbijanja njegovega pravnega dejanja. Ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da znaša vrednost nepremičnin v k.o. ..., katerih lastnik je drug toženec do celote, 209.103,00 EUR, pri teh nepremičninah pa je hipoteka tožeče stranke vpisana šele na četrtem oziroma na tretjem mestu, da so pred njo vpisane hipoteke drugih upnikov, da je na parcelah, ki so glede na cenitev največ vredne, saj znaša njihova vrednost skupno 147.300,10 EUR, hipoteka tožeče stranke vpisana šele na četrtem mestu, najprej pa se bo poplačala zavarovana terjatev upnice R. v višini 125.000,00 EUR, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za poplačilo terjatve tožeče stranke kupnina tudi hipotetično ne more zadoščati. Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je hipoteka tožeče stranke na nepremičninah v k.o. ..., katerih skupna vrednost glede na cenitev znaša 792.794,71 EUR in katerih solastnik je drugo toženec do 1/2, na šestem oziroma petem mestu in je pred njo tako vpisanih več hipotek, med drugim tudi Banke d.d. za zavarovanje terjatev v vrednosti glavnic v znesku 90.000,00 EUR, 121.000,00 EUR in 80.000,00 EUR, pritožbeno niso izpodbijane, zato je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da glede na pravila v postopku prisilne realizacije plačila in glede na polovično solastništvo drugo toženca (in torej upoštevaje približno polovico ocenjene vrednosti), tudi te nepremičnine ne nudijo realne možnosti poplačila s strani drugo toženca, saj toženi stranki v tem postopku nasprotnega nista dokazali. Celo sam drugo toženec in njegova žena, ki je bila zaslišana v tem postopku kot priča, sta namreč povedala, da v času vložitve tožbe nista imela več sredstev za poplačilo svojih obveznosti in da jih tudi v času zaslišanja v novembru oziroma decembru 2016, nimata, zato so vsi očitki prvo toženke, da je sodišče zmotno ugotovilo, da drugo toženec nima dovolj premoženja za poplačilo terjatve tožeče stranke, neutemeljeni, njena zatrjevanja nasprotnega, t.j., da premoženje drugo toženca več kot zadošča za poplačilo vseh terjatev, ki so vknjižene pred tožečo stranko, kot tudi za poplačilo terjatev tožeče stranke, pa dokazno nepodprta in neizkazana. Zgolj dokaj visoko ocenjena vrednost nepremičnin, katerih lastnik oziroma solastnik je drugo toženec, in še ne zaključen izvršilni postopek za prodajo teh nepremičnin, ob vseh vpisanih hipotekah, ki so v vrstnem redu pred hipoteko tožeče stranke, namreč za takšen zaključek ne zadoščajo, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je izpolnjen tudi zadnji pogoj za utemeljenost tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, t.j. neplačevitost dolžnika.

27. Prvo toženka ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na preostale materialne pogoje za utemeljenost tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, niti ne izpodbija. Pravilni so tako zaključki sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni prav vsi pogoji za utemeljenost tovrstne tožbe iz 256. člen OZ6, to je obstoj zapadle terjatve tožeče stranke do drugega toženca na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi VL 179474/2012 z dne 4. 12. 2012, obstoj pravnega dejanja, ki se izpodbija, t.j. izročilne pogodbe z dne 25. 8. 2011, s katero sta drugo toženec in M. S. kot izročevalca svoji hčerki prvo toženki izročila v izključno last, posest in uživanje svoja do 1/2 solastna deleža na nepremičninah, ki so predmet te pogodbe, vedenje drugo toženca kot dolžnik za možno oškodovanje tožeče stranke kot upnika (ki se pri neodplačnih razpolaganjih domneva), pri čemer se ne zahteva, da bi prvo toženka kot tretja, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, bilo to znano ali, da bi ji moralo biti znano, pa tudi neplačevitosti drugega toženca kot dolžnika tožeče stranke.

28. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugodilo tožbi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, pri čemer pa je vendarle delno napačno uporabilo materialno pravo, na kar pravilno opozarja tudi prvo toženka. Ta pravda je namreč tekla le zaradi obstoja zapadle terjatve tožeče stranke do drugo toženca I. S. in zgolj zaradi realizacije poplačila terjatve tožeče stranke do tega dolžnika, izročilno pogodbo pa sta kot izročevalca sklenila s prvo toženko, kot prevzemnico premoženja, tako dolžnik, t.j. drugo toženec kot tudi M. S., ki sta bila solastnika nepremičnin, na katere se je nanašala izročilna pogodba, vsak do 1/2. Ker pa morebitna terjatev tožeče stranke do M. S. po zavrženju tožbe zoper njo in po končno oblikovanem zahtevku tožeče stranke, s to tožbo ni zajeta, bi moralo, kar pravilno opozarja tudi prvo toženka, to pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ustrezno upoštevati tudi sodišče prve stopnje, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen le v delu, ki se nanaša na dolžnika I. S. To pa pomeni, da se lahko neučinkovanje izročilne pogodbe izreče le v delu, ki se nanaša na I. S. (drugo toženca) in le na njegov solastniški delež nepremičnin, ki so bile predmet te pogodbe.

29. Pritožba prvo toženke se tako izkaže za delno utemeljeno, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi zoper točki I. in II. izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je, saj ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), pritožbo prvo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

30. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku pa je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tem konkretnem primeru gre za uveljavljanje nedenarnega zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, ki se po pravni teoriji in sodni praksi postavlja v obliki dvočlenskega izreka (oblikovalnega in dajatvenega), ki dejansko predstavlja celoto. Pri nedenarnih zahtevkih sicer velja pravilo, da je potrebno uspeh pravdnih strank v postopku v primeru, da jim ni ugodeno v celoti, ustrezno oceniti z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Tožeča stranka v tej pravdi v razmerju do prvo toženke sicer ni uspela z delom dajatvenega zahtevka, ki se nanaša na bremen prosto prodajo nepremičnin v izvršbi, pa tudi z delom oblikovalnega in dajatvenega zahtevka, kolikor ni upoštevala, da se lahko neučinkovanje pravnega dejanja izreče le v delu, ki se nanaša na dolžnika I. S. in na njegov do 1/2 solastni delež nepremičnin, ki so predmet izročilne pogodbe. Ker pa je prvo toženka izpodbijala tudi podlago zahtevka tožeče stranke in ne zgolj obsega izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno uspeh tožeče stranke na prvi stopnji oceniti v deležu, ki presega polovičen uspeh in sicer v višini 60%, uspeh prvo toženke pa znaša 40%. Glede na po sodišču prve stopnje tožeči stranki in toženima strankama odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov ni bila izpodbijana, prav tako pa tudi ne odločitve sodišča prve stopnje, da se skupni stroški tožeče stranke porazdelijo v višini ene polovice v razmerju do vsake tožene stranke, na vsako od toženih strank, ki ju je v pravdi zastopala ista pooblaščenka, pa odpade polovica njunih skupno odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov) in ugotovljen nov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožeča stranka upravičena do povračila 628,85 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 60% od odmerjene ene polovice pravdnih stroškov tožeče stranke, ki znaša 1.048,08 EUR), prvo toženka pa je upravičena do povračila 735,21 EUR (kolikor znaša 40% od odmerjene ene polovice pravdnih stroškov obeh toženih strank, ki odpade nanjo v višini 1.838,03). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožeča stranka prvo toženki povrniti 106,36 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, zato je bilo potrebno pritožbi prvo toženke tudi v tem delu delno ugoditi in tako ustrezno spremeniti tudi točko V. izreka izpodbijane sodbe.

31. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo prvo toženke pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil kot tak nepotreben, zato mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka. Prvo toženka pa je s pritožbo zahtevala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, saj je izpodbijala tudi podlago tožbenega zahtevka, uspela pa je s pritožbo glede obsega in deleža izpodbijanja pravnega dejanja (in sicer v deležu do 1/2), zato pritožbeno sodišče tudi njen uspeh s pritožbo ocenjuje na 40% in je zato do povračila pritožbenih stroškov upravičena v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP v uspehu ustreznem delu potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je prvo toženki priznalo naslednje utemeljeno priglašene pritožbene stroške: nagrada po Tar. št. 3210 1.422,40 EUR (za ta postopek z rednim pravnim sredstvom), nagrada po Tar. št. 6002 (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR in stroški za 22% DDV po Tar. št. 6007 317,33 EUR, skupaj torej 1.759,73 EUR pritožbenih stroškov. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku (40%) je tako upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 703,89 EUR, ki jih ji je dolžna tožeča stranka povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 693/2008 z dne 9. 6. 2011. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 141/2010, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 158/2015 in sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 170/2017. 4 ZPP v 274. členu določa: „Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.“ 5 Tako tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 158/2015 in sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 170/2017. 6 OZ v 256. členu določa:″(1) Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano.(2) Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.(3) Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.(4) Odpoved dediščini se šteje za neodplačno razpolaganje.″