Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 4.035.328 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, kot je opredeljeno v izreku sodbe. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 113.464 tolarjev z zakonskimi obrestmi od 6.1.1999 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in tožniku prisodilo iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem še 700.000 tolarjev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija pravnomočno sodbo v celotnem zavrnilnem delu. Za prestane in bodoče fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožniku prisojenih 2.000.000 tolarjev, kar pa ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Sodišči nista ustrezno vrednotili dejstev, ki izhajajo iz kirurške ekspertize prim. dr.

Heriberta Strokola, ki jo revizija v celoti povzema. Zlasti sta sodišči premalo ovrednotili bolečinsko obdobje, ki je bilo dolgotrajno, nista v zadostni meri upoštevali starosti tožnika, pa tudi številne neugodnosti, ki jih je moral prestati tožnik, so bile neustrezno ovrednotene. Če bi bile vse ugotovitve izvedenca pravilno ovrednotene, bi morala biti tožniku prisojena odškodnina v znesku 4.000.000 tolarjev. Tudi odškodnina za prestani strah je prenizka, enako pa velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnikove težave so vsakodnevne, njegova splošna sposobnost pa je zmanjšana kar za 25 odstotkov. Opustiti je moral vse športne aktivnosti in delo v Gasilskem društvu ..., kjer je bil mentor mladine. Tožnik na desno nogo šepa, zato bi mu morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina tudi iz naslova skaženosti. Pri odmeri odškodnine bi moralo sodišče upoštevati, da se je tožnik poškodoval leta 1994 in da doslej še ni prejel nobene odškodnine.

Tožena stranka v reviziji meni, da je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina. Bolečinsko obdobje je bilo razmeroma kratkotrajno, bolečine, ki se občasno še pojavljajo, pa so lahke. Dela na vrtu, planinarjenje in treniranje mladine pri gasilskem društvu, je moral tožnik opustiti tudi zaradi kroničnih bolečin v ledveni hrbtenici, ki niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Tožnikovo šepanje je neznatno, zato bi bila primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 150.000 tolarjev.

Revizija tožnika je bila vročena toženki, revizija toženke pa tožniku. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revidenta niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjujeta nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, zato sta reviziji tožnika, ki zatrjuje, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina, in revizija toženke, ki zatrjuje nasprotno, neutemeljeni.

Podlaga za preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava so dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki so naslednje: V škodnem dogodku je bila poškodovana tožnikova desna golen (udarec v golen, stisnjenje sprednje mišične lože desne goleni, mravljinčenje v področju desnega živca peroneusa). Poškodba je bila huda, spremljale pa so jo trajne hude bolečine (štiri dni), občasne hude (pet dni), trajne srednje (devet dni), občasne srednje (enajst dni), trajne zmerne (pet tednov) in občasne pojemajoče zmerne (šest tednov).

Občasne telesne bolečine se bodo pri tožniku, ki je bil ob poškodbi star 39 let, pojavljale tudi v bodoče. Med zdravljenjem sta bila potrebna dva operativna posega, šest rentgenskih slikanj, trinajst kontrolnih pregledov pri kirurgu in dva pri ortopedu. Tri mesece je nosil elastični povoj, od 18.9.1994 do začetka decembra leta 1994 pa je moral pri hoji uporabljati bergle. Na fizioterapevtskih vajah je bil 77- krat, bolniški stalež pa je trajal osem mesecev. Zaradi opisanih fizičnih bolečin in neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, ter ob upoštevanju dejstva, da se bodo občasne telesne bolečine pojavljale tudi v bodoče, je bilo tožniku prisojeno denarno zadoščenje v znesku 2.000.000 tolarjev, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bili drugim oškodovancem prisojeni v podobnih primerih. Reviziji pravdnih strank, ki zahtevata zvišanje oziroma znižanje odškodnine iz tega naslova, zato nista utemeljeni.

Tožnikov primarni strah je bil kratkotrajen, strah za izid zdravljenja pa je trajal tri mesece. Iz tega naslova prisojena odškodnina v znesku 150.000 tolarjev je zato v skladu z določbo 200. člena ZOR in tedaj materialnopravno pravilna.

Tožniku je ostala na goleni vzdolžna 22 centimetrov dolga brazgotina, ki je široka od 15 do 12 milimetrov, v kateri je v spodnjem delu 5 milimetrov velik defekt z okolno rdečino, iz katerega se izceja rumenkasta tekočina. Pri obremenjeni hoji tožnik nakazano šepa. Te telesne spremembe tožnika motijo. Ob izrečnem poudarku, da je upoštevalo tudi tožnikovo starost, je sodišče odmerilo denarno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti na 300.000 tolarjev, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina, ki je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila prisojena drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku ni bila prisojena prenizka oziroma previsoka odškodnina, kot zatrjujeta pravdni stranki v svojih revizijah. Po poškodbi je ostal desni skočni sklep slabše gibljiv in manj stabilen. Fleksija in ekstenzija desnega skočnega sklepa sta zmanjšani. Tožnik zato ne zmore hoje po petah, s težavo pa zmore hojo po prstih. Zaradi navedenih posledic poškodbe ni več zmožen večjih fizičnih naporov, ki zahtevajo dolgotrajno obremenitev skočnega sklepa in stopala (daljše hoje, stoje, počepov, poskokov), kar ga obremenjuje pri določenih večjih domačih opravilih in športnih aktivnostih. Podana je invalidnost tretje kategorije. Pri delu v službi in doma mora vlagati večje napore, pri hoji po neravnem terenu pa mora biti pozoren, kako in kam stopi. Opustil je vse rekreativne aktivnosti, pri čemer je zlasti prizadet zato, ker ne zmore več trenirati mladih gasilcev za razna tekmovanja. Ob odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo, da je bil ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje tožnik star 43 let in da bo opisano stanje trajalo še veliko let. Ob upoštevanju vseh navedenih pravno pomembnih okoliščin obravnavanega primera, sta sodišči druge in prve stopnje odločili, da pripada tožniku denarno zadoščenje v znesku 1.500.000 tolarjev, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnino, ki je v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR.

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji pravdnih strank nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).