Jedro

V konkretnem primeru med strankama postopka ni šlo za več istovrstnih obveznosti, tako da bi ob delnem plačilu dolžnik lahko določil način vračunavanja ob izpolnitvi. Delno plačilo se zato vračuna tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki razveljavi.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče stranke pa v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 82,30 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.587,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2010 dalje do plačila in povrniti stroške postopka v znesku 440,90 EUR, v roku 8 dni (1. točka izreka). Višji zahtevek za znesek 492,52 EUR je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 440,90 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko plačala šolnino za 1. letnik šolanja, ki v revalorizirani vrednosti, za čas od 20. 12. 2000 do 12. 1. 2009, znaša 1.417,31 EUR, za čas koriščenja 37 dni študijskega dopusta pa je tožeča stranka toženi stranki plačala 100 % nadomestilo bruto plače, ki v revalorizirani vrednosti znaša 2.579,15 EUR. Sodišče je torej priznalo tožeči stranki plačilo revaloriziranih stroškov izobraževanja tožene stranke v skupnem znesku 3.996,46 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki pred izdajo sodbe že plačala skupaj 3.000,00 EUR, kar je sodišče, v skladu z določbami OZ, odštelo od višine predmetnega tožbenega zahtevka. Sodišče ni sledilo tožbenemu zahtevku v delu glede prispevkov delodajalca, ki jih je v skladu z veljavnimi predpisi plačala tožeča stranka in je njihovo povračilo, v revaloriziranem znesku 415,43 EUR, zahtevala od tožene stranke. Sodišče je namreč menilo, da prispevki delodajalca, ki se plačujejo od bruto zneska plače, niso delavčeva plača, zato tožeča stranka od tožene stranke ne more uspešno zahtevati tudi povračilo plačanih prispevkov. Tožeča stranka je dne 30. 11. 2000, na podlagi Pravilnika o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za ... z dne 24. 5. 2000 in Pravilnika o dopolnitvah in spremembah Pravilnika o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za ... z dne 7. 8. 2000, s toženo stranko sklenila pogodbo o izobraževanju ob delu, s katero se je tožeča stranka po 3. alinei 3. člena zavezala, da bo delavcu izplačala nadomestilo za čas študijskega dopusta v višini 100 % plače, tožena stranka pa se je v 7. alinei 4. člena navedene pogodbe zavezala, da bo v primeru predčasne prekinitve izobraževanja oziroma v primeru, da po svoji krivdi ne bo opravila vseh izpitov iz posameznega letnika, v roku določenem v pogodbi, tožeči stranki povrnila vse morebitne stroške izobraževanja določene v 3. členu pogodbe. V Pravilniku o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za ... z dne 24. 5. 2000 je v drugem odstavku 63. člena med drugim določeno, da v primeru, da je delavec dolžan vrniti ministrstvu nadomestila plače, se te zaračunajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca ter revalorizirajo skladno z rastjo življenjskih stroškov. Tudi Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za ... z dne 16. 5. 2006 v četrtem odstavku 8. člena določa, da če mora zaposleni vrniti ministrstvu stroške izobraževanja in nadomestila plače, se ti zaračunajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Iz navedenih pravilnikov izhaja, da je tožena stranka v primeru, da po svoji krivdi ne opravi vseh študijskih obveznosti, dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške izobraževanja. Tožeča stranka meni, da je glede povračila vseh stroškov izobraževanja relevantna nova pogodba o izobraževanju z dne 10. 12. 2007, ki je bila sklenjena na podlagi Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstvu za ... z dne 16. 5. 2006, ki v četrtem odstavku 8. člena jasno določa, da se stroški izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja in nadomestila plače, ki jih mora zaposleni vrniti ministrstvu, obračunajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneskih plačanih prispevkov delodajalca, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožena stranka in navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je pritožnik opozoril v pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2010 in sicer je v tej vlogi ugovarjal prekluzijo. Prekluzija je podana za račun št. ... z dne 23. 11. 2000 in celotne dokumentacije o plačilu ter listine Dokument odsotnosti za obdobje 1. 1. 1990 do 27. 11. 2007, ker je bilo vse navedeno predloženo po prvem naroku in v nasprotju s pozivom sodišča. Pritožnik je že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah ugovarjal višini vtoževanega zneska. Višina je ostala sporna ves čas postopka, predvsem v delu, ki se nanaša na stroške študijskega dopusta. Tožeča stranka ni pravočasno pojasnila oziroma predložila listine, ki bi izkazovale, kdaj je tožnik koristil študijski dopust. Tožeča stranka bi morala natančno konkretizirati datume koriščenja dopusta že v tožbi, najkasneje pa v nadaljnjih vlogah ali na prvem naroku. Tožeča stranka pa je to navedla šele v vlogi 27. 10. 2010, kar pa je prepozno. Ker so dnevi koriščenja dopusta med strankama sporni ter nepravočasno navedeni in izkazani, je tudi izračun sporen. Pritožnik je že v vlogi z dne 9. 11. 2010 opozoril, da v kolikor sodišče ne bo sledilo ugovoru prekluzije, naj se šteje, da pritožnik opozarja na bistveno kršitev določb postopka, na katere je dolžan opozoriti takoj. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke in pri tem zavrnitev dokaza ni obrazložilo. Prav tako je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožene stranke oziroma pritožnika in pri tem ni obrazložilo zavrnitve. Pritožnik še vedno ocenjuje, da je bilo njegovo zaslišanje v tej zadevi ključno, saj je bil osebno prisoten na pogajanjih in dogovorih s tožečo stranko, vedel bi izpovedati o plačilni sposobnosti in kreditnih obveznostih ter okoliščine sporne terjatve ter o tem, katere dni je koristil študijski dopust. Pritožnik pa se tudi ne strinja z vrstnim redom vračunavanja izpolnitve. Obligacijski zakonik (OZ) v 287. členu določa, da v primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto kar dolžnik izpolni ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati in se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, se obveznosti vračunavajo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. V konkretnem primeru gre za več istovrstnih obveznosti in so bila izvedena delna plačila, ki niso zadostovala za plačilo celotnega dolga. Stranki se nista sporazumeli o vrstnem redu vračunavanja delnega plačila, zato ima dolžnik oziroma pritožnik pravico da izbere vrstni red poplačila. Pritožnik je že ob prvem delnem plačilu zneska 1.500,00 EUR dne 9. 9. 2010 izrecno navedel na kakšen način naj se zapre odprta terjatev, saj to med pravdnima strankama predhodno ni bilo dogovorjeno. Jasno je navedel, da plačuje del glavnice in na takšen način je njegovo delno plačilo potrebno obravnavati in upoštevati. Enako tudi drugo delno plačilo dne 11. 11. 2010 v znesku 1.500,00 EUR, za katerega je prav tako navedel, da plačuje del glavnice. Glede izvedenega delnega plačila je potrebno najprej poračunati glavnico, nato stroške, nato obresti, skladno z 287. členom OZ v zvezi z 288. členom OZ. V tem delu je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v tem delu spremeni in pravilno upošteva delna plačila pritožnika. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno dvakrat določilo plačilo istih stroškov postopka, kar je nedopustno, saj tožeča stranka ni upravičena do dvakratnega povračila stroškov. V 1. točki izreka je namreč sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.587,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo in plačati stroške postopka v znesku 440,90 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 3. točki izreka je nato sodišče ponovno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 440,90 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnik izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu, saj meni, da temelji na napačni materialnopravni podlagi, ker se za državne organe ne uporablja Zakon o odvetniški tarifi, kateri je kot podlaga naveden v izpodbijani sodbi in so zato stroški postopka napačno odmerjeni.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi.

Pritožba tožene stranke je delno (v stroškovnem delu) utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o glavni stvari, zmotno pa je odločilo o stroških postopka v izreku sodbe, ko je tožeči stranki dvakrat prisodilo stroške postopka.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka tožeče stranke za plačilo zneska 492,52 EUR in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da prispevki delodajalca, ki se plačujejo od bruto zneska plač, niso delavčeva plača, zato tožeča stranka od tožene stranke ne more uspešno zahtevati tudi povračila plačanih prispevkov. Tožeča stranka meni, da je toženec na podlagi Pravilnika o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za ..., številka ... z dne 24. 5. 2000 in Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za ... št. ... z dne 16. 6. 2006, dolžan povrniti vse stroške izobraževanja, saj iz 63. člena citiranega pravilnika izhaja, da v primeru, da je delavec dolžan vrniti ministrstvu nadomestila plače, se le te izračunajo v bruto znesku, vključno z bruto zneskih plačanih prispevkov delodajalca ter revalorizacijo skladno z rastjo življenjskih stroškov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka na Pravilnik o izobraževanju in usposabljanju z dne 24. 5. 2000 in z dne 16. 6. 2006 prvič sklicevala šele v pritožbi in da ju je predložila hkrati s pritožbo (A17 in A21), zato teh navedb in dokazov glede na 286. člen v povezavi s 337. členom ZPP, ne more upoštevati (nedovoljena pritožbena novota).

Tožena stranka se v pritožbi neupravičeno sklicuje na prekluzijo predloženih dokazov tožeče stranke v zvezi z višino vtoževane terjatve (račun št. ... z dne 23. 11. 2000 in celotno dokumentacijo v zvezi s koriščenjem študijskega dopusta tožene stranke), saj je sodišče prve stopnje na prvem naroku dne 19. 10. 2010 s sklepom tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh izkazati prevrednotenje stroškov izobraževanja v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi, kot to določa drugi odstavek 41. člena pogodbe o izobraževanju z dne 10. 12. 2007 oziroma pojasniti izračun revalorizacije predložen sodišču dne 18. 2. 2010. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se tožena stranka ni imela možnosti opredeliti do navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2010, saj se je do njih opredelila v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2010. Pravilen je sicer očitek tožene stranke v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj dokaza z izvedencem finančne stroke in zaslišanjem tožene stranke ni izvedlo, ni pa utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče res ne odloča po diskrecijski pravici, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar pa ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med takšne razloge štejemo tudi izvedbo dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Zaslišanje toženca glede pogajanj in dogovor s tožečo stranko in pritegnitev izvedenca finančne stroke ne predstavljata dokazov, s katerima bi se sploh lahko ugotavljala pravno odločilna dejstva.

Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri teku zakonskih zamudnih obresti in se pri tem sklicuje na 287. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da v primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse obveznosti poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunavajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 287. člen OZ, saj med strankama postopka ni šlo za več istovrstnih obveznosti. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrebno upoštevati 288. člen OZ, ki določa, da če dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.

Pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 440,90 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dvakrat in sicer prvič v 1. točki izreka in naknadno še v 3. točki izreka, kar je dejansko nepravilno, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki razveljavilo, na podlagi 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo stroške in sicer v skladu s 154. členom ZPP in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (25 %) ji je pritožbeno sodišče tudi prisodilo stroške postopka po veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi. Priznalo je nagrado za postopek 254,40 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 329,28 EUR, glede na dosežen uspeh s pritožbo pa 82,30 EUR.

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na prvi odstavek 155. člena ZPP ni upravičena do plačila stroškov odgovora na pritožbo.