Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se sodba sodišča prve stopnje: a) delno spremeni v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3,16 EUR v roku 15 dni; b) razveljavi: - v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo 222,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2022 dalje do plačila, - v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 344,59 EUR, - v III. in IV. točki izreka, in se v tem delu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 315,16 EUR z obrestmi od 20. 4. 2022 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za razliko do 662,91 EUR (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 684,80 EUR stroškov postopka (III. točka izreka). Odločilo je, da je vsaka stranka zavezanka za plačilo sodne takse do ene polovice (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. V zvezi s preplačilom nadomestila plače navaja, da bi sodišče lahko uporabilo 191. člen OZ le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravi obračuna za februar, marec in april 2021 vedela, da ga pripravlja napačno, ga takšnega izdelala zavestno in hotela, da zdravniki prejmejo višje nadomestilo, kot jim pripada. Teh okoliščin dokazni postopek ni potrdil. Pritožba povzema izpovedi direktorja in prič v tem sporu ter v zadevi Pd 8/2022, za katere sodišču očita, da jih ni upoštevalo oziroma da jih je ocenilo napačno. Ni pravilna presoja sodišča, da bi tožnica morala uveljavljati pridržek vračila preplačila, saj za napačne obračune ni vedela in se je zanesla na to, da računalniški program za sporne mesece pravilno obračunava nadomestila plač zdravnikom. Da temu ni tako, je izvedela šele ob reviziji, ki je potekala od junija 2021 do septembra 2021. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ji ni verjelo, da ni vedela za napako pri teh obračunih nadomestil plač, s tem pa je kršilo 7. in 8. člen ZPP ter 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji zavedanja o napačnem obračunu nadomestil je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede covid dodatkov pritožba navaja, da bi sodišče moralo tožnici priznati še preostalih 3,16 EUR. Premalo ji je prisodilo zato, ker je upoštevalo izračun izvedenca, ki vključuje december 2020, čeprav ta mesec ni predmet tožbenega zahtevka. Zahteva povračilo vseh stroškov postopka in določitev toženca kot izključnega zavezanca za plačilo sodne takse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je tožnica zavestno plačala več, kot bi mu morala, zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Povzema izpovedi prič in zatrjuje, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnica za izračun covid dodatkov in nadomestil plač v računalniškem programu zavestno izbrala način izračuna, ki ga sedaj označuje za napačnega. Napako pri nadomestilih plače je gotovo ugotovila že decembra 2020. Ker je delala naključne ročne preverbe, ni mogoče, da ne bi opazila napak v izračunih. Glede urne postavke covid dodatkov pritožba meni, da je bila pravilno obračunana ob upoštevanju dejanske delovne mesečne obveznosti. Tožničino nasprotno stališče v tem postopku, ki mu je sodišče sledilo, ni pravilno. Ker se ni opredelilo do pravnih podlag, ki jih je kot pravilne za izračun covid dodatkov navajal toženec, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z izračunom višine nadomestila plače bi sodišče in izvedenec morala upoštevati ugodnejšo kolektivno ureditev. Iz jasne določbe 75. člena KPZZ izhaja, da osnovo za izračun nadomestila sestavljajo vsi izplačani elementi plače v zadnjih treh mesecih, ta osnova pa se nato poveča za rast plač v zavodu. Pri tem ne velja omejitev višine nadomestila iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Vse to potrjuje razlaga KPZZ z dne 8. 9. 2020. Ob teh predpostavkah je toženec izdelal svoje izračune nadomestila plače, do katerih se sodišče in izvedenec nista opredelila, oziroma slednji v tej smeri ni dopolnil mnenja, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke citirane določbe pa je podana zato, ker sodišče ni pojasnilo, v čem je 75. člen KPZZ v nasprotju z ZDR-1 in ZSPJS. Ta člen KPZZ je bil po uveljavitvi ZKolP večkrat spremenjen, a ne v določbi, v kateri določa osnovo za nadomestilo, zato je ta določba tudi z vidika 34. člena ZKolP ustrezna in še vedno velja. Z ugoditvijo zahtevku v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na nadomestilo plače, je sodišče tožencu naložilo plačilo za mesec, za katerega je poprej ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, poleg tega pa je tudi odločilo preko tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Vsaka stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba toženca pa delno.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač (od januarja 2021 do aprila 2021) in covid dodatkov (od januarja 2021 do avgusta 2021). Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj.

8. O uporabi 191. člena OZ so se v sodni praksi izoblikovala naslednja stališča. Ravnanje plačnika mora biti zavestno tako glede vednosti, kot volje (VIII Ips 267/2010, VIII Ips 294/2011). Določba se lahko uporabi, če plačnik ve, da dolg ne obstaja, ne more pa se uporabiti, kadar tega ne ve (kadar je glede neobstoja dolga v zmoti). Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga ni pravno pomembno, kar pove že jezikovna razlaga člena: "kdor ve, da ni dolžan," in ne: "kdor bi moral vedeti, da ni dolžan" (III Ips 18/2007, III Ips 137/2008). Ni torej mogoče šteti, da je plačnik vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma, pa čeprav pri tem ni bil dovolj skrben (III Ips 84/2007, VIII Ips 185/2016, VIII Ips 203/2016).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: tožnica ni zavestno napačno obračunavala nadomestil plač z vštetjem covid dodatkov v osnovo in urnih postavk covid dodatkov od dejanskega števila ur v mesecu; do teh napak je prišlo zaradi napačne izbire formul v računalniškem programu; do januarja 2021 ni vedela, da izbira napačno formulo za izračun nadomestila, do notranje revizije pa ne, da izbira napačno formulo za izračun covid dodatkov.

Napačen obračun

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu nadomestilo plače in covid dodatka.

11. Glede covid dodatkov, ki ju je toženec prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ju na podlagi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE, Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) tožnica ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji; v nadaljevanju: Uredba), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z1242. Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno zavzemanje toženca, da je treba v osnovo za nadomestilo plače šteti vse izplačane dodatke.

12. Tožencu je skladno s predpisi dodatek C223 pripadal v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, dodatek C086 pa v višini 30 % urne postavke osnovne plače zaposlenega. Tožnica je ti urni postavki izračunala tako, da je osnovno plačo delila z dejansko mesečno delovno obveznostjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tak način izračuna ni bil pravilen. Pravilno je utemeljilo, da morajo vsi izplačevalci plač na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) obračunavati in izplačevati plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada. V 8. členu Uredbe je določeno, da se bruto urna postavka za osnovno plačo izračuna tako, da se osnovna plača deli s povprečno mesečno delovno obveznostjo. Glede na navedeno je neuspešno pritožbeno zavzemanje toženca za izračun urne postavke z upoštevanjem dejanske mesečne delovne obveznosti.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da glede razlogov o urni postavki prvostopenjske obrazložitve ni mogoče preizkusiti, ker naj bi bila pavšalna. Pravno presojo je namreč sodišče prve stopnje utemeljilo z ustreznimi in preverljivimi razlogi. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnih podlag, s sklicevanjem na katere je toženec utemeljeval, da mu je tožnica pravilno obračunala covid dodatka, zaradi česar ne more nič zahtevati nazaj. Ključnega pomena je, da je sodišče prve stopnje obrazložilo tisto pravno podlago, za katero je ugotovilo, da jo je treba uporabiti za pravilen izračun covid dodatkov. Tudi sicer pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da toženec v pritožbi z naštevanjem drugih pravnih podlag zmotno vztraja pri izračunu urne postavke za covid dodatka glede na dejansko mesečno delovno obveznost. 14. Neuspešno je toženčevo utemeljevanje izračuna urne postavke s sklicevanjem, da po 11. točki 39. člena KPJS pripada javnemu uslužbencu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih. Kot je razvidno iz priloge k Uredbi (Vrsta izplačil), se dejansko število ur, v katerih je javni uslužbenec delal v nevarnih pogojih, pri izračunu dodatka upošteva, vendar tako, da se število teh ur pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače in faktorjem (0,30 pri dodatku C086 in 0,65 pri dodatku C223).

15. Neutemeljeno je toženčevo sklicevanje, da je v prilogi Vrsta izplačil za obračun dodatkov C223 in C086 določena formula: _"bruto urna postavka osnovne plače_ x število ur x faktor", ki se razlikuje od formule, določene za druge dodatke (npr. za delovno dobo, nadurno delo ...): "_bruto urna postavka za osnovno plačo za obračun_ x število ur x faktor". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vsebine celotne Uredbe ne izhaja, da bi obstajala kakšna kvalitativna razlika med pritožbeno izpostavljenima pojmoma iz formul. Glede na to za izračun bruto urne postavke dodatkov C223 in C086 velja zgoraj citirana določba 8. člena Uredbe.

16. Toženec zmotno zatrjuje, da je treba upoštevati ureditev 66. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS (KPZZ; Ur. l. RS, št. 14/1994 in nadaljnji) o tem, da je osnova za izračun dodatkov osnovna plača, preračunana na urno postavko, dodatek pa se obračuna le za čas, ko zdravnik dela v razmerah, zaradi katerih mu dodatek pripada. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se citirana določba nanaša le na dodatke za nočno delo, delo v nedeljo in na praznik, zato za ta spor ni uporabljiva.

17. Neutemeljeno je sklicevanje toženca, da se na podlagi četrtega odstavka 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) dodatek določi v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas, zaradi česar bi bilo treba za izračun urne postavke upoštevati dejansko delovno obveznost v posameznem mesecu, saj ta predstavlja polni delovni čas. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da definicijo polnega delovnega časa vsebuje prvi odstavek 143. člena ZDR-1, ki pa izračuna urne postavke (in v zvezi s tem dejanske delovne obveznosti) v ničemer ne omenja.

18. Toženec se v utemeljitev svojega izračuna urne postavke zmotno sklicuje tudi na peti odstavek 23. člena ZSPJS. Ta določa le, da je v primeru, če dodatek ni določen v nominalnem znesku, osnova za njegov obračun osnovna plača javnega uslužbenca. Ne ureja pa izračuna bruto urne postavke.

Neupravičena obogatitev - covid dodatka

19. Toženčevo pritožbeno zavzemanje za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka iz razloga, ker naj bi tožnica covid dodatka zavestno obračunavala napačno, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije (ta je po njenih trditvah potekala od junija do oktobra 2021; 8. 10. 2021 sta bila izdelana ugotovitveni zapisnik in končno poročilo) ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ). Te presoje ne moreta spremeniti niti v pritožbi izpostavljeni okoliščini o opravljanju naključnih preverb in o tem, da je tožnica vedela, kako je treba z vidika pravnih pravil obračunati covid dodatka, do katerih se je pritožbeno sodišče sicer opredelilo v 25. in 26. točki obrazložitve te sodne odločbe.

20. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je razlika iz naslova covid dodatkov nastala za obdobje od januarja 2021 do avgusta 2021. Pri oblikovanju tožbenega zahtevka je tožnica upoštevala, da je dodatek preplačala za januar 2021, februar 2021 in maj 2021, za preostale mesece vtoževanega obdobja pa bi bil toženec upravičen do višjih zneskov dodatka, kot mu jih je izplačala. Po tem poračunu od njega zahteva vračilo 96,32 EUR neto.

21. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 93,16 EUR, zato ta v pritožbi utemeljeno zahteva še plačilo 3,16 EUR. Pravilno opozarja, da tožbeni zahtevek ne zajema meseca decembra 2020, ki ga je v svojem mnenju zmotno upošteval izvedenec. Brez upoštevanja podatka za december 2020 znaša v izvedenskem mnenju izračunano bruto prikrajšanje tožnice 292,77 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi tožnica za obdobje od januarja 2021 do avgusta 2021 zatrjevala takšno bruto prikrajšanje oziroma vtoževala temu ustrezen neto znesek 96,32 EUR (A9). Ker ji je prisojeno 93,16 EUR, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožencu iz tega naslova naložilo še plačilo 3,16 EUR (358. člen ZPP).

Neupravičena obogatitev - nadomestilo plače

22. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR (kot je obrazložilo, gre za neto znesek). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: čeprav je štelo tožbeni zahtevek od vključno januarja 2021 dalje za neutemeljenega, je prisodilo tožnici znesek, ki ga je utemeljilo s sklicevanjem na podatke izvedenskega mnenja o višini preplačila nadomestila za mesec januar 2021 (tega je sicer izvedenec izračunal v višini 480,03 EUR bruto). Že zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženca, ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo 222,00 EUR nadomestila plače z obrestmi v I. točki izreka razveljavilo, in vrnilo v tem delu zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR (A8), zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

23. Katera dejstva so odločilnega pomena, je pogojeno s predmetom tožbenega zahtevka. Ta se v tem sporu nanaša na preplačilo nadomestila plače (za odsotnosti z dela), ki je nastalo zaradi neutemeljenega vštetja covid dodatkov v osnovo za izračun nadomestila, zato so za presojo zahtevka odločilne zgolj okoliščine v zvezi s tem. Za ta spor torej ni pomembno, ali je tožnica druge elemente, ki tvorijo osnovo za nadomestilo plače, upoštevala pravilno ali ne, zato se do (ne)utemeljenosti tovrstnih toženčevih stališč pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Niso torej odločilnega pomena zatrjevanja toženca v prvostopenjskem postopku (ki jih ponavlja tudi v pritožbi) o tem, da naj bi mu tožnica obračunala prenizko nadomestilo, ker ni upoštevala četrtega odstavka 75. KPZZ tako, da bi na njegovi podlagi v osnovo za izračun nadomestila vštela vse elemente izplačane plače (dodatek za stalno pripravljenost, delovno uspešnost, nadurno delo ...), osnovo pa nato povečala za dejansko rast plač pri tožnici. Posledično je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker bi sodišče prve stopnje po mnenju toženca moralo pojasniti, v čem naj bi bil 75. člen KPZZ v nasprotju z ZDR-1 in ZSPJS. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje in izvedenec nista opredelila do izračunov (povzetih tudi v pritožbi), s katerimi je toženec utemeljeval svoja zatrjevanja o prenizkem obračunu nadomestila plač, oziroma ker sodišče ni odredilo izvedencu, naj v tej smeri dopolni mnenje.

24. S pritožbenim sklicevanjem, da je A. A. (vodja računovodskega odseka) na vprašanje, ali so preverbe izračunov plač delali v decembru, odgovorila: "In ugotovili, da je napaka," toženec neuspešno dokazuje, da je bila napaka pri obračunu nadomestil plače ugotovljena že v decembru 2020. Na konkretno vprašanje, kdaj se je ugotovila ta napaka, je namreč priča odgovorila, da je napako glede nadomestila plač ugotovila sodelavka v januarju (2021) za decembrsko plačo, tako pa je izpovedala tudi B. B. (vodja obračuna plač). Da je bila tožnica že pred januarjem 2021 seznanjena z napačno nastavitvijo programa za izračun nadomestila plač, pa je take obračune vseeno izvajala, pritožba toženca neuspešno dokazuje tudi s sklicevanjem na izpoved B. B. o tem, da so v januarju (2021) ugotovili, " … da v nadomestilo _še vedno_ vleče dodatke ...". To izpoved je priča navezala na preračun, ki so ga opravili potem, ko je v januarju 2021 delavec sporočil napako glede obračuna nadomestila plače. Na nobenem mestu pa iz izpovedi B. B. ne izhaja, da bi bila o nepravilnem obračunu nadomestila plač tožnica seznanjena že pred januarjem 2021. 25. Da je tožnica zavestno izplačevala več, kot bi morala, izhaja po navedbah toženčeve pritožbe iz izpovedi A. A. o tem, da so se izvajale naključne ročne preverbe izračunov plač. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A. A. res izpovedala o naključnih kontrolah, ki jih je izvajala vodja kakovosti, a je direktor pojasnil, da se je notranja kontrola izvajala le glede vnesenih podatkov, ne pa glede pravilnosti računalniških nastavitev za izračun. Podobno izhaja iz izpovedi B. B. Kot je pojasnila, pred junijem (2021) v zvezi z nadomestili plač ni opravljala "štih prob" (prav tako pred postopkom revizije ni preverjala obračuna covid dodatkov); v pravilnost izračuna tedaj ni dvomila, poleg tega je bilo ogromno dela in velika časovna stiska. Pritožbeno sklicevanje na izvajanje preverb tako po presoji pritožbenega sodišča še ne dokazuje očitka toženca, da je tožnica zavestno izplačevala več kot je bila dolžna, ter da naj bi to svoje postopanje nato spremenila zgolj zaradi napovedane revizije plač.

26. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved A. A. in B. B., da sta vedeli, kako je bilo treba obračunati covid dodatka in nadomestila plač. Četudi sta vedeli, kako je bilo treba glede na predpise pravilno obračunati ti kategoriji plače, to še ne pomeni, da ju je tožnica vedoma obračunala z uporabo napačnih formul v računalniškem programu. Glede covid dodatkov je dokazni postopek to že izključil, glede nadomestila plač pa bo to vprašanje predmet ponovljenega sojenja.

27. Neutemeljeno je tožničino pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisi zvočnih posnetkov in med samimi zapisniki in prepisi, in sicer glede tožničinega zavedanja o napačnem obračunu nadomestil plače. Iz pritožbenih navedb v tej zvezi namreč izhaja, da se tožnica dejansko ne strinja s prvostopenjsko dokazno oceno.

28. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva o teh okoliščinah zaradi zmotnega materialnopravnega stališča v dosedanjem postopku še niso bila jasno in popolno ugotovljena, kar velja za celotno vtoževano obdobje. To se (kot izhaja tudi iz tožničine tabele, v kateri je predstavljen izračun vtoževanega zneska; A8) nanaša na obdobje od vključno januarja 2021 do vključno aprila 2021. Tožbeni zahtevek pa ne zajema vračila preplačila tudi za mesec december 2020, ki ga sicer omenja sodba sodišča prve stopnje.

29. Za sprejem pravilne odločitve o uporabi 190. ali 191. člena OZ je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju za celotno vtoževano obdobje natančno raziskati okoliščine o tem, kako je tožnica izvajala obračunavanje in izplačilo nadomestila plač po tem, ko je (glede na dosedanje prvostopenjske ugotovitve) B. B. v januarju 2021 ugotovila napako pri nadomestilih plače, poklicala pogodbenega izvajalca, ta pa ji je po telefonu povedal, kako odpraviti napako (ki je bila v napačno izbrani formuli). Drži namreč pritožbena navedba tožnice, da se sodišče ni opredelilo do njenega zatrjevanja, da se vse do revizije ni zavedala, da tožencu plačuje preveč, niti ni tega hotela; ni se zavedala, da se je pomota pri obračunu nadomestila plače za zdravnike (pri katerem se v osnovo všteva povprečje zadnjih treh izplačanih plač) zavlekla v vtoževano obdobje, niti ni tega hotela; bila je prepričana, da bo pogodbeni izvajalec popravil podatke pri plačah, ki se vštevajo v formulo za obračun nadomestil plač; ob pripravi plačilnih list in izplačilu plač se ni zavedala, da je prišlo do neželene obračunske napake in da izplačuje narobe ... Sodišče prve stopnje je torej dolžno ugotoviti in ustrezno obrazložiti dokazno oceno o tem, ali je tožnica nadomestila plač, na katera se nanaša tožbeni zahtevek, tožencu vedoma obračunala tako, da je v osnovo nepravilno vključila covid dodatka in mu vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, ali pa drži trditev toženca, da mu je tudi potem, ko je prvič ugotovila napako pri obračunu nadomestil plač, še naprej zavestno obračunavala plače z enako napako in mu plačevala nekaj, kar je vedela, da mu ni dolžna.

30. Za razjasnitev vseh navedenih okoliščin naj sodišče prve stopnje poleg upoštevanja že zbranega dokaznega gradiva dodatno zasliši stranki in priče, ki so bile predlagane za zaslišanje v zvezi z omenjenimi okoliščinami. Pri ugotavljanju dejstev naj bo pozorno na to, da je plačo za prvi vtoževani mesec, t. j. za januar 2021, tožnica obračunala (in izplačala) v februarju 2021, torej je ključno njeno postopanje ob tedanjem in nadaljnjih obračunavanjih in izplačilih. Pri odločanju o tožbenem zahtevku po višini naj bo pozorno na to, da je ta postavljen v neto znesku, pri odločanju o stroških pa, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji) oproščena plačila sodne takse.

31. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno poleg dela odločitve v I. točki izreka, razveljavilo tudi II. točko izreka v delu, ki se nanaša na plačilo 344,59 EUR (prvi odstavek 355. člena ZPP), posledično pa tudi III. in IV. točko izreka, ki se nanašata na stroškovno odločitev, ter vrnilo v tem delu zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ocenilo je, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice glede širšega sklopa odločilnih dejstev, poleg tega pa je storilo tudi bistveni kršitvi določb postopka. Tudi sicer ni namen instančnega postopka prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo dela izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

32. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (plačilo 93,16 EUR z obrestmi) prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Osnova za izračun nadomestila plače v breme delodajalca - tekoči mesec. 2 Bruto osnova za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za pretekli mesec.