Jedro

Pri špedicijskem poslu je možen dogovor, da špediter zaračuna svoje storitve prejemniku stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ig 710/95-2 z dne 22.5.1995 v 1. in 3. točki, s katerim je bilo naloženo toženi stranki plačati tožeči stranki znesek 822.562,00 SIT s pripadki ter izvršilne stroške v višini 21.825,62 SIT. Toženi stranki je bilo naloženo plačati tožeči stranki še njene nadaljnje pravdne stroške v višini 85.225,00 SIT s pripadki. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je v mejah preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77) ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka, kot špediter s tožbo zahteva povrnitev špedicijskih stroškov (carinske dajatve, izravnava davščin, stroški prekladanja in prevozni stroški), ki jih je imela v zvezi z uvozom blaga po uvozni carinski deklaraciji z dne 17.8.1992. Trdila je, da je špedicijske posle, ki se nanašajo na vtoževane stroške opravila po naročilu tožene stranke. Tožena stranka se je branila in navajala, da ni naročila špedicijskih poslov v zvezi z zgoraj navedenim uvozom blaga, saj iz same deklaracije izhaja, da je carinski zavezanec podjetje J. Vtoževani stroški pa predstavljajo v glavnem carinske dajatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki utečeno poslovali, na podlagi ustnih naročil. Pri tem pa ni posebej ugotavljalo kakšna je bila vsebina tega poslovanja. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje (A14, A14, A16, A17, A18) izhaja, da je tožena stranka v dveh drugih primerih plačala tožeči stranka špedicijske stroške, ki obsegajo carinske dajatve, pri tem je iz deklaracij (A16, A18) razvidno, da je kot carinski zavezanec na njih označena tožena stranka. Iz tega je mogoče sklepati, da je bila v teh primerih naročnik špedicijskega posla tožena stranka. V carinski deklaraciji z dne 17.1992 (A11), na katero se nanašajo vtoževani stroški je tožeča stranka kot špediter sama izpolnila, pri čemer je označila kot carinskega zavezanca podjetje J. Takšna vsebina carinske deklaracije pa kaže na to, da je podjetje J. naročilo odpravo stvari čez mejo v smislu določb 835. člena ZOR. Ker je tožeča stranka naperila zahtevek za povrnitev carinskih stroškov na toženo stranko, za katere je sama označila, da so sicer obveznosti podjetja J., smiselno zatrjuje dogovor o prevalitvi carinskih stroškov na prejemnika blaga, (toženo stranko) v smislu določbe 842. člena ZOR. V tem primeru gre tako za drugačno poslovanje kot primeru najprej navedenih deklaracij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da relevantnih dejstev o obstoju posebnega dogovora, iz katerega bi izhajala obveznost tožene stranke plačati vtoževani znesek sodišče prve stopnje ni podalo, zaradi česar izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP/77). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti relevantna dejstva na katera bo moralo uporabiti pravilno materialno pravo.