Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za presojo dolžnikove insolventnosti ni potrebno, da bi bila upnikova terjatev, ki se v okviru le-te upošteva, judikatna. V kolikor je sporna, se mora sodišče o njenem obstoju prepričati na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je takšen postopek izvedlo in na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ni dvoma o obstoju posojilne pogodbe med upnikom in dolžnikom in obstoju dolga dolžnika do upnika v višini 211.291,00 EUR. Takšno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje razlogom zanjo.

Pritožnikovo stališče, da je podana litispendenca, je zmotno. O litispendenci govorimo, kadar o istem zahtevku med istima strankama tečeta dve pravdi. V danem primeru pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem obstoja upnikove terjatve le v okviru presoje upnikove procesne legitimacije v tem postopku oziroma dolžnikove insolventnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom: A. d. o. o. (1. točka izreka). Za upraviteljico je imenovalo B. B. (2. točka izreka) in ugotovilo, da le-ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: upraviteljica v postopkih zaradi insolventnosti, B. B. s. p. (3. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka nad njim zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana procesna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom ter da je dolžnik insolventen. Zato je nad njim začelo stečajni postopek. Svoje zaključke o upnikovi procesni legitimaciji in dolžnikovi insolventnosti je temeljilo na oceni izvedenih dokazov, zlasti izpovedb zaslišanih prič, na podlagi katere je s stopnjo prepričanja ugotovilo, da je izkazana terjatev upnika do dolžnika v višini 211.291,26 EUR. Ugotovilo je, da je bila med strankama sklenjena ustna posojilna pogodba, na podlagi katere je upnik dolžniku v času od 6. 6. 2014 do 26. 6. 2014 plačal znesek 251.000,00 EUR, da mu je dolžnik vrnil samo znesek 40.780,00 EUR, preostalega zneska, s plačilom katerega zamuja že več kot dva meseca, to je zneska v višini 211.291,26 EUR, pa ne.

5. Sodišče prve stopnje je narok za obravnavo predloga za začetek stečajnega postopka opravilo v nenavzočnosti pravilno vabljenega dolžnika, v skladu z določbo četrtega odstavka 239. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ugotovilo je, da je pooblaščenec dolžnika tekom naroka posredoval opravičilo zaradi odsotnosti in predlagal, da se narok opravi v njegovi nenavzočnosti, za morebitno preložitev naroka pa niso bili izpolnjeni pogoji.

6. Pritožnik navaja, da se zaslišanja ni mogel udeležiti, da je o tem predložil zdravniško dokumentacijo ter da je zakoniti zastopnik C. C. še vedno v bolniškem staležu. Trdi, da mu je bila odvzeta pravica, da neposredno pred sodiščem izpove o sodelovanju z upnikom in zato kršena pravica enakosti pred zakonom.

7. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da se v njem zdravniško potrdilo, iz katerega naj bi izhajalo, da se zakoniti zastopnik dolžnika zaslišanja na naroku dne 9. 6. 2016 ni mogel udeležiti, ne nahaja. V spisu se nahaja le zdravniško potrdilo z dne 29. 3. 2016, ki ga je na naroku dne 30. 3. 2016 predložil pooblaščenec dolžnika in iz katerega izhaja, da je zakoniti zastopnik dolžnika v bolniškem staležu. Njegov pooblaščenec je dne 9. 6. 2016 sodišču poslal obvestilo, da se naroka zaradi druge obravnave ne bo mogel udeležiti in predlagal, da se opravi v njegovi nenavzočnosti. Ni pa sodišče prve stopnje prejelo obvestila, da se naroka ne bi mogel udeležiti zakoniti zastopnik dolžnika niti ni prejelo zdravniškega potrdila, iz katerega naj bi izhajalo, da je le-ta še vedno v bolniškem staležu. Očitki sodišču prve stopnje, da je dolžniku odvzelo pravico, da izpove o sodelovanju z upnikom, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ob povedanem niso utemeljeni.

8. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je s svojo odločitvijo poseglo v drugo zadevo opr. št. VIII Pg 575/2015, v kateri se vodi spor po tožbi upnika zoper dolžnika zaradi plačila 221.220,63 EUR. Meni, da je podana litispendenca, da bi bilo potrebno počakati na razplet te pravdne zadeve ter da bi upnik lahko predlagal začetek stečajnega postopka nad dolžnikom šele, če po pravnomočnosti sodbe, s katero bi se ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, dolžnik dolga ne bi plačal prostovoljno in bi bila izvršba neuspešna.

9. Pritožnikovo stališče, da je podana litispendenca, je zmotno. O litispendenci govorimo, kadar o istem zahtevku med istima strankama tečeta dve pravdi. V danem primeru pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem obstoja upnikove terjatve le v okviru presoje upnikove procesne legitimacije v tem postopku oziroma dolžnikove insolventnosti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za presojo dolžnikove insolventnosti ni potrebno, da bi bila upnikova terjatev, ki se v okviru le-te upošteva, judikatna. V kolikor je sporna, se mora sodišče o njenem obstoju prepričati na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je takšen postopek izvedlo in na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da ni dvoma o obstoju posojilne pogodbe med upnikom in dolžnikom in obstoju dolga dolžnika do upnika v višini 211.291,00 EUR. Takšno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se pridružuje razlogom zanjo.

11. Dolžnik je v ugovoru zoper predlog upnika sicer res predlagal, da sodišče pribavi spis VIII Pg 575/2015, v zvezi z navedbo, da so v njem „listine, iz katerih izhaja, da ne dolguje predlagatelju nič, temveč prav nasprotno, da predlagatelj dolguje dolžniku razliko kupnine“, ni pa svojega predloga konkretiziral. Zato očitki sodišču prve stopnje v tej smeri niso utemeljeni.

12. Pritožnik nadalje trdi, da ima v tem trenutku terjatve do svojih poslovnih partnerjev in kupcev v takšni višini, kot znaša terjatev predlagatelja, predvsem pa ima sredstva, da bi lahko terjatev plačal iz zalog in denarnih sredstev. Vendar pa navedenih trditev ne konkretizira niti jih ni konkretiziral v postopku pred sodiščem prve stopnje. Dolžnik bi namreč moral postaviti trditve, iz katerih bi izhajalo, da ima „likvidna“ sredstva, s katerimi bi v daljšem obdobju lahko poravnal vse svoje obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Denarnih sredstev v višini upnikove terjatve pa predloženi dokazi ne izkazujejo. Ker torej že trditvena podlaga pritožnika ne daje opore za sklepanje, da je dolžnik trajneje likviden, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaza s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je dolžnik solventen ali insolventen.

13. Trditve pritožnika, da bi v vsakem primeru sredstva za poplačilo terjatev lahko zagotovili družbeniki sami, bi bile relevantne le v primeru vložene zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom po prvem odstavku 236. člena ZFPPIPP. Po začetem stečajnem postopku le-teh ni več mogoče upoštevati.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani niti ni pritožbeno sodišče našlo nobenega od tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).