Jedro

Četudi je tožnikov sin pri spletanju in vzdrževanju socialne mreže bistveno omejen zaradi čustvene spremenjenosti (depresivno čustvovanje, anksioznost, visoka suicidna ogroženost), pa to ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah o zelo uspešni rehabilitaciji (tožnikov sin opravlja vse najpomembnejše osnovne funkcije samostojno in pri njih ni odvisen od pomoči drugih, po poškodbi je uspešno nadaljeval in zaključil srednjo šolo, nadaljeval s fakultetno izobrazbo in poklicno prekvalifikacijo, da so njegove sicer nekoliko upadle intelektualne sposobnosti še vedno na takšnem nivoju, da lahko z večjim naporom še napreduje, da je po poškodbi opravil vozniški izpit, da je že delal in želi tudi v bodoče najti ustrezno zaposlitev) še ne pomeni, da je njegovo stanje po poškodbi mogoče uvrstiti v okvir pravnega standarda posebno težke invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 7.511,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 dalje ter mu povrniti stroške pravdnega postopka, tožniku pa je v roku petnajstih dni naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 54,24 EUR, po izteku petnajstdnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da tožnikov sin nikoli ne bo živel sam, nikoli ne bo imel dekleta, nikoli ne bo imel družine in prijateljev, temveč bo vedno odvisen od pomoči staršev. Sodba se opira na deficite na telesnem in kognitivnem področju, kar je življenjsko, saj te stvari lahko vidimo, izmerimo in občutimo, a se s seštevanjem zgreši bistvo, saj je bistvo prikrajšanosti na področju čustvovanja. Pred nesrečo je imel tožnikov sin socialno mrežo, ki jo je po nesreči izgubil, novih prijateljev pa ni zmožen pridobiti. Sam si želi novih stikov in se zanje trudi, saj je za izboljšanje zelo motiviran, kar se vidi že iz njegovega napredovanja na telesnem področju. Izvedenka S. je zapisala, da je za bodočnost tožnikovega sina bistven razvoj socialnega oziroma prijateljskega omrežja, a to ne pomeni, da je prihodnost v njegovih rokah, kot to razume sodišče. Tožnikov sin socialnih stikov ni zmogel razviti do sedaj in jih ne bo zmogel razviti v bodoče, ampak se še bolj pogreza. Izvedenka lepo opiše, zakaj socialnih stikov ne bo zmogel razviti, saj je introvertiran, ima paraliziran obraz, ne more se soočiti z izgubo, zato je bolj verjetno, da bo naredil samomor. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnikov sin zmožen navezovati socialne stike. Zmogel bi jih, kar se tiče prikrajšanj na telesnem in kognitivnem področju, a jih ne bo zmogel zaradi sprememb čustvovanja, na katere nima vpliva in so posledice nesreče. Izvedenka S. ni povedala, da je tožnikov sin zmožen prilagoditi svoje čustvovanje, ampak da bo storil samomor, če se to ne zgodi. Tožnikov sin ne more trpeti bolj, je na pragu samomora, trpeti pa ne more bolj niti tožnik, ki sinov razvoj spremlja in ve, da se mu stanje ne bo izboljšalo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožba ni utemeljena.

Skladno s tretjim odstavkom 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe, njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Ta določba omogoča plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih trpi (posredni) oškodovanec in ki izvirajo iz duševnih ali telesnih bolečin druge osebe (neposrednega oškodovanca), s katero je (posredni) oškodovanec čustveno močno povezan. Vendar pa daje ZOR pravico do denarne odškodnine osebi, ki sama ni neposredni oškodovanec, le izjemoma. Gre namreč za odstop od splošnega pravila, da imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci. Zato je omejen krog posrednih oškodovancev, ki imajo kljub splošnemu pravilu pravico do odškodnine, poleg tega pa imajo pravico do odškodnine samo v izjemno težkih primerih. Gre torej za izjemo, ki terja restriktiven pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda "posebno težka invalidnost". Denarna odškodnina gre zato svojcem samo v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Sodna praksa je priznala odškodnino posrednim oškodovancem v izjemnih primerih, kot so npr.: tetraplegija (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 323/94), primer hude možganske poškodbe, zaradi katere je neposredni oškodovanec 100% invalid, osebnostno spremenjen, vezan na tujo pomoč in postrežbo (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 285/97), nesamostojnost in nesposobnost opravljati osnovne življenjske aktivnosti (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 378/95), zoglenitev desne roke in noge zaradi udara električnega toka s postkomocijskim sindromom in hudo reaktivno depresijo (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 784/94), osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko pri 4 in pol leta starem otroku (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 403/98), primer nadpovprečno intelektualno in telesno sposobnega mladega človeka, ki ima trajne organske motnje telesne, nevrološke in psihološke narave, zaradi česar je sedaj na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 55/2002), stanje neposrednega oškodovanca, ki je v dinamičnem pogledu regrediral od perspektivnega znanstvenika do nekoga, ki le s težavo (ob ustrezni stimulaciji okolja) poskrbi za svoje osnovne življenjske potrebe (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 418/2006).

Tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da bo njegov sin vedno odvisen od pomoči staršev. Ta pritožbena navedba zato predstavlja novo dejstvo, ki tekom prvostopenjskega postopka ni bilo zatrjevano (v tožbi je bila zatrjevana le večja prizadetost matere, ki je morala zlasti v začetni fazi poškodovanemu sinu nuditi vso nego in oskrbo), zato ga pritožbeno sodišče ne more presojati, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto. Širjenje trditvene podlage v pritožbi namreč ni dopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožnik pa v pritožbi tudi ni navedel, zakaj takšnih trditev brez svoje krivde pred sodiščem prve stopnje ni mogel pravočasno podati.

Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje (razen v delu, kjer gre za že zgoraj obrazloženo nedopustno pritožbeno novoto), da je bila rehabilitacija tožnikovega sina glede na težo njegovih poškodb (zlom lobanjskega dna in leve senčne kosti, udarnina možganov z otekanjem in krvavitvijo v levi senčni reženj, krvavitev v srednje uho obojestransko, raztrgana rana na levem uhlju, zlom spodnje čeljustnice desno, zlom leve ključnice in drugega desnega rebra, obojestranska okvara obraznega živca ter okvara srednjega ušesa levo s posledično naglušnostjo) zelo uspešna, saj lahko tožnikov sin opravlja vse najpomembnejše osnovne funkcije samostojno in pri njih ni odvisen od pomoči drugih (glej gornjo obrazložitev), po poškodbi je uspešno nadaljeval in zaključil srednjo šolo, nadaljeval s fakultetno izobrazbo in poklicno prekvalifikacijo, da so njegove sicer nekoliko upadle intelektualne sposobnosti še vedno na takšnem nivoju, da lahko tožnikov sin z večjim naporom še napreduje, da je po poškodbi opravil vozniški izpit, da je že delal in želi tudi v bodoče najti ustrezno zaposlitev, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana posebno težka invalidnost neposrednega oškodovanca, tožnikovega sina. Opisano pritožbeno nesporno stanje tožnikovega sina je namreč mnogo boljše od stanja poškodovanih v zgoraj navedenih primerih iz sodne prakse.

Ugotovitev sodišča, da je tožnikov sin zmožen navezovati socialne stike, je pravilna, zato pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikov sin nikoli ne bo živel sam, da nikoli ne bo imel dekleta, družine in prijateljev. Takšnih navedb dokazni postopek namreč ni potrdil. Kot je pravilno zaključilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 19 izpodbijane sodbe izvedenka klinične psihologije ni ugotovila, da je tožnikov sin zaradi spremenjenega čustvovanja popolnoma nesposoben za navezovanje in vzdrževanje socialnih in prijateljskih stikov ter da socialnih stikov ni mogel razviti do sedaj in jih tudi ne bo v bodoče, kar vse neutemeljeno zatrjuje pritožnik, temveč je ugotovila, da so zmožnosti tožnikovega sina za formiranje psihosocialnih kontaktov in njihovem vzdrževanju bistveno omejene, kvaliteta njegovega življenja pa je odvisna predvsem od njegovega čustvenega prilagajanja na sedanje življenje. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da izvedenka ni povedala, da je tožnikov sin zmožen prilagoditi svoje čustvovanje, ampak da bo v primeru, če se to ne zgodi, storil samomor. Ob navedenem je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ima tožnikov sin kljub bistveno oteženem vzpostavljanju socialnih kontaktov še vedno možnost, da kvaliteto svojega življenja tudi na tem področju dvigne na višji nivo. Četudi je tožnikov sin pri spletanju in vzdrževanju socialne mreže bistveno omejen zaradi čustvene spremenjenosti (depresivno čustvovanje, anksioznost, visoka suicidna ogroženost) pa to še ne pomeni, da zaradi tega obravnavani primer sodi med izjemne primere invalidnosti oziroma posebno težko invalidnost, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnik po nesreči sina prestaja hude duševne bolečine, vendar mu odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti njegovega sina ni mogoče priznati, saj ob vsem obrazloženem ni izkazan objektivni element te oblike škode.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).