Jedro

Tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Njeni ugovori se po vsebini nanašajo na odmero dohodnine, kar ni predmet odločanja v predmetni zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 21. 11. 2017 50,00 EUR glavnice in 10,00 EUR stroškov davčne izvršbe, torej skupaj 60,00 EUR. Dolžničina obveznost temelji na izvršilnem naslovu, navedenem v 4. točki izreka, in sicer sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-44633/2017-1 z dne 15. 3. 2017. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri A. d.d. do višine davčnega dolga, pri čemer se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je izpodbijani prvostopni sklep odpravilo v tretjem odstavku 4. točke izreka, v delu, ki glasi, da je od označenih glavnic v tabeli banka ali hranilnica dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 22. 11. 2017 do vključno dneva plačila. Sicer je drugostopni organ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil. 2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni davčni organ, ker tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, začel davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova, sklep o izvršbi pa mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. 3. Pritožbeni organ v svoji odločbi ugotavlja, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršilni naslov tudi izvršljiv in prvostopni sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Prav tako tudi ni podan nobeden od pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Ob tem še tožnici pojasni, da po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, kar pomeni, da je dolžnica dolžna poravnati obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kljub temu, da ta še ni pravnomočen.

4. Ob tem pritožbeni organ še dodaja, da se na podlagi tretjega odstavka 96. člena ZDavP-2 od stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunavajo, zato prvostopni organ ni imel podlage za obračunavanje obresti od naslednjega dne od izdaje izpodbijanega sklepa do dneva plačila posamezne obveznosti. Iz tega razloga je pritožbeni organ v tem delu prvostopni sklep odpravil. 5. Tožnica se v vloženi tožbi sklicuje na določbe Ustave RS, ZDavP-2, Zakona o državni upravi, Zakona o dohodnini, Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sklicuje pa se tudi na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in sodbe Upravnega sodišča RS ter sodbo Vrhovnega sodišča. Po njenem mnenju je izpodbijana odločitev v nasprotju z navedenimi akti in dodaja, naj se upošteva, da davčni organ ni upošteval materialnih stroškov zaposlitve, da ji Republika Slovenija ne zagotavlja z Ustavo zagotovljene pravice do zaposlitve in dela, naj sodišče upošteva, da je središče njenih življenjskih interesov v Republiki Avstriji ter da so bili materialni stroški dela upoštevani pri izračunu dohodnine za leto 2010. Zahteva tudi javno in pošteno sojenje. Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V predmetni zadevi je sodišče razpisalo glavno obravnavo za 18. 3. 2021, na narok pa je pristopila samo tožena stranka. Tožnica na narok ni pristopila, kljub temu, da je bilo zanjo vabilo izkazano. Zato je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, kot izhaja iz prvostopnega in drugostopnega akta, s katero je bila zoper tožnico zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima pri A. d.d..

10. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so določeni v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med katerimi je tudi izvršljiv sklep davčnega organa. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

11. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnica svoje obveznosti, to je stroškov davčne izvršbe, o katerih je bilo odločeno z izvršljivim izvršilnim naslovom, sklepom Finančne uprave RS št. DT 4934-44633/2017-1 10-710-07 z dne 15. 3. 2017 ni poravnala, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

12. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Njeni ugovori se po vsebini nanašajo na odmero dohodnine (uveljavljanje materialnih stroškov zaposlitve, navedbe v zvezi s središčem tožničinih življenjskih interesov), kar ni predmet odločanja v predmetni zadevi. Izvršilni naslov v predmetni zadevi je zgoraj citirani sklep Finančne uprave RS, v skladu s katerim tožeča stranka dolguje stroške davčne izvršbe v višini 50,00 EUR, tožnica pa ne navaja, da je ta dolg plačala. Izpodbijana odločitev temelji na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi ter je tudi po presoji sodišča pravilna. Tožnica tudi s sklicevanjem na določbe Ustave RS in ostale predpise ter sodno prakso domačih in tujih sodišč, ki jih navaja v svoji tožbi, ne more biti uspešna, saj v ničemer ne pojasni, kako so relevantni za predmetno odločitev. Glede na to, da tožnica svojega dolga ni poravnala, je prvostopni organ pravilno izdal sklep o davčni izvršbi, nepravilnost glede uveljavljanja obresti pa je pravilno odpravil organ druge stopnje.

13. Glede tožbene navedbe o zahtevi za javno sojenje, ki jo je razumeti kot zahtevo za opravo glavne obravnave, pa je sodišče že zgoraj pojasnilo, da je le-to razpisalo za 18. 3. 2021, a ker pravilno vabljena tožnica na narok ni pristopila, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (tretji odstavek 58. člena ZUS-1).

14. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.