Jedro

Pri vprašanju ustrezne specifikacije višine vtoževane terjatve (in s tem sklepčnosti tožbe), je odločilno ne le, kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke, ampak tudi, kakšna je ugovorna aktivnost tožene stranke zoper trditveni temelj tožbe.

Glede na določno navedene podatke o zapadlosti posameznih računov bi morala tožena stranka, če je zanikala plačevanje računov z zamudo, podati trditve in dokaze, da jih je plačala pravočasno. Procesno trditveno in dokazno breme ob takem ugovoru je bilo namreč na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v razmerju do drugo tožene stranke potrdi.

II. Drugo tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah VL 147072/2010 z dne 25. 10. 2010, v povezavi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah VL 47791/2011 z dne 15. 6. 2011 in v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 5187/2011 z dne 9. 11. 2011, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 1.851,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje in za izvršilne stroške.

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah VL 147072/2010 z dne 25.10. 2010, v povezavi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah VL 47791/2011 z dne 15. 6. 2011 in v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 5187/2011 z dne 9. 11. 2011, se razveljavi v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 1.851,90 EUR za čas od 4. 10. 2010 do 20. 10. 2010 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 95,00 EUR v 8. dneh po poteku izpolnitvenega roka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila drugo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), torej pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklepe o izvršbi v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi tudi v I. in III. točki izreka za glavnico v višini 1.851,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje ter za vse stroške in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi priglašene pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskim vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St 2053/2013 z dne 14. 10. 2013 zoper prvo toženo stranko v tej zadevi pričel stečajni postopek. Ker je drugo tožena stranka solidarni porok prvo tožene stranke in sta torej toženi stranki navadna sospornika, se zastoj v postopku zoper prvo toženo stranko ne nanaša tudi na drugega sospornika, drugo toženo stranko. Zato je višje sodišče o pritožbi drugo tožene stranke lahko odločilo (195. člen ZPP)(1).

8. Pritožnica uvodoma uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Ustave RS, saj je arbitrarno odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso v primerljivih primerih, in sicer v nasprotju s sodbami I Cp 1769/2011 in I Cpg 1537/2007. Vendar je pravilo prepovedi arbitrarnosti prekršeno le v primeru, če je sodna odločba očitno napačna že na prvi pogled, brez razumne pravne obrazložitve in sploh ni utemeljena s pravnimi argumenti, česar v obravnavanem primeru izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

9. Predmet tožbenega zahtevka v tem postopku so zamudne obresti, ki so se natekle zaradi zamud s plačili dobavljenega blaga po prodajni pogodbi št. 2006/13520 z dne 24. 10. 2006, sklenjeni med tožečo in prvo toženo stranko. Temelja obveznosti, iz katerega obrestni zahtevek izhaja, navedene prodajne pogodbe (kot tudi bianko menice, ki jo je drugo tožena stranka izpolnila v zavarovanje terjatev tožeče stranke), toženi stranki nista izpodbijali. Tožeča stranka je že v odgovoru na ugovor konkretno navedla številke z zamudo plačanih računov. Čeprav je le za nekatere posebej navedla še datume zapadlosti, delnih in končnih plačil, višino obresti pa je specificirala po obračunih obresti, je tudi po stališču višjega sodišča podala zadostno trditveno podlago za preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nobenega razloga namreč ni, da bi morala vsebino priloženih obračunov zamudnih obresti, iz katerih izhajajo podatki o zapadlosti vsakega posameznega zneska računa in datumi delnih plačil ter dokončnih plačil, prepisovati še v svojo vlogo. Ker je s tem izpolnila svoje trditveno in dokazno breme glede višine vtoževane terjatve, je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožeča stranka odsotnost trditvene podlage glede zamude s plačilom tožene stranke nadomestila z dokaznimi listinami – obrestnimi izračuni, s čimer naj bi bila kršena 7. in 212. člen ZPP.

10. Kot izhaja tudi iz sodbe VSL Sodba I Cp 1769/2011 z dne 13.7.2011, na katero se v pritožbi sklicuje drugo tožena stranka, je pri vprašanju ustrezne specifikacije višine vtoževane terjatve (in s tem sklepčnosti tožbe), odločilno ne le navedeno zgoraj, torej, kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke, ampak tudi, kakšna je ugovorna aktivnost tožene stranke zoper trditveni temelj tožbe. Dejstvo je, da sta toženi stranki izdane račune plačali z zamudo. Ne drži pa, da je tožena stranka v predmetnem postopku nedvoumno zatrjevala negativno dejstvo, ki bi ga morala izkazati in dokazati tožeča stranka, česar naj ta ne bi storila. Glede na določno navedene podatke o zapadlosti posameznih računov bi morala namreč tožena stranka, če je zanikala plačevanje računov z zamudo, podati trditve in dokaze, da jih je plačala pravočasno. Zato prvo tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je s tem, ko je zanikala plačevanje računov z zamudo ter poudarila, da zamuda pri plačilu ni z ničemer izkazana, uveljavljala negativno dejstvo. Procesno trditveno in dokazno breme ob takem ugovoru je bilo namreč na toženi stranki, slednja pa takih trditev in dokazov ni podala. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki račune plačevali z zamudo, pa drugo tožena stranka v tem postopku niti ne more več izpodbijati, zato so pravno nerelevantne vse njene nadaljnje pritožbene trditve o spornosti tega dejstva. Pri tem pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, na kateri materialnopravni podlagi je zahtevku ugodilo, saj se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), tudi določila o teku zamudnih obresti, kar zadostuje, upoštevaje tudi dejstvo, da ima drugo tožena stranka v postopku pooblaščenca odvetnika.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje zaradi pravilnosti in popolnosti izračunov višine obresti ni angažiralo izvedenca finančne stroke. Pravilnost obračuna zamudnih obresti je sicer vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava; pri tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določilo 381. člena OZ o teku procesnih obresti in s tem preizkusilo edini konkretizirani ugovor toženih strank, ki se je nanašal na obrestovanje obresti. Upoštevaje zgoraj navedeno o procesnem dokaznem bremenu tožene stranke je zato nadalje pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki preostalim obračunom obresti s tem, ko sta trdili le, da so napačni, nasprotovali le pavšalno, zaradi česar se je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da so pravilni, utemeljeno sklicevalo na obračune tožeče stranke v prilogah A9 - A12 (drugi odstavek 214. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožba drugo tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Tako tudi Sodba VS RS II Ips 314/2003 z dne 13. 5. 2004.