Jedro

V ponovljenem postopku je mogoče uveljavljati ugovor zastaranja le pod pogoji, ki veljajo za pritožbeni postopek, to je, da pritožnik izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti v prvem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S primarnim tožbenim zahtevkom sta tožnika od toženca zahtevala: - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po katerem se bo lahko pri delu nepremičnin ID znak 000-302/0-0 in ID znak 000-308/0-0, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal izvedenec) označen z rezervnim ID znakom _____ vpisala lastninska pravica na ime in v korist prve tožnice. V kolikor tega ne stori, bo to listino nadomestila ta sodba. Navedeni del je približne izmere 1000 m2 in je na tožbi priloženi mapni kopiji kot del v času vložitev tožbe obstoječih parc. št. 302 in 308, obe k.o. ... označen z vodoravnimi črtami in - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, po katerem se bo lahko pri delu nepremičnin ID znak 000-302/0-0 in ID znak 000-308/0-0, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal izvedenec) označen z rezervnim ID znakom _____ vpisala lastninska pravica na ime in v korist drugega tožnika. V kolikor tega ne stori, bo to listino nadomestila ta sodba. Navedeni del je približne izmere 1000 m2 in je na tožbi priloženi mapni kopiji kot del v času vložitev tožbe obstoječih parc. št. 302 in 308, obe k.o. ... označen z vodoravnimi črtami.

S podrednim tožbenim zahtevkom sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta lastnika prej opisanih nepremičnin.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in odločilo, da morata tožnika tožencu v roku 15 dni povrniti 251,65 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila tožnika. Menita, da je toženec podal ugovor zastaranja prepozno, šele v ponovljenem postopku. Z upoštevanjem ugovora zastaranja kot pravočasnega je bilo kršeno načelo prepovedi reformatio in peius. Prav tako toženec ni podal pravočasnih pravno pomembnih trditev, na podlagi katerih bi lahko gradil materialnopravni ugovor zastaranja. Toženec je bil pred zadnjim narokom za glavno obravnavo na kraju samem pozvan k podaji navedb v pravočasni pisni vlogi, pa tega ni storil, kar ima za posledico, da sodišče na naroku podanih navedb ni dolžno upoštevati. Ugovor zastaranja tudi sicer ni utemeljen. Zahtevek v dani zadevi namreč ne temelji le na dednem dogovoru v postopku D 100/83, ampak tudi na sodbi P 55/2002. Oba akta kumulativno predstavljata podlago zahtevka. Neizvršljivost predhodne sodbe je posledica spremenjenih predpisov in sodne prakse v času odločanja o izvršitvi. V letu 2006 je pričel veljati Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), na podlagi katerega se je izoblikovala sodna praksa, ki je zahtevala, da se že v okviru pravdnega postopka opravi odmera parcel. Z odločitvijo se posega v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Predmetni pravdni postopek je posledica neizvršljivosti sodbe P 55/2002, za katero tožnika ne nosita odgovornosti. V postopku P 55/2002 je bil ugovor zastaranja zavrnjen. Odločitev o tem je pravnomočna. Izrek sodbe ustvarja zaveze, katerih uresničitev se zahteva v predmetnem postopku. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njunemu zahtevku ugodi, podredno, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastarala. Pri tem je kot podlago tožbenega zahtevka pravilno štelo dedni dogovor sklenjen v postopku D 100/83 z dne 29. 5. 1984 (glej 9. točko obrazložitve sodbe), ne pa tudi sodbe P 55/2002 z dne 28. 10. 2003, ki tožencu šele nalaga sklenitev ustrezne obligacijskopravne pogodbe za prenos lastninske pravice potem, ko bo opravljena parcelacija. Predpostavka za ugoditev tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kot razpolagalnega pravnega posla na področju nepremičnin, je obstoj zavezovalnega pravnega posla. Razpolagalni pravni posel namreč sledi zavezovalnemu pravnemu poslu. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da podlage, ki tožencu nalaga izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne predstavlja le dedni dogovor ampak tudi sodba P 55/2002. 7. Višjemu sodišču so znane ustavnopravne razsežnosti ugovora zastaranja na katere opozarja pritožba. Vendar pa je v zvezi s tem povedati dvoje. Tožnik je tisti, ki postavi tožbeni zahtevek, o katerem odloča sodišče v izreku sodne odločbe. Tudi ne drži, da je bil neuspešen poskus izvršitve toženčeve obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo P 55/2002, kot nadomestnega dejanja, posledica spremembe zakonodaje. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3406/2011 z dne 16. 11. 2011 izhaja, da je predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo zato, ker iz izvršilnega naslova niso bile razvidne prostorske meje izpolnitve dolžnikove obveznosti in ne zato, ker sodbi ni bil priložen elaborat v skladu z zahtevami ZEN. Pri tem se je višje sodišče sklicevalo na sodno prakso, ki se je oblikovala že pred vložitvijo tožbe v zadevi P 55/2002 (sklep VSL III Cp 241/2000). Neizvršljivost sodbe P 55/2002 torej ni posledica spremenjene zakonodaje in sodne prakse, kot to skušata prikazati pritožnika. Res je, da si tožnika že od leta 2002 v sodnih postopkih prizadevata za izpolnitev obveznosti toženca iz dednega dogovora, vendar pa sta z oblikovanjem tožbenega zahtevka tako v prvotni kot predmetni zadevi sama začrtala dejanske in materialnopravne meje spora. Tako bi lahko, kljub temu, da naše pravo ne pozna posebne tožbe, s katero naj se konkretizira izvršilni naslov, z ustreznim oblikovanjem zahtevka v ugotovitveni tožbi dosegla izdajo „dopolnilnega izvršilnega naslova“.

8. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije) ter na trditveno podlago, ki sta jo podali pravdni stranki (7. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Glede ugovora zastaranja to pomeni, da mora pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju razlagati ustavnoskladno ter ustrezno ovrednotiti vse okoliščine primera. In ta merila je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je v izčrpni obrazložitvi kot eno izmed okoliščin primera ustrezno ovrednotilo tudi vložitev tožbe in sodbo v zadevi P 55/2002 (glej 9., 10., 12. in 13. točko obrazložitve sodbe). Glede na ugotovitev, da je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastarala že pred vložitvijo tožbe v zadevi P 55/2002, kar velja tudi, če bi se upošteval 10 letni zastaralni rok za judikatne terjatve,1 na katerega se pritožnika sklicujeta v pritožbi, je pravilno zaključilo, da institut pretrganja zastaranja ne pride v poštev. Po izteku zastaralnega roka zastaralni roki začnejo teči znova le v primeru odpovedi zastaranju, o katerem pa v predmetni zadevi ni mogoče govoriti, saj je toženec v pravdni zadevi P 55/2002 podal ugovor zastaranja. Ta ugovor je bil zavrnjen, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na sprejeto stališče sodišča prve stopnje v zadevi P 55/2002 glede zastaranja ni vezano.

9. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zastaranja je na tožencu, kot to pravilno ugotavljata pritožnika. Vendar pa pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ne pomenijo, da sodišče ne upošteva navedb, ki jih je navedla nasprotna stranka. Dejansko podlago za odločanje predstavljajo relevantne navedbe obeh strank. Tako ni pomembno katera od strank je neko dejstvo navedla, pomembno je, da je bilo navedeno do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da pravno pomembna dejstva za presojo ugovora zastaranja niso bila podana pravočasno, ker jih toženec ni navedel do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta jih pravočasno navedla tožnika (12. točka obrazložitve sodbe).

10. Pritožba pa utemeljena opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec ugovor zastaranja podal pravočasno. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbi II Ips 205/2014 in II Ips 121/2006), ki pa ne obravnava konkretne procesne situacije, ko je ugovor zastaranja podan (šele) v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Res je ugovor zastaranja materialnopraven ugovor. Vendar pa je stališče teorije in sodne prakse,2 da je ugovor zastaranja v pritožbenem postopku mogoče uveljavljati le ob izpolnjenem pogoju iz 337. člena ZPP. Ponovljen postopek sledi pritožbenemu postopku in je namenjen odpravi kršitev, ki jih ugotovi višje sodišče, zato je logično, da ugovorov, ki jih toženec ni mogel podati v pritožbenem postopku, ne more podati niti v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. V ponovljenem postopku je torej mogoče uveljavljati ugovor zastaranja le pod pogoji, ki veljajo za pritožbeni postopek, to je, da pritožnik izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti v prvem postopku. Zakaj ugovora zastaranja ni uveljavljal že v prvotnem postopku toženec ni pojasnil. Okoliščina, da je za zastopanje pooblastil kvalificiranega pooblaščenca šele dne 8. 5. 2017, torej v ponovljenem postopku, ne predstavlja takega opravičljivega razloga. Prav tako višje sodišče v sklepu II Cp 3496/2014 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, saj sta tožnika že v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navajala tudi dedni dogovor. Ugovor zastaranja, podan v ponovljenem postopku, je zato po oceni pritožbenega sodišča prepozen oziroma nedovoljen.

12. Zaradi zmotnega stališča glede pravočasnosti uveljavljanja ugovora zastaranja je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (ni bil izdelan elaborat), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje nadaljuje s postopkom odmere nepremičnin in se ponovno vsebinsko opredeli do ugovorov toženca.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V predzadnjem stavku 13. točke obrazložitve sodbe je očitna pisna pomota. V kolikor se kot primeren rok za podajo zahteve za izpolnitev obveznosti šteje leto dni, bi se zastaralni rok iztekel začetek in ne konec leta 1997. Tudi po mnenju višjega sodišča primeren rok za podajo zahteve ter za izvršitev potrebnih dejanj za izpolnitev vtoževane obveznosti ne more biti več kot šest mesecev. 2 Prim. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141; Bergant-Rakočević, Prekluzije in posebni procesni položaji, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1656-1664, VSL sodba I Cp 3139/2009.