Jedro

Po presoji sodišča razlogi izpodbijane odločbe ne zadoščajo za preizkus njene zakonitosti. V preambuli izpodbijanega sklepa zgolj navedba 67. člena ZUP, ki je ponovljen tudi v obrazložitvi, brez razlogovanja določb ZRud-1, ki določajo v 50. členu pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice, med katerimi je tudi navedba o ustreznih dokazilih, s katerimi je dokazan obstoj mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, ne zadošča za ugotovitve o zakonski utemeljenosti odločitve upravnega organa.

Izrek

I. Tožbi prve tožnice A.A. se ugodi in se sklep tožene stranke, št. 0141-28/2011-DE-14 z dne 6. 6. 2012, odpravi in se vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožba drugo tožnika B.B. s.p. se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, št. 0141-28/2011-DE-14 z dne 6. 6. 2012, je odločeno, da se vloga A.A. (prve tožnice v tem sporu), za podaljšanje rudarske pravice zavrže. Tožena stranka razlaga, da je upravni organ pravočasno, dne 23. 5. 2005 prejel dokazila za dopolnitev vloge, ki pa niso popolna. A.A. med zahtevana dokazila ni priložila dokazila o obstoju mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, to je Elaborata o zalogah in virih mineralne surovine v kamnolomu Pletovarje. Ker ni dopolnila vloge v roku, kot je to zahteval upravni organ, se njena vloga na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrže. Ta namreč določa, da če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže. 2. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga kršitve določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je vložila vlogo za podaljšanje roka veljavnosti rudarske pravice skladno z določbo prvega odstavka 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). V navedeni določbi je dolžnost nosilca rudarske pravice, ki zahteva podaljšanje trajanja rudarske pravice, da z ustreznimi dokazili dokaže obstoj zalog mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, in da je bila na pridobivalnem prostoru izvedena predpisana sprotna sanacija zemljišč, degradiranih z rudarskimi deli. Zakon ali drug predpis ne določata, s katerimi dokazili je treba to dokazati in jih zato priložiti vlogi, ter da so kot taka osnova za izvedbo postopka. Glede na to veljajo vsakršna dokazila, ki imajo po določbah ZUP ustrezno dokazno vrednost in ne le točno določeno dokazilo (elaborat o zalogah), ki ga je zahtevala tožena stranka. Tožena stranka pa se očitno s tem ne strinja, ker je zahtevala dopolnitev vloge s točno določenimi dokazili. Ker zahtevanega elaborata ne more predložiti, je namesto tega predložila druga dokazila, to je zapisnik inšpekcijskega nadzora z ogledom, iz katerega je dovolj natančno razvidno tudi stanje zalog. Iz predloženega zapisnika so razvidni vsi podatki, ki so potrebni za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice in bi zato morala tožena stranka o vlogi odločiti. To izhaja tudi iz določbe tretjega odstavka 140. člena ZUP, ki določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, ampak mora postopek nadaljevati. V nadaljevanju še podrobno navaja ves potek postopkov, tudi glede na različno sestavo vladne koalicije in predlaga, da se tožbi ugodi in vzpostavi zakonito stanje tako, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne zadeva upravnemu organu v ponovni postopek. Predlaga povrnitev stroškov v višini 350 EUR.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

4. Tožba prve tožnice je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna procesna odločitev tožene stranke, da prva tožnica kljub pozivu ni dopolnila vloge v roku, kot je to zahteval upravni organ, vsled česar je tožena stranka njeno vlogo kot pomanjkljivo oziroma nepopolno zavrgla. Tožena stranka odločitev utemeljuje s tem, da prva tožnica med zahtevana dokazila ni priložila dokazila o obstoju mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, to je Elaborata o zalogah in virih mineralne surovine v kamnolomu Pletovarje. Po presoji sodišča, takšni razlogi izpodbijane odločbe ne zadoščajo za preizkus njene zakonitosti. V preambuli izpodbijanega sklepa zgolj navedba 67. člena ZUP, ki je ponovljen tudi v obrazložitvi, brez razlogovanja določb ZRud-1, ki določajo v 50. členu pogoje za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice, med katerimi je tudi navedba o ustreznih dokazilih, s katerimi je dokazan obstoj mineralne surovine znotraj pridobivalnega prostora, ne zadošča za ugotovitve o zakonski utemeljenosti odločitve upravnega organa.

6. Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je prva tožnica predložila drugačno dokazilo, kot ga je zahtevala tožena stranka za dopolnitev vloge, na katerega se tudi sklicuje. Iz tega dokazila naj bi bilo mogoče ugotoviti obstoj mineralne surovine. Te okoliščine, zakaj naj bi bil zgoraj navedeni Elaborat edino dokazilo o obstoju mineralne surovine, tožena stranka ni obrazložila, četudi 50. člen ZRud-1, izrecno ne predpisuje zgolj tega dokazila. Izpodbijana odločba ni v skladu s predpisnimi določbami ZUP, ki v 210. členu določa obliko in sestavne dele odločbe. 214. člen ZUP, ki se nanaša na obrazložitev odločbe namreč določa, da mora le-ta, med drugim obsegati tudi obrazložitev zahtevkov strank, njihove navedbe o dejstvih (1. točka prvega odstavka 214. člena), razloge odločilne za presoje posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena), navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 214. člena), razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno takšnemu zahtevku strank (6. točka 214. člena). Vse to pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano predvsem v delu, ki se nanaša na navedbe in predložene dokaze prve tožnice v njeni dopolnitvi vloge z dne 22. 5. 2012, ki niso bile zgolj pavšalne.

7. Sodišče je v sporni zadevi odločilo po sodniku posamezniku (četrta alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

8. Sodišče je upravni akt odpravilo, ker je ugotovilo, da ima upravni akt takšne bistvene pomanjkljivosti v obrazložitvi dokazne ocene (ne glede na to, da gre zgolj za procesno odločitev zaradi (ne) dopolnitve vloge), da zaradi njih ni moglo presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 37. člena ZUS-1). Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Ta bo v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v roku 30 dni izdal nov upravni akt. K točki II izreka:

9. Tožba drugo tožnika B.B. s.p., se zavrže. 10. 2. člen ZUS-1 v prvem odstavku določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V drugem odstavku je določeno, da je upravni akt po tem zakonu med drugim tudi upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa je bil ta izdan na podlagi vloge prve tožnice A.A., kar pomeni, da je to upravni akt, s katerim je organ odločil o njeni vlogi za podaljšanje rudarske pravice. Ker se upravni akt ne nanaša na drugo tožnika, le-ta glede na navedene zakonske določbe tudi ne more biti aktivno legitimirana stranka v tem postopku (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), zato je sodišče po navedeni zakonski določbi tožbo drugo tožnika zavrglo.

K točki III izreka:

11. Prva tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da prvo tožnico v upravnem sporu ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika prvo tožnici priznalo stroške v višini 80 EUR.