Jedro

V sporu, v katerem je predmet presoje zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, ki je bil zaposlen pri diplomatskem predstavništvu tuje države, tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem Republike Slovenije.

Ker kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki se tožniku očita, niti v opozorilu niti v odpovedi ni časovno opredeljena, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj sodišču ni omogočen preizkus pravočasnosti glede subjektivnega in objektivnega roka za podajo odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 8. 2009 (1. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka z dnem 21. 9. 2009, temveč je trajalo v polnem delovnem času 40 ur na teden od 21. 9. 2009 do 10. 1. 2010, od 11. 1. 2010 do 20. 5. 2010 v trajanju 24,4 ure na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2008; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva, da se mu prizna delovno razmerje v polnem delovnem času v obdobju od 11.1. 2010 do 30. 5. 2010 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 21. 9. 2009 do 10. 1. 2010 izplača mesečno nadomestilo plače v neto znesku 985,48 EUR mesečno, od 11. 1. 2010 do 20. 5. 2010 pa razliko med nadomestilom plače in dejansko prejeto plačo v višini 535,23 EUR neto mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače v plačilo, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila, ter na vse neto mesečne zneske nadomestila oziroma razlike med nadomestilom in dejansko plačo obračunati vse pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva izplačilo mesečnega nadomestila plače za čas od 21. 8. 2009 do 21. 9. 2009 ter od dneva izdaje predmetne sodbe, tj. 20. 5. 2010 do 1. 9. 2010. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo razlike med nadomestilom plače in dejansko prejeto plačo za obdobje od 11. 1. 2010 do 20. 5. 2010 v višini 1,53 EUR neto za vsak mesec (3. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 7.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine pa zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.742,26 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnilo stroškovni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva izplačilo zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje do plačila (5. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik zahteva izplačilo odškodnine v višini 8 povprečnih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo procesni ugovor tožene stranke, da ni sposobna biti stranka. Veleposlaništvo Federativne republike ... je diplomatska misija, ki zastopa državo pošiljateljico in tožnik ni tožil pravega procesnega subjekta. Po določilu 28. člena ZPP tožena stranka kot tuja država uživa sodno imuniteto po pravilih mednarodnega prava za ravnanja, ki jih je izvršila v okviru svoje oblasti. Sodišče je sposobnost stranke v sporu podelilo tujemu državnemu organu oziroma diplomatski misiji, v tej konkretni zadevi pa obstaja pravna oseba (Federativna republika ...), proti kateri lahko tožnik zahteva pravno varstvo, zato ni bilo pravne podlage, da sodišče prizna Veleposlaništvu Federativne republike ... lastnost stranke v postopku. Tega ne more opravičevati niti okoliščina, da je kot delodajalec na pogodbi o zaposlitvi navedeno veleposlaništvo. V tem delu odločitve je sodišče bistveno kršilo določbo 76. člena ZPP, saj je podelilo sposobnost stranke diplomatski misiji, ki zgolj predstavlja državo kot samostojno pravno osebo. Pri tem sodišče ni pojasnilo, od kod izhajajo njegovi zaključki oziroma ugotovitve, da tožena stranka razpolaga s premoženjem. O obstoju premoženja tožene stranke se nobena od strank ni izjavila in sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje teh dejstev. Povrh vsega so zaključki sodišča glede obstoja premoženja tožene stranke napačni. Ugotovitev sodišča, da je veleposlanica pooblastila odvetniško družbo za zastopanje v konkretnem sporu, ne utemeljuje ničesar glede sposobnosti biti stranka. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine tožniku namesto reintegracije. Po mnenje tožene stranke ne gre prezreti zgolj pojmovanja in poimenovanja odškodnine, tudi vsebinsko je odškodnina zgolj odmena za povzročeno (bodočo) škodo. Upoštevati je potrebno, kakšna škoda bo tožniku sploh nastala. Sodišče ni pojasnilo, katero od dejstev naj bi bilo v povezavi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neposredni vzrok za škodo niti ni jasno, kako bi lahko določeno dejstvo, katerega je predstavilo sodišče, bilo v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Okoliščine, ki jih navaja sodišče kot okoliščine, ki bi botrovale nastanku bodoče škode, so popolnoma izven sfere vpliva tožene stranke, ki k njihovemu nastanku ni prispevala. V podobnih primerih so sodišča prisodila bistveno nižjo odškodnino. Podrejeno graja stroškovni sklep v delu, kjer je sodišče toženi stranki naložilo plačilo celotnih stroškov postopka v višini 1.742,26 EUR. Sodišče ni upoštevalo dejanskega uspeha tožnika, saj ni uspel s celotnim zahtevkom za izplačilo plač, glede odškodnine pa le v višini 27,78% od celotnega zahtevka. Poleg tega je tožniku priznalo povračilo stroškov prevodov listin, kljub temu da je večji del teh listin, ki jih je predložil v dokaz svojih trditev, zavrnilo kot nepotrebne. Tožena stranka v zvezi s predmetno listinsko dokumentacijo uveljavlja sodno imuniteto. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Po določilu 28. členu ZPP glede pristojnosti sodišč Republike Slovenije za sojenje tujcem, ki uživajo v Republiki Sloveniji imuniteto, in za sojenje tujim državam in mednarodnim organizacijam veljajo pravila mednarodnega prava. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je mogoče tožiti tujo državo pred slovenskim sodiščem, kadar gre za dejanja države gospodarske narave (iure gestionis) in da so države izvzete iz jurisdikcije v primerih dejavnosti, v katerih se pojavljajo kot nosilec oblasti. V spornem primeru je tožnik uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa je predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in prisojo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožniku, državljanu Republike Slovenije, je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „administrator“, ki zajema: administrativna dela, poslovno korespondenco, druge poslovne operacije v ambasadi ter druga dela v okviru delovnega mesta po navodilih delodajalca. Glede na naravo tožnikovega dela sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik opravljal kakršnekoli funkcije, ki bi bile v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, tožena stranka pa tudi ni ne zatrjevala ne dokazala, v čem bi sodno varstvo tožbenemu zahtevku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred delovnim sodiščem v Republiki Slovenije poseglo v suverenost druge države (Federativne republike ...). Po obrazloženem gre torej za sodno varstvo pravic delavca v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena z diplomatskim predstavništvom tuje države v okviru dejavnosti poslovne narave, zaradi katere tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem Republike Slovenije.

Od sodne imunitete države je potrebno ločiti sposobnost biti stranka v delovnem sporu. Na splošno velja, da je vsaka oseba, ki je po materialnem pravu pravno sposobna (biti nosilec pravic in obveznosti), sposobna kot stranka nastopati po procesnem pravu. Pri tem je sicer res, da diplomatska ali konzularna predstavništva v mednarodnih odnosih nastopajo kot organ tuje države in nimajo pravne osebnosti. Toda to še ne pomeni, da v sporih pred delovnimi sodišči nimajo položaja stranke, saj ZPP v 2. odstavku 76. člena določa, da se s posebnimi predpisi določa, kdo je lahko poleg fizičnih in pravnih oseb pravdna stranka. Tak poseben predpis je ZDR, ki v 2. odstavku 5. člena v povezavi s 17. členom določa, da kot stranka pogodbe o zaposlitvi nastopa delodajalec, in sicer poleg fizičnih in pravnih oseb med drugim tudi diplomatsko predstavništvo, v 3. odstavku 204. člena pa, da lahko delavec zoper delodajalca ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Podobna je dikcija 18. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi določil ZDR, v kateri je predvideno, da bosta spore stranki reševali pred sodiščem za delovne spore, pa tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, je navedeno, da je tožnik zaščiten s slovensko zakonodajo. Iz navedenih določil ZDR kot tudi ureditve v Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) sledi, da sta stranki v individualnih delovnih sporih delavec in delodajalec, torej tudi veleposlaništvo tuje države. Do istega zaključka je, kljub temu da je sposobnost tožene stranke biti stranka namesto na določbo 2. odstavka 76. člena ZPP zmotno oprlo na določbo 3. odstavka istega člena, prišlo tudi sodišče prve stopnje.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj kršitve, ki so tožniku očitane ne v opozorilu ne v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile časovno opredeljene, zaradi česar sodišče ni moglo preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka. Na predlog tožnika je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z datumom zadnje obravnave, toženi stranki pa naložilo, da do navedenega datuma tožniku prizna delovno dobo oziroma izplača nadomestila plače oziroma pripadajoče razlike med nadomestilom plače in dejansko prejeto plačo pri drugem delodajalcu ter odškodnino. Podlaga za takšno odločitev sodišča je v 1. odstavku 118. člena ZDR, ki v primeru ugotovitve, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, sodišču omogoča, da na predlog delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja. Hkrati sodišče na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDR (ZDR-A – Uradni list Republike Slovenije, št. 103/2007) delavcu prizna in odmeri ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije, zato se tudi ni mogoče opreti na vse institute civilnega prava. Pri oceni bodoče škode zaradi izgube zaposlitve pri delodajalcu se upoštevajo kriteriji, ki jih je primeroma navedlo sodišče prve stopnje (tožnikovo starost, delovno dobo pri toženi stranki, možnosti druge zaposlitve, premoženjsko stanje in druge osebne okoliščine tožnika) ter v tej zvezi ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato pritožbenim navedbam, da je sodišče selekcioniralo posamezna dejstva ni mogoče slediti. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala sodišče posebej ugotavljati vzročno zvezo po splošnih pravilih civilnega prava oziroma pojasniti, katero dejstvo je bil neposredni vzrok za škodo, ki je nastala tožniku. Priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z odškodnino po 118. členu ZDR, temelji na okoliščini nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je povzročil samo delodajalec, ki je o prenehanju delovnega razmerja odločil. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na vse okoliščine konkretnega primera, ki jih je na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojena odškodnina v znesku 5 mesečnih plač tožnika ustrezna.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka. V obravnavanem primeru gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pri čemer je izplačilo nadomestila plač in odškodnine po 118. členu ZDR pravica delavca, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja. Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posebni stroški pa v zvezi z višino odškodnine po 118. členu ZDR in preostalim delom tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo, niso nastali, je tožena stranka na podlagi 154. člena ZPP dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v višini 1.742,26 EUR. V tem znesku je upoštevalo stroške prevodov listin v tujem jeziku, za katere je tožnik predložil originalne račune Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije. Ne glede na to, da sodišče v dokaznem sklepu in kasneje v sodbi ni posebej navedlo, da je prebralo in dokazno ocenilo prevedene listine, so bili ti stroški v sporu potrebni (155. člen ZPP), saj je sodišče s sklepom z dne 29. 9. 2009 in z dne 4. 12. 2009 tožniku odredilo, da priloži overjene prevode listin v tujem jeziku, k temu pa je stranka tudi sicer zavezana neposredno na podlagi 2. odstavka 226. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške postopka , pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela.

Tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.