Jedro

Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati Zavarovalnici X d. d., L., znesek 38.026,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter tožeči stranki znesek 1.714,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo 10.979,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi stroške postopka v 78,35 odstotnem deležu (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je spor med strankama glede odstopa terjatve s pogodbo (cesija) oziroma natančneje odgovornosti za izterljivost prenesene terjatve.

5. Splošna določba prvega odstavka 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o cesiji določa, da upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

6. Določba 424. člena OZ ima določbo, ki omogoča dispozitivnost glede obsega odgovornosti in sicer se glasi: odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika.

7. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o odstopu terjatev (priloga spisa A1, v nadaljevanju: Pogodba), s katero sta v 7. členu določili, da ima v primeru neplačila dolžnika, tožnica (prevzemnica terjatve) pravico odstopiti od Pogodbe in zahtevati vračilo kupnine skupaj s stroški po Pogodbi od toženke (odstopnice terjatve).

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno se je namreč sklicevalo na 7. člen Pogodbe, ki je postala del materialnega prava, na katerega tožeča stranka ves čas opira svoj zahtevek in je zato relevantna za odločitev o njem. Pravdni stranki sta v navedenem členu izrecno in jasno zapisali toženkino regresno obveznost. S podpisom pogodbe je tožena stranka soglašala, da obstaja regresna pravica tožeče stranke, če dolžnik odstopljene terjatve tožeči stranki terjatve ne bo poravnal do dneva dospelosti (najkasneje do 23. 2. 2018) ali če pred dnevom dospelosti postane očitno, da terjatve ne bo poravnal in lahko tožeča stranka odstopi od nakupa neplačanega dela terjatev, tožena stranka pa je dolžna tožeči nemudoma plačati prejeti znesek kupnine, skupaj z vsemi stroški. Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo z vprašanji, ki jih izpostavlja tudi pritožba, in sicer kaj zajema vsebina pojma izterljivosti in z opredelitvijo časovnega okvira odgovornosti za izterljivost. Argumenti sodišča prve stopnje so pravilni in jim v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.1

9. Glede na jasno vsebino 7. člena Pogodbe razprava o vprašanjih v zvezi z izterljivostjo niti ni bistvena, saj sta se stranki v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.2 Ker med strankama ni sporno, da tožeča stranka na dan zapadlosti 23. 2. 2018 ni dobila poplačila terjatve s strani dolžnika, je zato pravilno ravnala v skladu s 7. členom Pogodbe in od tožene stranke zahteva vrnitev plačane kupnine s stroški.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka pri uveljavljanju terjatve od dolžnika ni bila dovolj skrbna, niti ni zatrjevala izpolnitve vseh predpostavk po 7. členu Pogodbe, ki po mnenju pritožnika predstavlja dejanski jamčevalni zahtevek za pravne napake posla. Iz 7. člena Pogodbe ne izhaja, da bi morala tožeča stranka v primeru neplačila dolžnika kako ukrepati, preden bi vrnitev plačanega zneska kupnine zahtevala od tožene stranke in na primer sprožiti morebitne postopke, poslati opomine in podobno. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeči stranki ni mogoče pripisati pomanjkljive skrbnosti, saj je po zapadlosti terjatve sprožila sodni postopek izvršbe, kasneje pa terjatev prijavila v stečajnem postopku nad dolžnikom. Obširne pritožbene navedbe, da tožeča stranka pred 23. 2. 2018 ni izkazala nobene aktivnosti v smeri izterjave obveznosti, pa so nepomembne, saj iz 7. člena Pogodbe pa tudi iz izjave dolžnika v Obvestilu o odstopu terjatev (priloga spisa A2) izhaja, da je bil rok zapadlosti sporne terjatve dne 23. 2. 2018. Glede na to, da terjatev pred omenjenim datumom ni zapadla, tožeča stranka ni bila upravičena dolžnika opominjati na plačilo, niti sprožiti morebitnih sodnih postopkov. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve plačane kupnine in stroškov opominjanja ter izterjave, ker ti niso nastali do dne 23. 2. 2018. 11. Po mnenju pritožbenega sodišča v 7. členu Pogodbe stranki nista dogovorili posebnih predpostavk odstopa od Pogodbe. Dogovorili sta, da sme prevzemnik odstopiti od nakupa neplačanega dela terjatev, odstopnik pa mu je dolžan plačati prejeti znesek kupnine. Iz dokumenta z naslovom Regresni zahtevek št. 2018-21 (priloga spisa A15) je jasno razvidno, da je tožeča stranka toženo obvestila, da uveljavlja regresni zahtevek za terjatev po Pogodbi. Prejema omenjenega dokumenta tožena stranka ni zanikala. Četudi ni izrecno zapisano, da odstopa od nakupa, je to dovolj jasno izkazano s tem, da uveljavlja regresni zahtevek, tožena stranka pa med postopkom na prvi stopnji tudi ni trdila nasprotno. Katere druge predpostavke naj ne bi bile izpolnjene, pritožba ne pove, pač pa le pavšalno navaja, da tožnica ni ugovarjala obstoju predpostavk določenih v 7. členu Pogodbe.

12. Na ravni pavšalnosti ostanejo tudi pritožbeni očitki tožene stranke o jamčevalnem zahtevku in uveljavljanju zahtevka po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ), zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 83. člen OZ, ki določa, da je treba v pogodbi, ki je bila vnaprej pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Četudi v 2. členu Pogodbe ni jasno, do kdaj tožena stranka jamči za izterljivost, pa je vsebina 7. člena Pogodbe, kot obrazloženo zgoraj, jasna in je bila tožena stranka tožeči dolžna plačati prejeti znesek kupnine, saj dolžnik terjatve do 23. 2. 2018 ni poravnal. 14. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 O tem glej sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sodba III Ips 39/2003 z dne 17. 2. 2004. 2 Glej na primer VSL sodba I Cpg 65/2019 z dne 18.12.2019, VSL sodba I Cpg 398/2014 z dne 10.2.2015.