Jedro

Tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pravnomočne sodbe, ni mogoče zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve.

Roditelj, ki zadržuje otroke proti volji drugega roditelja, kateremu so bili s sodno odločbo zaupani v varstvo in vzgojo, in v primeru, da je ta drugi roditelj uporabil vsa pravna sredstva, da bi dobil otroke, prvi roditelj ne more zahtevati povrnitve stroškov za preživljanje otrok v obdobju, ko jih je protipravno zadrževal pri sebi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.362,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 naprej in za pravdne stroške. Pravdne stroške v znesku 1.077,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po pritožbenem mnenju sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila toženka upravičena do preživnine, ki je pripadala otroku in ki je ni porabila za njegovo preživljanje. Zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je vezano le na trditveno podlago strank, na njihovo pravno opredelitev spornega razmerja pa ne. Tožnik je trdil, da je mld. sina preživljal, toženka pa je vseeno od njega po prisilni poti izterjala preživnino, ki je ni namenila za otrokovo preživljanje. Preživnina je pripadala otroku in ne njej. Tožnik je trdil, da je toženka neupravičen obogatena, da ni bil dolžan v celoti preživljati sina in še plačati celotne preživnine po sodni odločbi. Obogatitveni zahtevek in pravila vračanja so določena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ). Sodišče je prezrlo tožbene navedbe o neupravičeni obogatitvi toženke. Ne drži, da je trdil le, da zahteva izterjano preživnino le zaradi odpadle pravne podlage, pač pa zato, ker je bila z njo toženka neupravičeno obogatena. Stališče sodišča, da je treba tožbeni zahtevek presojati le z vidika odpravljenega pravnega naslova za plačevanje preživnine, ni pravilno. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je vrnitev preživnine za mld. otroka pravdnih strank, ki jo je tožnik plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe sodišča, s katero je bil v razveznem postopku staršev otrok zaupan v vzgojo in varstvo materi (toženki), oče (tožnik) pa je bil zanj dolžan plačevati mesečno preživnino na bančni račun matere kot otrokove zakonite zastopnice. Tožnik je trdil in dokazoval, da je bila toženka za izterjane in prejete zneske neupravičeno obogatena, ker je za otroka, ki je kljub sodni odločbi ostal pri njem, izključno skrbel sam, toženka pa je preživnino zanj neupravičeno izterjala (prejela) in jo očitno porabila zase. Tožbeni zahtevek je opiral na 190. člen OZ o neupravičeni pridobitvi. Izrecno je zatrdil, da od toženke ne zahteva plačila njenega dela preživninske obveznosti za otroka (navedbe pod točko 10 tožnikove pripravljalne vloge na redni št. 11 spisa). Toženka se je branila z ugovorom nenastale pravice, češ da neupravičene obogatitve ni, ker je bila preživnina izterjana oziroma plačana na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova. Trdila in dokazovala je še, da je bila tudi porabljena za sinovo preživljanje in da je dejansko bivanje otroka pri očetu v nasprotju s pravnomočno sodbo odločbo povzročil tožnik sam, ki se je upiral izročitvi otroka in v tej smeri tudi vplival na otroka.

6. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage stranke je sodišče pravilno presojalo tožbeni zahtevek na podlagi materialnopravnih določil o neupravičeni pridobitvi (člen 190 in naslednji OZ) in verzijskega zahtevka po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).

7. Po ugotovitvi, da je bilo plačilo vtoževane terjatve opravljeno na podlagi veljavnega izvršilnega naslova – pravnomočne sodne odločbe, je zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve s pravilnimi in dovolj jasnimi razlogi na strani 5, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pravilno zavrnilo. Dejstvo, da so bili vtoževani zneski plačani na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu P 419/2007 z dne 27. 5. 2009 (v prilogi A2), med pravdnima strankama ni bilo sporno. Iz navedene listine izhaja, da je bil tožnik dolžan plačevati preživnino za mld. otroka na bančni račun otrokove matere (toženke) kot otrokove zakonite zastopnice. Navedeno ugotovljeno dejstvo, da je bil temelj izvedenih plačil sodna odločba, zadošča za presojo o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pomanjkljivosti v razlogih sodbe torej ni. Sprejeta odločitev pa je pravilna tudi v dejanskem in pravnem pogledu.

8. Tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi pravnomočne sodbe, ni mogoče zahtevati nazaj s tožbo zaradi neupravičene obogatitve. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je poleg prikrajšanja prizadete osebe na eni strani, okoriščenja obogatene osebe na drugi strani ter vzročne zveze med prikrajšanjem in okoriščenjem tudi odsotnost pravne podlage, ki opravičuje prehod koristi. Pravno podlago predstavlja bodisi zakon, pravni posel ali odločba sodišča, kot je bila ugotovljena v obravnavanem primeru. To izhaja že iz zakonskega besedila 190. člena OZ. Taka so tudi stališča teorije, ki opozarja, da je zahtevek iz obogatitvene tožbe v diametralnem nasprotju z zahtevkom, o katerem je bilo pravnomočno odločeno (primerjaj: Wedam – Lukič, D., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 167) in sodne prakse (primerjaj: II Ips 269/2007). Da bi tožnik uspel z zahtevkom na podlagi neupravičene pridobitve, bi morale biti izpolnjene vse naštete predpostavke. Ob ugotovitvi, da v obravnavanem primeru manjka potrebna odsotnost pravne podlage, tožnik sprejete odločitve ne more omajati s trditvami o toženkini neupravičeni obogatitvi, češ da izterjane preživnine ni porabila za sinovo preživljanje.

9. Drži pritožbena navedba, da sodišče ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Glede na tožbene trditve, da je tožnik sam (izključno) preživljal sina zaradi dejanskega bivanja pri njem, je zato sodišče pravilno opozorilo tudi na drugo pravno podlago (133. člen ZZZDR), na katero se tožnik v tožbi ni izrecno opiral. 10. Zmotno je pritožbeno naziranje, da tožnik ni bil dolžan plačevati preživnine v spornem obdobju za sina zato, ker je ta tedaj živel pri njem in ne pri toženki, kateri je bil s sodno odločbo dodeljen. Izdana sodba, ki mu je nalagala plačevanje preživnine, ga je zavezovala, toženka pa je imela na tej podlagi pravico do izterjave preživnine, dokler ni bila sodna odločba spremenjena. To se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgodilo šele s sodno poravnavo P 320/2010 z dne 2. 12. 2011, ko sta se pravdni stranki dogovorili za predodelitev otroka ter za novi način plačevanja preživnine zanj, kar je sodišče v sodnem postopku odobrilo. Navedeno obdobje oziroma plačevanje preživnine v njem ni predmet tožbenega zahtevka oziroma tega postopka.

11. Za čas do spremembe sodne odločbe, ki je tožnika zavezovala k plačevanju preživnine in je ta glede na tožbene trditve, ki jih je toženka sicer prerekala, v celoti preživljal mld. otroka, pa bi tožnik od toženke lahko zahteval kvečjemu povrnitev na toženko odpadlih stroškov za sinovo preživljanje, če jih je zalagal namesto nje in če so bili ti izdatki potrebni. Zahteval bi torej lahko le povračilo tistih stroškov, ki jih je zalagal namesto toženke za sinovo preživljanje v obsegu, ki bi ga bila dolžna nositi toženka. Kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme namreč s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni (133. člen ZZZDR). Po stališčih sodne prakse pa roditelj, ki zadržuje otroke proti volji drugega roditelja, kateremu so bili s sodno odločbo zaupani v varstvo in vzgojo in kadar je ta drugi roditelj uporabil vsa pravna sredstva, da bi dobil otroke, prvi roditelj niti ne more zahtevati povrnitve stroškov za preživljanje otrok v obdobju, ko jih je protipravno zadrževal pri sebi, ker mora pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti iz razmerja staršev in otrok ravnati vestno in pošteno ter na podlagi svojega drugačnega ravnanja ne more pridobiti nobenih pravic.

12. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik tožbenega zahtevka ni zastavil kot verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR. Njegove trditve, v okviru katerih je bilo sodišče zaradi vezanosti na razpravno načelo dolžno pravno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka, so presojo spornega razmerja po tej pravni podlagi tudi izrecno izključevale. Tožnik je namreč izrecno navajal, da od toženke ne zahteva nanjo odpadajočega dela preživninske obveznosti za sina.

13. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena z uveljavljanimi niti z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kar velja tako za odločitev o glavni stari kot za odločitev o stroških. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnik do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel.