Jedro

Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ni presojalo le glede akutnih holingitisov in ni spregledalo mnenja izvedenca o zaključku zdravljenja, temveč je pravilno postopalo v smeri, da gre za enotno (povezano) nepremoženjsko škodo, katere zastaranje je treba presojati glede na trenutek, ko se je (celotna) škoda stabilizirala (manifestirala). Zaključek izvedenca o končanem zdravljenju je nenazadnje strokovni zaključek, medtem ko je sodišče tisto, ki izvedenčevo mnenje pravno ovrednoti. Zaključek (aktivnega) zdravljenja sicer praviloma (pogosto) sovpada s trenutkom stabilizacije (manifestacije) škode, a ne vedno. Prav takšen primer je tudi obravnavani, ko se je po zaključku zdravljenja z operativnimi posegi manifestirala zapoznela posledica (akutni holangitis) in ko je bil šele takrat znan dokončen obseg posledic (škode) pri tožniku oziroma se je stanje pri njem v zadostni meri stabiliziralo šele takrat.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba o ugovoru zastaranja sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo o ugovoru zastaranja razsodilo, (I.) da ugovor zastaranja ni utemeljen in (II.) da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Zoper predmetno sodbo je prva toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter s predlogom naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi ugovoru zastaranja, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev o zastaranju napačna glede škode, ki je primarna neposredna posledica operativnega posega. Škodljivo dejstvo ima za posledico več pojavnih oblik škode. Zdravljenje primarnih posledic po posegu 29. 2. 2012 je bilo zaključeno 11. 5. 2012, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Z zaključkom primarnega zdravljenja je bil stabiliziran obseg škode kot neposredne posledice operativnega posega. Škoda, ki jo je tožnik trpel od posega do 11. 5. 2012, ko je bilo zdravljenje zaključeno, je samostojna zaokrožena celota. Ta škoda je bila sanirana in stabilizirana 11. 5. 2012. Glede te škode je tožbeni zahtevek zastaran. Od zaključka zdravljenja so se pri tožniku pojavile določene druge pojavne oblike škode v obliki periodičnih holangitisov. Izvedenec je potrdil, da se je s to škodo lahko seznanil šele 7. 11. 2012. Škoda, ki ni povezana s holangitisi, je zaokrožena celota, ker ni niti istovrstna niti kontinuirana, in je zahtevek za njeno povračilo zastaran. Na to dejstvo je prva toženka opozorila. Gre za primere, ko je zdravljenje zaključeno, pa se kasneje pokažejo nove okoliščine, ki so sicer v vzročni zvezi s stabiliziranim in zaključenim primarnim zdravljenjem. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo (o začetku teka zastaranja), izpodbijana sodba pa v tem delu nima razlogov o relevantnih dejstvih in so ti razlogi sami s sabo v nasprotju ter sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

3. Pravočasno pritožbo zoper predmetno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov in z enakim predlogom kot prva toženka vložila tudi druga toženka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da je posledično napačno uporabilo materialno pravo in da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh relevantnih dejstvih glede ugovora zastaranja oziroma je tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti, ter je podana kršitev iz 8. točke v zvezi z 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj drugi toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ugovor zastaranja je bil podan glede celotne škode. Tožnik navedb o zastaranju ostale škode (brez holangitisov) ni argumentirano prerekal. Ta dejstva so med pravdnimi strankami nesporna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je ugovor zastaranja presojan le glede ponavljajočih se holangitisev, ki naj bi izhajali iz spornega posega. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo vseh relevantnih dejstev v zvezi z zastaranjem in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Spregledalo je, da je bilo zdravljenje primarnih posledic zaključeno 11. 5. 2012. Na ta dan je bila stabilizirana škoda kot neposredna posledica posega. Sodišče prve stopnje se do teh relevantnih dejstev ni opredelilo.

4. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril z dvema odgovoroma, ki pa sta vsebinsko enaka. V odgovorih predlaga zavrnitev neutemeljenih pritožb in povrnitev pritožbenih stroškov. Soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in nasprotuje stališču pritožnic o zaokroženih samostojnih celotah škode.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeni očitki v smeri absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso utemeljeni. Iz pritožbenih navedb toženk niti ne izhaja s kakšnim nezakonitim postopanjem naj bi sodišče prve stopnje toženkama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (kako naj bi poseglo v načelo kontradiktornosti), zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz pritožbenih naracij je razvidno, da gre bolj za očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki prav tako ni utemeljen, saj je izpodbijano sodbo, ki ima jasne in nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih, vsekakor mogoče preizkusiti. Tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje je spoštovan. Tudi sicer je iz obeh pritožb razvidno, da se pritožnici sklicujeta na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar vsebinsko (,to je s sklicevanjem na dejstva, ki so razvidna že iz izpodbijane sodbe,) uveljavljata le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa tudi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, ni utemeljen.

7. Pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Bistveno pa je, da je bil tožnik operiran 29. 2. 2012 zaradi holecistolitiaze, da je med operacijo prišlo do poškodbe ductus holeduchusa, da je bil posledično znova operiran, da je bilo 11. 5. 2012 zdravljenje po drugi operaciji zaključeno, da je pri njem 27. 8. 2012 prišlo do obstrukcijske hepatopatije (posledica zapleta pri operaciji), da se je pri njem 7. 11. 2012 manifestiral akutni holangitis (posledica zapleta pri operaciji) in da je tožbo za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi zdravniške napake in kršitve pojasnilne dolžnosti vložil 14. 9. 2017. Ob takšni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je šele ob nastanku akutnega holangitisa tožnik, ki je za povzročitelja škode izvedel že takoj po operaciji, lahko prvič seznanil z obsegom škode in da je posledično šele takrat pričelo teči zastaranje njegove terjatve.

8. Drugačno zavzemanje toženk, ki temelji na nekakšni ločitvi ″primarne (neposredne) in sekundarne (ponavljajoče se)″ škode, ki naj bi bili po njuno samostojni in povsem različni celoti, ki ju je treba glede zastaranja obravnavati ločeno, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje ugovora zastaranja ni presojalo le glede akutnih holingitisov in ni spregledalo mnenja izvedenca o zaključku zdravljenja, temveč je pravilno postopalo v smeri, da gre za enotno (povezano) nepremoženjsko škodo, katere zastaranje je treba presojati glede na trenutek, ko se je (celotna) škoda stabilizirala (manifestirala). Zaključek izvedenca o končanem zdravljenju je nenazadnje strokovni zaključek, medtem ko je sodišče tisto, ki izvedenčevo mnenje pravno ovrednoti. Zaključek (aktivnega) zdravljenja sicer praviloma (pogosto) sovpada s trenutkom stabilizacije (manifestacije) škode, a ne vedno. Prav takšen primer je tudi obravnavani, ko se je po zaključku zdravljenja z operativnimi posegi manifestirala zapoznela posledica (akutni holangitis) in ko je bil šele takrat znan dokončen obseg posledic (škode) pri tožniku oziroma se je stanje pri njem v zadostni meri stabiliziralo šele takrat.1

9. Po ugotovitvi, da v pritožbah toženk niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo o ugovoru zastaranja potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Predmetna stališča so razvidna tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2015 z dne 18. 1. 2016 in II Ips 127/2007 z dne 26. 11. 2009 ter Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3121/2013 z dne 12. 2. 2014 in II Cp 2702/2017 z dne 14. 3. 2018 ter druge).