Jedro

Ker ZDO izrecno določa obveznost plačila davka od garaže, te obveznosti ni treba razlagati še z določbami SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1910/98-15 z dne 23.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave L. C. z dne 12.11.1996, s katero je ta tožniku za leto 1996 odmerila davek od premoženja na posest garaže v znesku 980,00 SIT.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 156., 157., 158. in 159. člena Zakona o davkih občanov (ZDO). Navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik lastnik garaže na R. ulici, L., ter s tem zavezanec za plačilo davka od premoženja. Strinja se s pravnim naziranjem tožene stranke, da se pri ugotavljanju osnove za davek od premoženja po določbi 1. odstavka 158. člena ZDO upošteva vrednost stavbe, v kateri se nahajajo stanovanjski prostori in ne vrednost stanovanjskih prostorov iz več stavb na različnih lokacijah oziroma naslovih. Pri znižanju davčne osnove se upoštevajo le stanovanjski prostori, ki sodijo k stanovanjski stavbi in so njen sestavni del, ne pa stanovanjski prostori, v danem primeru garaža, ki se nahaja zunaj stavbe na drugem naslovu. ZDO v primeru olajšave iz 158. člena ne sešteva stanovanjskih površin, ki se ne nahajajo v objektih na različnih lokacijah. Po Stanovanjskem zakonu (SZ) garaža sodi v stanovanjsko površino le, če je sestavni del stanovanja, kar pomeni, da predstavlja s stanovanjem funkcionalno povezan prostor.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je nelogična razlaga sodišča, da po SZ garaža v stanovanjsko površino sodi le, če je sestavni del stanovanja, saj je to v nasprotju z določbo 2. člena SZ. Pravica tolmačenja zakonskih določil je dana samo zakonodajalcu, sodišče in davčna uprava pa sta dolžni enako kot davkoplačevalci taka določila spoštovati, tako kot so sprejeta in objavljena in jih ni mogoče tolmačiti v škodo davčnega zavezanca. Njegovo stanovanje v G. spada v F. vrt A (G.), njegova garaža na R. ulici pa se nahaja v kompleksu F. vrt B (R. ulica). V celotnem kompleksu F. vrt so garaže ločene od stanovanjskih objektov. Po logiki obrazložitve sodbe ne bi mogel uveljavljati zmanjšanja davčne osnove s svojo garažo, saj je nima v isti stavbi kot ima stanovanje. Takih primerov, da je garaža v isti stavbi kot stanovanje, pa je v F. vrtu, glede na lego garaž, izredno malo, kar pomeni, da bi večina davkoplačevalcev morala plačevati davek od premoženja na posest garaže. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede odmere davka na premoženje na posest garaže za pretekla obdobja. V letih 1994 in 1995 davčna uprava ni obračunala davka od premoženja na posest garaže. Ker stanovanjska površina ni presegala 160 m2 površine, ni bilo osnove za odmero davka. Nesprejemljivo je dvojno tolmačenje povsem istih zakonov in pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da so mu bile kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena in naslednjih razlogov: Po določbi 1. točke 1. odstavka 14. člena (156. člena) ZDO (Uradni list RS, št. 8/91 - prečiščeno besedilo) plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže. Zavezanec je lastnik oziroma uživalec.

Že iz citirane zakonske določbe ZDO izhaja, da je garaža premoženje, od katerega se plačuje davek. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik kot lastnik garaže zavezanec za plačilo davka od premoženja. To pa sta pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Ker pa ZDO izrecno določa obveznost plačila davka od garaže, te obveznosti ni treba razlagati še z določbami SZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik zavezanec za plačilo navedenega davka, za odločitev o zadevi ni pravno pomembno, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev tudi na razlago določb SZ, saj to na odločitev ni vplivalo. Ker je plačilo davka od premoženja letna obveznost davčnih zavezancev, ni pravno pomembno, če je bil tožnik v preteklosti, kot zatrjuje, oproščen plačila davka za isto garažo. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi. Višini odmerjenega davka pa tožnik ni ugovarjal. Ne gre za kršitev ustavnih pravic, če je bil tožniku odmerjen davek v skladu z določbami ZDO.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.