Jedro

Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje (točka I. in II. izreka) potrdi.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v izreku navedeno zamudno sodbo in sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izprazniti prostor (skladišče) v izmeri 12,00㎡, v objektu na parceli 134/1 k. o. ... in ga praznega oseb in svojih stvari izročiti tožeči stranki (I. izreka). Toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki tudi uporabnino za uporabo prostora, navedenega v točki I. izreka sodbe, in sicer: do 5. 2. 2025 zapadlo uporabnino v znesku 157,78 EUR v roku v 15 dni, od 6. 2. 2025 dalje pa mesečno uporabnino v znesku 100,00 EUR mesečno do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, vse do izročitve prostora (skladišča) v neposredno posest tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka II. izreka). Odločilo je še, da se za krajši izpolnitveni rok tožbeni zahtevek zavrne (točka III izreka).

2.Zoper točko I in II izreka zgoraj navedene odločbe (zoper zamudno sodbo) se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka), in navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 6., 7., 14. in 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvo pritožbenih zatrjevanj je v tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo zamudno sobo, ker ni podana sklepčnost tožbenega zahtevka. Zatrjevana dejstva so v nasprotju s priloženima dokazoma, (tlorisnim posnetkom pritličja in prošnjo za posredovanje podatkov z dne 19. 12. 2024). Tlorisni posnetek pritličja datira v letu 2015 in niti ni uradna oziroma izvirna in današnja verzija tlorisa stavbe. V točki I. izreka sodbe naveden prostor (skladišče) v izmeri 12,00㎡, v objektu na parceli 134/1 ne obstaja.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, saj je toženka z družbo A. d.o.o. sklenila najemno pogodbo za nedoločen čas. Lastnik tega poslovnega prostora je družba B. d.o.o. Iz uvodnih določb najemne pogodbe izhaja, da je predmet najema ulični poslovni prostor na naslovu s priročnim skladiščem. Iz tega pa ne izhaja, da bi bila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica spornega skladišča.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so zadostni, jasni in razumljivi.

6.Nadalje tudi ni podana v pritožbi izrecno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev gre tedaj, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.

7.V zvezi z zgoraj citirano kršitvijo pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokazna predloga tožnice (tlorisnim posnetkom pritličja in prošnjo za posredovanje podatkov z dne 19. 12. 2024), saj je slednjima pripisalo drugačno vsebino, kot jo imata v resnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenima dvema dokaznima predlogoma ni pripisalo drugačne vsebine in teh dveh dokazov sploh ni ocenjevalo, saj tega 318. člen ZPP od sodišča niti ne zahteva. Presoditi je moralo samo, ali sta navedena dva dokaza v nasprotju z dejstvi, navedenimi v tožbi ali v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8.V obravnavani zadevi je sodišče izdalo zamudno sodbo, za katero morajo biti poleg pogoja, da tožena stranka pravočasno ne odgovori na tožbo, v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izpolnjene tudi naslednje predpostavke: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pri tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej v nasprotju s 318. členom ZPP.

9.Toženka v pritožbi izpodbija izdajo zamudne sodbe, ker nista bili izpolnjeni predpostavki iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tako navaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10.Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek. Zaradi tega zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). V skladu s 3. točko drugega odstavka 318. člena ZPP mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveriti tudi sklepčnost tožbe, kar v bistvu pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP), pri čemer je v formalnem pogledu trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP), v vsebinskem pogledu pa, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma navede takó spodnjo premiso, ki bo na podlagi silogističnega sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu zatrjevani pravni posledici.

11.Glede na zatrjevanja tožnice v tožbi, da je lastnica sporne nepremičnine, toženka pa slednjo uporablja brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku vzelo določbo 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prvi in drugi odstavek navedenega člena določata, da lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, pa glede zatrjevanja tožnice, da toženka neupravičeno uporablja njen prostor, za kar zahteva plačilo uporabnine predstavlja pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku pod točko II. izreka sodbe določba 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožbenim navedbam in zaključilo, da je tožnica lastnica prostora (skladišča) v izmeri 12,00㎡, v objektu na parceli 134/1 k. o. ..., katerega ima v posesti toženka, ki ga neupravičeno uporablja, iz tega pa glede na gornjo materialnopravno podlago pravilno zaključilo, da je tožba sklepčna. Prav tako je tudi pravilno ugotovilo, da predloženi dokazi niso v nasprotju z navedenimi dejstvi. Tožbi priložena skica prostora in prošnja za posredovanje podatkov, naslovljena na toženko (dokaza A2 in A3), nista v nasprotju z navedenim dejstvom, da je tožnica lastnica te nepremičnine, toženka pa slednjo neupravičeno uporablja.

13.Glede na že navedeno, ko se šteje, da toženka priznava v tožbi navedena dejstva, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o tem, da slednja upravičeno poseduje sporni prostor na podlagi najemne pogodbe z družbo B. d.o.o. Tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

14.Pritožba pa ne graja zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožba toženki pravilno vročena in slednja na tožbo v zakonsko določenem roku 30 dni ni odgovorila, prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek iz 92. členom SPZ ter zahtevek na plačilo uporabnine po 198. členu OZ nista zahtevka, s katerima tožnica ne bi mogla razpolagati in so zato neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega 339. člena ZPP, ki določa, da je ta podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganje strank (3. člen ZPP).

15.Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo, je tako pravilna, absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

16.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo (v točkah I. in II. izreka) potrdilo.

17.Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena v zvezi s 349. členom ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice pa temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni stroški pritožbenega postopka, saj tožnica z njim ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str.312 in 313.

2Tako Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 318. členu, str. 127.

Zveza: