Jedro

Zahtevek za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je potrebno vložiti v roku iz 41. člena Zakona o dedovanju, ki je zastaralni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 8.11.1989 in dodatek k tej pogodbi z dne 5.5.1990 neveljavna v tistem delu, ki predstavlja nujni dedni delež tožnika P. S. do 1/6 nepremičnine vložka št. 495 D.; ter da je D. P. dolžna priznati, da je tožnik S. P. do 1/6 solastnik nepremičnin vložka št. 495 k.o. D. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 86.605,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je prvo sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da mu pripada nujni delež po pokojni materi, ki je umrla 23.3.1993. Tožba je bila vložena 20.7.1995, torej v okviru triletnega roka, katerega določa Zakon o dedovanju in teče od smrti zapustnika.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditvene podlage tožbe (tč. II) izhaja, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe z dne 8.11.1989 in dodatka k tej pogodbi z dne 5.5.1990 v tistem delu, ki predstavlja zakoniti dedni delež tožnika, do 1/3 nepremičnin vložka št. 495 k.o. D. ter vrnitev prejetega darila do 1/3 oziroma 1/6 v zapuščino. Že iz tožbe, vložene 31.8.1995 izhaja, da tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da ji pripada zakoniti - nujni delež po materi in v tem obsegu zahteva tudi ugotovitev neveljavnosti pogodbe. S pripravljalno vlogo dne 7.6.1999 je tožeča stranka zahtevala le še ugotovitev, da ji pripada nujni delež do 1/6 darovane nepremičnine in v tem delu zahtevala ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe in dodatka. Svoj prvotni dajatveni zahtevek (vrnitev darila v zapuščino) je preoblikovala v zahtevek, iz katerega ni mogoče določno razbrati, kaj želi z njim doseči, smiselno pa je ugotovitveni lastninski zahtevek.

Darilna pogodba, obremenjena z napako volje, je izpodbojna. Ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik s svojim zahtevkom za izpodbijanje pogodbe v smislu 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih prekludiran, je pravilna. Sicer pa iz povedanega v tej odločbi izhaja, da tožnik uveljavlja vračanje darila v obsegu njegovega nujnega deleža (35. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Na tej pravni podlagi sodišče prve stopnje očitno zaradi nekoliko nejasno oblikovanega tožbenega zahtevka le-tega ni obravnavalo. V okviru materialnega procesnega vodstva bo moralo sodišče tožnika pozvati, da zahtevek, s katerim zahteva vrnitev darila v obsegu nujnega deleža, tako tudi oblikuje. Zahtevek za uveljavitev nujnega deleža ima poleg oblikovalnega zahtevka (vrnitev darila v obsegu nujnega deleža) tudi dajatveni zahtevek - v obravnavanem primeru zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se lahko tožnik vpiše kot solastnik nepremičnine v višini, ki ustreza njegovemu nujnemu deležu na njej. Pri tem je potrebno še povedati, da zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe v obsegu zahtevane vrnitve darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, sploh ni potreben. Nujni dedič ima namreč pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. To pravico ima že na polagi zakona (1. odstavek 26. člena ZD), saj zapustnik lahko razpolaga le z razpoložljivim delom zapuščine (3. odstavek 26. člena ZD). Tudi ni potrebno zahtevati vrnitve darila v zapuščino, saj takšen zahtevek lahko realizira tudi v pravdi, posebno pa takrat, če zapuščinske obravnave ni bilo, ker ob zapustnikovi smrti (tako se nakazuje tudi v podatkih tega spisa) zapuščine ni bilo (ker je zapustnik razdal premoženje še za življenja, nujni dedič pa zahteva vrnitev darila zato, da bi dobil nujni delež).

Po določbi 41. člena Zakona o dedovanju se lahko zahteva vrnitev darila v treh letih od zapustnikove smrti. Ta rok ni prekluzivni, marveč zastaralni. Zato bo moralo prvo sodišče najprej odgovoriti na podani ugovor zastaranja s strani tožene stranke, pri čemer se zaenkrat nakazuje, da ta ni utemeljen, ker je bila tožba vložena pred potekom triletnega zastaralnega roka, ter da je tožena stranka (tč. 7, list. št. 36) tudi sicer priznala tožniku nujni delež na 1/6 premoženja, ki ga je imela zapustnica ob smrti (primerjaj 366; 392. člen ZOR). Tisto, kar je toženka vložila v podarjeno nepremičnono po sklenjeni darilni pogodbi, je njena last (29. člen Zakona o dedovanju), darila se vračajo, upoštevaje vrednost ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (člen 30 Zakona o dedovanju).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pozvati tožečo stranko, da v nakazani smeri oblikuje tožbeni zahtevek in nato, prav tako v zgoraj nakazani smeri, ugotoviti pravno odločilna dejstva ter o zahtevku tožeče stranke meritorno odločiti.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 1. točke 370. člena ZPP.