Jedro

Tožnik je upravičen do dodatka za stalnost za obdobje do 31. 7. 2008 v višini 0,5 % osnovne plače, z obdobje po 1. 8. 2008 pa v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, pri čemer je treba upoštevati tudi zaposlitev pri JLA.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v zadnji alinei 1. točke 1. odstavka izreka tako, da je tožena stranka za mesec avgust 2008 dolžna obračunati dodatek za stalnost v znesku 122,35 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2008 dalje, v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v 2. odstavku 1. točke izreka tako, da je tožena stranka za čas od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 dolžna tožeči stranki k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračunati dodatek za stalnost še v višini 3,30 % mesečno, oz. za mesec december 2008 v sorazmernem delu (za čas od 1. 12. 2008 do 19. 12. 2008), odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da izplača tožeči stranki iz naslova premalo plačanega dodatka za stalnost, za čas od 15. 12. 2004 do vključno meseca avgusta 2008, od mesečnih bruto zneskov razlike v plači, kot so razvidni iz izreka (1. odstavek 1. točke izreka sodbe) po predhodnem obračunu in odvodu vseh pripadajočih davkov in prispevkov izračunane neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za posamezni mesečni znesek od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači prejšnjega meseca, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Toženi stranki je nadalje naložilo, da za čas od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 tožeči stranki k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračuna še dodatek za stalnost v višini 5 % mesečno oz. za mesec december 2008 v sorazmernem delu (za čas od 1. 12. do 19. 12. 2008), od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek izplača tožniku, prav tako v 8 dni in pod izvršbo (2. odstavek 1. točke izreka sodbe). Tožbeni zahtevek iz naslova premalo plačanega dodatka za stalnost za obdobje od novembra 2002 do vključno 14. 12. 2004 ter višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 (razlika med dosojenim dodatkom v višini 5 % in vtoževanim dodatkom v višini 11,50 %), je zavrnilo (točka 2 izreka sodbe). S sklepom je ustavilo postopek v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti za čas do 21. 6. 2004 in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih razlik v dodatku za stalnost za čas od 5. do 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca (točka 1 izreka sklepa). Zavrglo je tožbo v delu tožbenega zahtevka za obračun dodatka za stalnost, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo tožeči stranki za čas od vključno 20. 12. 2008 (točka 2 izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da izplača tožeči stranki stroške postopka v višini 503,25 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (točka 3. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da v tem sporu ne gre za čisto denarno terjatev, ki jo je možno uveljavljati na podlagi 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo napačno materialno pravno stališče, da gre v tej zadevi za spor o denarni terjatvi. Tožnik bi namreč moral vložiti najprej ugovor zoper odločbi tožene stranke z dne 28. 11. 2002 in z dne 12. 1. 2005, s katerima mu je bil določen dodatek za stalnost, vendar tega ni storil. Obe odločbi sta postali dokončni in pravnomočni in sodišče vanju ne bi smelo več posegati. Meritorno odločanje o dodatku za stalnost ni bilo več dopustno, sodišče bi moralo tožbo zavreči na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v zvezi z 19. členom istega zakona. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik bi sicer kasneje lahko uveljavljal spremembo citiranih odločb tožene stranke, s katerima mu je bil določen dodatek za stalnost, vendar pa le od vložitve ustrezne zahteve dalje, to je od 20. 11. 2006, ko je vložil prvo zahtevo za upoštevanje delovne dobe za čas službovanja v JLA pri izračunu višine dodatka za stalnost. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo za vtoževano obdobje, to je od novembra 2002 do 20. 11. 2006. Tudi sodna praksa je na stališču, da meritorno odločanje o zahtevku, ki se nanaša na obdobje pred vložitvijo zahteve, ni dopustno.

Pritožba nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje, do 19. 12. 2008. Z začetkom obračunavanja plač v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, to je od 1. 8. 2008, se je namreč tudi vojaškim osebam zmanjšala višina dodatka za stalnost in sicer na 0,33 % osnovne plače, za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava navedlo napačen znesek, ki naj ga tožena stranka izplača tožniku za mesec avgust 2008, za nadaljnje mesece, do decembra 2008 pa navedlo napačno višino dodatka za stalnost, ki od 1. 8. 2008 znaša 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v odločitvi o tistem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od vključno avgusta 2008 do 19. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je glede temelja tožbenega zahtevka, to je upoštevanje tožnikove zaposlitve v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) pri izračunu višine dodatka za stalnost pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju, te zaposlitve ni upoštevala. Dodatek za stalnost je uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl., spremembe in dopolnitve, Ur. l. RS, št. 47/02), ki v svojem 98/f členu določa dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače pripadnikom stalne sestave v vojski, za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, da bi tožena stranka tožniku obdobje zaposlitve v JLA morala upoštevati pri izračunu višine dodatka za stalnost, za čas od 15. 6. 2004 do vključno julija 2008 in sicer kot 5 % osnovne plače dodatka k že obračunanemu in izplačanemu dodatku iz tega naslova. Pri tem se je oprlo na določbo 2. odstavka 98.f člena ZObr, na določbe 28. člena ZObr ter 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike (Ur. l. RS, št. 1/91) in tožniku prisodilo vtoževane mesečne znesek razlike v plači, kot so za navedeno obdobje razvidni iz 1. odstavka (razen zadnje alinee) 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo za vtoževano obdobje do datuma vložitve zahteve za priznanje dodatka za stalnost, to je do 20. 11. 2006. Tožena stranka je z odločbo št. 105-01-1/2004-6362 z dne 12. 1. 2005 (priloga A1) priznala tožniku od 15. 12. 2004 dalje dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da gre pri tej odločbi za vsebinsko drugačno odločitev, kot pri odločbi št. 105-03-14/2002 z dne 28. 11. 2002 (priloga B1), na katero se sklicuje tožena stranka. Tožnik zoper citirano odločbo z dne 12. 1. 2005 ni ugovarjal, glede na njeno vsebino, ki se nanaša na dodatek za stalnost, pa je utemeljeno in v rokih iz 98/f člena ZObr s tožbo uveljavljal upoštevanje zaposlitve v JLA pri izračunu višine dodatka za stalnost. Ne gre torej za spremembo citirane odločbe, ampak za pravilen izračun višine dodatka za stalnost. Zaradi tega je zmotno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo za obdobje, ki ga zajemata citirani odločbi z dne 28. 11. 2002 in z dne 12. 1. 2005, vse do datuma, ko je tožnik vložil zahtevo za upoštevanje delovne dobe v JLA, to je do 20. 11. 2006. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od novembra 2002 do 14. 12. 2004, se pritožbeno sodišče glede stališča pritožbe, da bi bilo potrebno v tem delu tožbo zavreči, ni opredeljevalo. Glede obdobja, to je za čas od 15. 12. 2004 do vključno julija 2008 pa je sodišče prve stopnje, na podlagi že citiranih predpisov in odločbe tožene stranke z dne 12. 1. 2005, po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tako po temelju kot po višini in je zato tožniku prisodilo s tožbo uveljavljane mesečne zneske razlike v plači iz naslova dodatka za stalnost, z upoštevanjem tožnikove zaposlitve v JLA.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na izplačilo dodatka za stalnost z upoštevanjem zaposlitve v JLA, za mesec avgust 2008 in za čas od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 (zadnja alinea 1. odstavka 1. točke izreka sodbe in 2. odstavek 1. točke izreka sodbe). Tožena stranka pravilno opozarja na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), posebej na določbo 2. odstavka 52. člena tega zakona, po kateri znaša dodatek za stalnost javnim uslužbencem oz. uradnikom s posebnimi pooblastili, pod pogoji, določenimi v področnih zakonih, po začetku izplačila plač po tem zakonu enak odstotek, kot bo določen za dodatek za delovno dobo. Višina dodatka za delovno dobo za vsako zaključeno leto delovne dobe se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor (2. odstavek 25. člena ZSPJS). Po 1. odstavku 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 z dne 10. 6. 2008) pripada javnemu uslužbencu dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. V skladu z ZSPJS se tako od 1. 8. 2008 dalje obračunavajo plače z upoštevanjem dodatka za delovno dobo v višini 0,33 osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. V skladu s citiranimi predpisi (ob upoštevanju 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po katerem se javnemu uslužbencu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami) je bil tožnik od 1. 8. 2008 dalje upravičen do obračuna dodatka za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je v delovno dobo potrebno šteti tudi čas zaposlitve tožnika v JLA. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in prisodilo tožniku za mesec avgust 2008 in za čas od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP, v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP, za navedeno obdobje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ob upoštevanju dodatka za stalnost v višini 0,33 % tožena stranka dolžna tožniku za mesec avgust 2008 obračunati dodatek za stalnost v znesku 122,35 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter nato dobljeni neto znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 9. 2008 dalje, v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, kot je razvidno iz 1. alinee 1. odstavka izreka te sodbe, medtem ko je za obdobje od 1. 9. 2008 do 19. 12. 2008 tožena stranka dolžna tožniku k že obračunanemu in izplačanemu dodatku za stalnost obračunati dodatek za stalnost še v višini 3,30 % mesečno, oz. za mesec december 2008 v sorazmernem delu, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni neto znesek plačati tožniku, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. alinea 1. odstavka izreka te sodbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje v opisanem delu se je uspeh tožene stranke v postopku na prvi stopnji nebistveno spremenil, zato pritožbeno sodišče v sicer pravilno odločitev o stroških pravdnega postopka na prvi stopnji ni posegalo.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v nebistvenem delu, v ostalem ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ni štelo za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP, zato te stroške krije sama.