Jedro

Po določbi prvega odstavka 113. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi med ostalimi tudi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Varstvo pred odpovedjo za takšno osebo traja ves čas opravljanja njegove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju. Tožnik je odstopil s funkcije predsednika sindikata tožene stranke, pri čemer mu je bila pol leta za tem redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar pomeni, da bi iz tega naslova lahko užival varovano kategorijo delavca še eno leto po prenehanju te funkcije. Zato je potrebno ugotoviti, če je bil tožnik v spornem času kot podpredsednik sindikata tudi sindikalni zaupnik, saj bi le v takšni funkciji lahko imel zaščito še eno leto po prenehanju funkcije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je bila odpoved delovnega razmerja, datiranega z dne 22. 10. 2012, opravljena v nasprotju s 113. členom ZDR, zaradi česar je nezakonita (I/1 točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delovno mesto „vodja informacijskega sistema“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto (I/2 točka izreka); in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna poravnati tožniku vse zaostale plače ter prispevke in druge dodatke v skladu z osnovno pogodbo o zaposlitvi od dne 1. 11. 2012 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (I/3 točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (v II. točki izreka), ki se nanašajo na njega, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je kot član A. sindikata pri toženi stranki užival neposredno zaščito po določbi 113. člena ZDR, zaradi česar redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita. Tožena stranka bi lahko zahtevala izjasnitev tako sveta delavcev kot sindikata glede njegove imunitete po navedeni zakonski določbi. Nikoli ni štel takšen dogovor za sporazumno odpoved delovnega razmerja skladno z določbo 79. člena ZDR. Tožena stranka je želela zaradi časovnih pritiskov v zvezi z določbami ZDR in podjetniške kolektivne pogodbe, ki opredeljujejo roke za odpoved, čim prej izpeljati postopek v zameno za odpravnino. Meni, da ni prepozno uveljavil sodnega varstva. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovim tožbenim zahtevkom oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožnik je pred sporno odpovedjo sklenil Dogovor o načinu in pogojih prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor), ki po pravni naravi predstavlja sporazum v smislu določbe 79. člena ZDR. Tožnik je dobil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačano tako odpravnino v znesku 7.392,26 EUR in dodatno k temu še znesek 5.000,00 EUR. Tožnik ob odpovedi ni bil zainteresiran, da mu tožena stranka ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. V zvezi z odpovedjo pogodbe je pridobil soglasje sveta delavcev. Stranki v Dogovoru nista v ničemer omenjali soglasje A. sindikata. Tožnik je na Zavodu RS za zaposlovanje zamolčal sklenitev Dogovora. Poleg tega se je v Dogovoru zavezal, da v zadevi ne bo vlagal nobene tožbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijanem delu sodbe zmotno odločilo o zavrnitvi tožbenih zahtevkov, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka dne 22. 10. 2012 pravilno redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu „vodja informacijskega sistema“. V tej zvezi je ugotovilo, da je svet delavcev pri toženi stranki dal tožniku kot predsedniku sveta soglasje k odpovedi, pri čemer je glede članstva v A. sindikata tožene stranke ugotovilo, da je tožnik dne 19. 4. 2012 odstopil z mesta podpredsednika sindikata, zaradi česar soglasje tega organa k odpovedi ni bilo potrebno. Tožena stranka je tožniku ob prenehanju delovnega razmerja izplačala pripadajočo odpravnino v znesku 7.392,26 EUR skladno z Dogovorom, dodatno k temu pa še odškodnino v znesku 5.000,00 EUR zaradi spoštovanja Dogovora. Tožnik ob odpovedi ni hotel sprejeti ponujenega novega delovnega mesta pri toženi stranki, saj je imel interes, da mu preneha pogodba o zaposlitvi, pri čemer bi v nadaljevanju užival še pravice kot brezposelni delavec pri zavodu za zaposlovanje. Vendar so tožniku na zavodu rekli, da je bil ob odpovedi varovana kategorija in da bo upravičen do pripadajočega nadomestila, če bo predložil dokazila o vložitvi zahteve za sodno varstvo pri delovnem sodišču. Pritožbeno sodišče se po preizkusu izpodbijanega dela sodbe strinja z ugotovitvijo, da se tožnik iz razloga, ker je svet delavcev tožene stranke soglašal k odpovedi pogodbe, iz tega naslova ne more sklicevati na varovano kategorijo delavcev. Vendar pa pritožbeno sodišče ne more soglašati z ugotovitvijo, da tožnik kot podpredsednik A. sindikata tožene stranke k odpovedi ni potreboval soglasja. Po določbi prvega odstavka 113. člena namreč delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi med ostalimi tudi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Varstvo pred odpovedjo za takšno osebo traja ves čas opravljanja njegove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju.

Glede na to, da je tožnik dne 19. 4. 2012 odstopil s funkcije predsednika A. sindikata tožene stranke, pri čemer mu je bila dne 22. 10. 2012 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, navedeno pomeni, da je iz tega naslova lahko užival varovano kategorijo delavca še eno leto po prenehanju te funkcije. Vendar sodišče prve stopnje v zadevi ni preizkusilo, če je bil tožnik v spornem času kot podpredsednik A. sindikata tudi sindikalni zaupnik, saj bi le v takšni funkciji lahko imel zaščito še eno leto po prenehanju funkcije. Ker sodišče glede tega vprašanja ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je preuranjeno odločilo, da je bila izpodbijana odpoved zakonita. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presojati zadevo skladno z ugotovitvami iz tega sklepa, če je tožnik kot podpredsednik A. sindikata imel tudi vlogo sindikalnega zaupnika, kar bi mu dajalo status varovane kategorije. Poleg tega bo moralo preizkusiti, ali je tožnik ob odpovedi res odklonil ponujeno ustrezno zaposlitev. Seveda pa bo moralo še pred tem preizkusiti, če je dne 27. 11. 2012 vložil tožbo v roku iz določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR. Takšne pravice mu ne sme nihče kratiti, ne glede na dejstvo, da se je v Dogovoru zavezal, da ne bo uveljavljal sodnega varstva. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je prejel odpoved dne 22. 10. 2012, medtem ko je v nadaljevanju v pisnih vlogah in svoji izpovedbi navedel, da je dobil odpoved dejansko vročeno dne 31. 10. 2012 in da je bil po 20. 10. 2012 na rednem letnem dopustu, v tej zvezi pa je predlagal izvedbo dokazov (listovna št. 10).

Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno odločilo.

Tožnik je prosil za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče navaja, da je za takšno odločitev pristojno sodišče prve stopnje.